Sveti oče: Vsak samostan naj bo vedno bolj šola služenja Gospodu
Vatican News
Papež je najprej spomnil na besede svetega Benedikta v 4. poglavju Pravila, kjer ob tem, ko govori o »orodjih dobrih del«, spodbuja, da je potrebno v svojem življenju »nenehno varovati dejanja« (48). »Vi, benediktinske kontemplativne redovnice in redovniki, dobro veste, kako molitev in molitveno branje Božje besede, zlasti pri lectio divina, pomagata pri tem varovanju; tistim, ki ju prakticirajo, omogočata razumevanje resnice o sebi, v priznanju lastnih slabosti in v obhajanju Gospodovih milosti in blagoslovov. Tako se v nas krepi želja, da bi pripadali Njemu, in se potrjuje zaobljuba našega posvečenja. Zato naj bo Sveto pismo vedno "hrana za naše življenje ter za vašo kontemplacijo in vaše vsakdanje življenje, da boste lahko podelili to preoblikujočo izkušnjo" (Frančišek, Apostolska konstitucija Vultum Dei quaerere, 19).
Vendar pa pot posvečenja kontemplativnih redovnikov in redovnic, pa naj bo še tako polna gorečnosti in navdiha, ne more biti omejena zgolj na osebno pot. Posvečenje ima namreč potrebno skupnostno pot, kjer se oznanilo velikonočne osvoboditve konkretizira v bratskem služenju, ki je odsev Kristusove vsesplošne ljubezni do Cerkve in človeštva.
V tem smislu se sinodalnost, ki jo je papež Frančišek spodbujal kot temeljno za življenje Cerkve, v samostanu kaže v vsakdanjem udejanjanju skupne hoje, v medsebojnem poslušanju, v skupnostnem razločevanju pod vodstvom Svetega Duha ter v občestvu s krajevno Cerkvijo in z benediktinsko družino. Izraža se v bratskem zboru, v skupni molitvi in sprejemanju odločitev, kjer se avtoriteta in pokorščina združita v dialogu, da bi skupaj iskali Božjo voljo. Meniškega življenja se ne more razumeti zgolj kot zaprtosti pred zunanjim svetom. Je sredstvo za to, da bi v srcu učencev rasla ljubezen, podobna Učiteljevi ljubezni, ki je pripravljena na podelitev in pomoč, tudi med samostani. Tako bo meniško življenje v svetu, ki ga pogosto zaznamujeta zaprtost vase in individualizem, vedno bolj zgled za celotno Božje ljudstvo; prav tako spominja, da biti misijonarji, bolj kot delati stvari, terja način bivanja in živetja odnosov.
Tu bi lahko omenili poseben vidik, značilen za misijonskost v samostanu: to je posredovanje, v katerem Beseda, ki postane molitev, združuje s Kristusom, posrednikom, ki prosi za nas (prim. Heb 7,25). Posredovati je lastno srcem, ki so uglašena po Božjem usmiljenju (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2635), pripravljena, da sprejmejo in darujejo Gospodu veselje in žalost, upanja in tesnobe ljudi današnjega časa in vseh časov (prim. Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 1), in to je primarni in temeljni vidik dela, ki vam je zaupano.
Zgled za to je prerokinja Ana, ki "templja ni zapuščala, ampak je noč in dan služila Bogu s posti in molitvami" (Lk 2,37). Bila je vdova in že v letih, Božjo hišo je spremenila v svoj dom. Molitev in askeza sta jo pripeljali do tega, da je v ubogem in neznanem otroku, ki sta ga darovala Marija in Jožef, prepoznala Mesija: omogočili sta ji, da je v gubah zgodovine prepoznala Božje posredovanje in ga spremenila v preroško oznanilo veselja in upanja za celotno izraelsko ljudstvo.
Prerokovanje in razločevanje se povezujeta z zadnjo temo, o kateri bi vam rad spregovoril: stalna formacija, ki je še posebej potrebna v času, kot je naš. V prvi vrsti gre za "spoznavanje Kristusove ljubezni, ki presega vsako spoznanje" (Kongregacija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, Navodilo Cor orans, 223) in je temeljnega pomena za to, da bi posvečeno življenje "vse bolj ustrezno opravljalo svoje služenje v samostanu, Cerkvi in svetu" (ibid. 236). Celotna skupnost je njen dejavni subjekt prek molitve, Besede, trenutkov praznovanja in odločitev, soočenj in izpopolnjevanj, živetih in podeljenih v primatu ljubezni. To za vse vas pomeni zavzemanje, da z modrostjo in razumnostjo spodbujate vsak dober namen in usmerjate vsako prizadevanje za skupno rast v sposobnosti darovanja, tako da bo vsak samostan vedno bolj postal "šola služenja Gospodu" (prim. Prolog k Pravilu, 45), kakor je želel sv. Benedikt.
Dragi bratje in sestre, hvala za neizmerno in skrito dobro, ki ga podarjate Cerkvi s svojo daritvijo, s svojo nenehno molitvijo, s svojim služenjem in s pričevanjem svojega življenja. Nadaljujte s tem delom, ki je "Božje delo" (prim. sv. Benedikt, Pravila, 43, 3). Izročam vas Mariji, Materi tišine in ženi poslušanja, sv. Benediktu, sv. Sholastiki in številnim benediktinskim svetnikom in svetnicam ter vas iz srca blagoslavljam.«
