Sveti oče: Prisotnost in varstvo kot del krščanskega sprejemanja
Sprejetost: odnos, ki se rodi iz milosti srečanja
Kulturni in izobraževalni dogodek Katedra sprejemanja (Cattedra dell'accoglienza) poteka v Sacrofanu blizu Rima in je nastal iz duhovne izkušnje združenja Fraterna Domus. Pobuda sloni na »zavedanju, da je krščanska poklicanost usmerjena v oblikovanje občestva med osebami«, občestvo pa se rodi iz »sprejemanja drugih, poslušanja, gostoljubnosti in pomoči«.
»V središču vsakega pristnega sprejemanja je odnos, ki se rodi iz milosti srečanja,« je dejal papež Leon XIV. »Doživimo veliko vrst srečanj in torej tudi sprejema: srečanje z osebami, ki nas imajo rade, z družinskimi člani, s sodelavci in tudi tujci, včasih celo sovražnimi. Ko je srečanje resnično, lahko vključi druge in se iz osebne izkušnje postopoma spremeni v skupnostno izkušnjo.«
In prav v dinamiko srečanja je umeščena izbira letošnje teme Katedre sprejemanja: Mladi in Cerkev – sprejemanje, ki ustvarja pripadnost.
»V času, ki ga zaznamujejo globoke kulturne in družbene spremembe, mladi, ki so po naravi prihodnost družbe in Cerkve, v resnici že predstavljajo živo in rodovitno sedanjost. Njihova vprašanja in nemir namreč vabijo k prenovi sloga naših odnosov. Sprejeti mlade pomeni predvsem prisluhniti njihovim glasovom, prestreči njihove poglede in spoznati, da v njihovem življenju in jeziku Sveti Duh še naprej deluje in nam predlaga prenovljene načine prisotnosti in varovanja.«
Identiteta se gradi s prisotnostjo
Sveti oče se je v nadaljevanju govora ustavil prav ob teh dveh besedah – prisotnost in varstvo –, ki nam pomagata osvetliti krščanski čut za sprejemanje.
»Vsak med nami od prvih trenutkov življenja raste v družbeni stvarnosti. Družina, župnija, šola, univerza in služba predstavljajo družbene modele, kjer se prepletajo različne razsežnosti: psihološka, pravna, moralna, pedagoška in kulturna. To so kraji oblikovanja identitete, katerih primarna naloga je opredeljena prav s prisotnostjo. Biti prisotni v življenju drugih pomeni z njimi deliti čas, izkušnje, pomen, pri tem pa ponuditi stabilne referenčne točke, v katerih se drugi lahko prepoznajo in rastejo.«
Prisotnost drugega je rezultat nenehnega iskanja
Papež je izpostavil sveto družino iz Nazareta – pri kateri se Fraterna Domus tudi navdihuje –, v kateri lahko »vsaka gostoljubna skupnost odkrije svojo poklicanost in se pri njej uči prepoznavati smer na poti služenja«.
»Evangeljski prizor o Mariji in Jožefu, ki izgubita Jezusa in ga po treh dneh vsa prestrašena najdeta v templju (prim. Lk 2,39-52), nas uči, da prisotnost drugega ni neki avtomatizem, ampak je rezultat nenehnega iskanja. Vsakemu se je že zgodilo, da je izgubil nekoga ali nekaj, na kar je bil zelo navezan. In v tistem trenutku smo spoznali, kako zelo dragocena je bila tista prisotnost.«
Iskati Boga pomeni sprejeti odgovornost srečanja
Kot je izpostavil papež, se tako zgodi tudi v življenju vere: »Jezusovo prisotnost v našem življenju jemljemo kot nekaj samoumevnega, dokler se nam nenadoma ne zdi, da ni več tam, kje smo ga pustili. Imamo občutek izgubljenosti. V resnici pa ni On, ki se je izgubil, ampak smo mi tisti, ki smo se oddaljili. Ko se to zgodi, smo poklicani, da ga z zaupanjem iščemo, pogumno prehodimo še neraziskane poti, pogledamo na svet z novimi očmi, polnimi upanja. Na ta način ne bomo več iskali Boga po svoji meri, ampak ga bomo srečali tam, kjer prebiva. Iskati Jezusa pomeni preiti od varnosti naših prepričanj k odgovornosti srečanja ter se naučiti videti in sprejeti Božjo prisotnost, ki je vedno “onkraj”.«
»Gospod je tvoj varuh«
»Prav to je storil sveti Jožef, ko je varoval družino, ki mu jo je zaupal Gospod,« je nadaljeval sveti oče in tako prešel na razsežnost varovanja in skrbnosti pri sprejemanju.
»V Jožefu vidimo, da sprejeti – poleg prisotnosti – pomeni tudi varovati. Varovati pomeni s pozornostjo biti ob drugem, spoštovati njegove izbire in zanj skrbeti. Ta drža pripada predvsem Bogu, ki ga Sveto pismo predstavi kot varuha svojega ljudstva. Spomnimo na psalm, ki pravi: “Ne dremlje, ne spi, Izraelov varuh. Gospod je tvoj varuh” (Ps 121,4-5). S tega vidika razumemo, da je tudi človeška družina poklicana ohranjati to, kar ji je bilo zaupano: odnose, stvarstvo, življenje sester in bratov, zlasti trpečih in najšibkejših. Tako nam Jožef pokaže, da sta prisotnost in varstvo neločljivi razsežnosti: ne moremo varovati, ne da bi bili navzoči, in ne moremo biti prisotni, ne da bi prevzeli odgovornost za drugega.«
Sveti oče se je obrnil na zbrane s spodbudo, da ti dve besedi lahko predstavljata svetilki na njihovi poti k sprejemanju, ki zna odpirati steze svetosti, in sicer z vidika, ki ni nikoli avtoreferencialen, ampak vedno odnosen in bratski, kot nas to uči tudi okrožnica Vsi smo bratje (Fratelli tutti): »Samo socialna in politična kultura, ki razume zastonjskost sprejemanja, bo lahko imela prihodnost« (Vsi bratje, 141) za nove generacije.
Bodite vzgojiteljice in vzgojitelji sprejemanja
Vsem, ki so se udeležili avdience, se je papež Leon XIV. zahvalil za »tiho in diskretno prizadevanje«. Spodbudil jih je, naj so »vzgojiteljice in vzgojitelji sprejemanja«: »Gojite karizmo sprejemanja v poslušanju Svetega Duha, katerega sadovi so »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23), kot nam pravi sveti Pavel. Tako boste lahko še naprej skupaj ustvarjali okolja, kjer se bo spodbujalo dobroto in bratstvo v krščanskih skupnostih in družbi. Presveta Devica Marija in sveti Jožef naj vas varujeta in za vas posredujeta.«
