Sporočilo Leona XIV. ob desetletnici posinodalne apostolske spodbude Amoris laetitia

Leon XIV.

Sporočilo svetega očeta Leona XIV. 
ob desetletnici
posinodalne apostolske spodbude Amoris laetitia

Dragi bratje in sestre! 
19. marca 2016 je papež Frančišek Cerkvi po vsem svetu ponudil svetlo sporočilo upanja o zakonski in družinski ljubezni: posinodalno apostolsko spodbudo Amoris laetitia, plod treh let sinodalnega razločevanja, podprtih z izrednim letom usmiljenja. Ob tej deseti obletnici se zahvaljujemo Gospodu za spodbudni premik k preučevanju in pastorali Cerkve ter ga prosimo za pogum, da nadaljujemo to pot, vedno znova ob sprejemanju evangelija z veseljem, da ga lahko oznanjamo vsem.

Kot uči Drugi vatikanski koncil, je družina »temelj družbe«, dar Boga in »šola človeškega bogatenja«. Preko zakramenta zakona, krščanska zakonca tvorita nekakšno »domačo Cerkev«, katere vloga je ključna pri vzgoji in prenašanju vere. V duhu koncilskega zanosa sta apostolski spodbudi Familiaris consortio papeža sv. Janeza Pavla II.  leta 1981 in Amoris laetitia spodbujali doktrinalno in pastoralno zavezanost Cerkve v službi mladih, zakoncev in družin.

Ob upoštevanju »antropološko-kulturne spremembe« (AL, 32), ki se je okrepila v zadnjih petintridesetih letih, je papež Frančišek želel še bolj poglobiti sinodalno razločevanje Cerkve. V nagovoru 17. oktobra 2015, med XIV. rednim zasedanjem sinode o družini, je izrazil poziv k »medsebojnemu poslušanju« v Božjem ljudstvu, da »vsi poslušajmo Svetega Duha, “Duha resnice” (Jn 14,17), da poznamo, kaj On “govori Cerkvam” (Raz 2,7)«. Poudaril je, da ni mogoče govoriti o družini, ne da bi prisluhnili družinam, njihovim radostim in upom, njihovim bolečinam in stiskam.

Kot plod sinodalnega razločevanja spodbuda Amoris laetitia ponuja dragoceno izročilo, ki ga moramo danes še naprej poglabljati: svetopisemsko upanje Božje ljubeznive in usmiljene prisotnosti, ki omogoča živeti »v mnogih zgodovinah ljubezni« tudi sredi »družinskih kriz« (AL, 8); povabilo, da sprejmemo »Kristusov pogled« in vztrajno spodbujamo »rast, utrjevanje in poglabljanje zakonske in družinske ljubezni« (AL, 89); spodbudo, da odkrijemo, da ljubezen v zakonu »vedno podarja življenje« (AL, 165) in da je njena resničnost prav v njeni »omejenosti in zemeljski naravi« (AL, 113), kakor nas uči skrivnost Učlovečenja. Papež Frančišek nas opozarja na »potrebo po razvijanju novih pastoralnih poti« (AL, 199) in na nujnost »krepitve vzgoje otrok« (AL, pogl. VII), hkrati pa vabi Cerkev, da »spremlja, razločuje in vključuje krhkost« (AL, pogl. VIII), ki presega omejeno dojemanje pravil ter spodbuja »duhovnost, ki izhaja iz družinskega življenja« (AL, 313).

Kot sem že imel priložnost povedati mladim v Tor Vergati ob jubileju upanja: »krhkost […] je del čudeža, kar smo« — nismo ustvarjeni »za življenje, kjer je vse samoumevno in nespremenljivo, temveč za obstoj, ki se nenehno obnavlja v daru in v ljubezni«. Če želimo oznanjevati evangelij družine mladim generacijam, se moramo naučiti priklicati lepoto poklicanosti k zakonu, ki gre ravno skozi prepoznavanje krhkosti, da vzbudimo »zaupanje v milost« (AL, 36) in krščansko željo po svetosti. Prav tako moramo podpirati družine, zlasti tiste, ki trpijo zaradi različnih oblik revščine in nasilja v sodobni družbi.

Zahvaljujemo se Gospodu za družine, ki kljub težavam in izzivom živijo »duhovnost družinske ljubezni …, sestavljeno iz tisoč resničnih in konkretnih dejanj« (AL, 315). Izrekam tudi svojo hvaležnost pastirjem, pastoralnim sodelavcem, združenjem vernikov in cerkvenim gibanjim, ki delujejo na področju družinske pastorale.

Naš čas zaznamujejo hitre preobrazbe, ki še bolj kot pred desetimi leti, zahtevajo posebno pastoralno pozornost do družin, katerim je Gospod zaupal nalogo sodelovanja v poslanstvu Cerkve pri oznanjevanju in pričevanju evangelija. So namreč kraji in okoliščine, kjer Cerkev »ne more postati sol zemlje« razen preko vernih laikov in predvsem družin. Zato je pastoralno prizadevanje na tem področju treba obnoviti in poglobiti, da bodo tisti, ki jih Gospod kliče v zakon in družino, lahko živeli svoje zakonsko življenje v Kristusu ter da bo mlade v Cerkvi privlačila globina zakonske poklicanosti.

Ob upoštevanju sprememb, ki še naprej vplivajo na družine, sem sklenil sklicati oktobra 2026 predsednike škofovskih konferenc z vsega sveta, da bomo v medsebojnem poslušanju nadaljevali sinodalno razločevanje o korakih, potrebnih za oznanjevanje evangelija današnjim družinam, v luči Amoris laetitia in ob upoštevanju konkretnih uresničitev v krajevnih Cerkvah.

Izročam to pot v priprošnjo svetemu Jožefu, varuhu Svete družine iz Nazareta.

Iz Vatikana, 19. marca 2026, na praznik sv. Jožefa. 
Leon XIV.