Kateheza: Svetost ni privilegij za peščico, ampak smo k njej poklicani vsi
Vatican News
Svetopisemski odlomek: 1 Tes 4,1-3
Bratje, prosimo in spodbujamo vas v Gospodu Jezusu, da še bolj napredujete v tem, kar ste prejeli od nas, namreč to, kako vam je treba živeti, da boste ugajali Bogu; sicer pa tako živite. Saj veste, kakšna naročila smo vam dali po Gospodu Jezusu. Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje.
Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila
II. Dogmatična konstitucija Lumen gentium
7. Svetost in evangeljski sveti v Cerkvi
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Konstitucija drugega vatikanskega koncila Lumen gentium (LG) o Cerkvi posveča eno celotno poglavje, peto, univerzalni poklicanosti vseh vernikov k svetosti: vsak od nas je poklican, da živi v Božji milosti, udejanja kreposti in postaja podoben Kristusu. Kot pravi koncilska konstitucija, svetost ni privilegij za peščico, ampak dar, ki vsakega krščenega zavezuje k prizadevanju za popolnost ljubezni oziroma za polnost ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen je namreč srce svetosti, h kateri so poklicani vsi verniki: ta krepost, ki jo je Oče izlil prek Sina Jezusa, »usmerja in oživlja vsa sredstva posvečenja ter jih vodi do končnega cilja« (LG, 42). Najvišja stopnja svetosti, tako kot v začetkih Cerkve, je mučeništvo »najvišje pričevanje vere in ljubezni« (LG, 50): zato koncilsko besedilo uči, da mora biti vsak vernik pripravljen priznavati Kristusa do prelitja krvi (prim. LG, 42), kakor se je vedno dogajalo in se dogaja tudi danes. Ta pripravljenost za pričevanje se uresničuje vsakič, ko kristjani v družbi puščajo znamenja vere in ljubezni ter se zavzemajo za pravičnost.
Vsi zakramenti, zlasti evharistija, so hrana, ki spodbuja rast svetega življenja tako, da vsakega človeka priliči Kristusu, vzoru in merilu svetosti. On posvečuje Cerkev, katere Glava in Pastir je: s tega vidika je svetost njegov dar, ki se kaže v našem vsakdanjem življenju vsakič, ko ga z radostjo sprejmemo in mu odgovorimo z zavzetostjo. V zvezi s tem je sveti Pavel VI. med splošno avdienco 20. oktobra 1965 spomnil, da Cerkev, zato da bi bila pristna, želi, da bi bili vsi krščeni »sveti, to je resnično njeni vredni, močni in zvesti otroci«. To se uresničuje kot notranja preobrazba, zaradi katere življenje vsakega človeka po Svetem Duhu postaja skladno s Kristusom (prim. Rim 8,29); LG, 40)
Lumen gentium opisuje svetost katoliške Cerkve kot njeno temeljno značilnost, ki jo je treba sprejeti v veri, saj verujemo, da je »neuničljivo sveta« (LG, 39): to ne pomeni, da je sveta na poln in popoln način, ampak da je poklicana potrjevati ta božji dar na svojem romanju k večnemu cilju, ko hodi »med preganjanji sveta in tolažbami Boga« (Sv. Avguštin, De civitate Dei 51,2; LG 8). Žalostna resničnost greha v Cerkvi, to je v vseh nas, vabi vsakogar k resni spremembi življenja ter izročitvi Gospodu, ki nas prenavlja v ljubezni. Prav ta neskončna milost, ki posvečuje Cerkev, nam izroča poslanstvo, ki ga moramo izpolnjevati dan za dnem: to je naše spreobrnjenje. Zato svetost nima samo praktične narave, kot da bi jo bilo mogoče zreducirati na etično obveznost, pa naj bo še tako velika, ampak zadeva samo bistvo krščanskega življenja, osebnega in skupnostnega.
S tega vidika ima odločilno vlogo posvečeno življenje, o katerem koncilska konstitucija govori v šestem poglavju (prim. št. 43-47). V svetem Božjem ljudstvu le-to predstavlja preroško znamenje novega sveta, ki ga izkušamo tukaj in zdaj v zgodovini. Znamenja Božjega kraljestva, ki je že navzoče v skrivnosti Cerkve, so namreč tisti evangeljski sveti, ki oblikujejo vsako izkušnjo posvečenega življenja: uboštvo, čistost in pokorščina. Te tri kreposti niso predpisi, ki omejujejo svobodo, ampak osvobajajoči darovi Svetega Duha, prek katerih so nekateri verniki popolnoma posvečeni Bogu. Uboštvo izraža popolno izročenost Božji previdnosti in osvobaja od preračunljivosti in želje po osebni koristi; vzor pokorščine je Kristusova podaritev sebe Očetu in osvobaja od sumničavosti in prevlade; čistost je darovanje celega in čistega srca v ljubezni, v služenju Bogu in Cerkvi.
Posvečene osebe s tem, ko sledijo temu načinu življenja, pričujejo o univerzalni poklicanosti k svetosti celotne Cerkve v obliki radikalne hoje za Kristusom. Evangeljski sveti izražajo polno soudeležbo pri Kristusovem življenju, vse do križa: prav po daritvi Križanega smo vsi odrešeni in posvečeni! Ko premišljujemo o tem dogodku, vemo, da ni človeške izkušnje, ki je Bog ne bi odrešil: celo trpljenje, če je živeto v združenosti z Gospodovim trpljenjem, postane pot svetosti. Milost, ki spreobrača in preoblikuje življenje, nas tako krepi v vsaki preizkušnji in nam kot cilj ne kaže nekega oddaljenega ideala, ampak srečanje z Bogom, ki je iz ljubezni postal človek. Naj Devica Marija, vsa sveta Mati učlovečene Besede, vedno podpira in varuje našo pot.
