Kateheza o liturgični reformi: ohraniti zdravo izročilo in se odpreti napredku

Kateheza je bila namenjena koncilski konstituciji o svetem bogoslužju Sacrosanctum Concilium. Medtem ko je sveti oče prejšnjo sredo govoril o bogoslužju v skrivnosti Cerkve, je pri tokratni katehezi v ospredje postavil liturgično reformo. Izpostavil je tesno povezanost prenove bogoslužja in prenove celotnega življenja Cerkve. Cerkev je »živi organizem«, ki se razvija in raste ter se usklajuje s potrebami časa. S konstitucijo Sacrosanctum Concilium je koncil nakazal smer, ki ji je treba slediti: »ohraniti zdravo izročilo in se odpreti upravičenemu napredku«. Izročilo in napredek se namreč dopolnjujeta.

Kot je dejal papež, se je cerkveno bogoslužje na ta način »utelesilo« v kulturnih oblikah posamezne dobe, nanje je tudi vplivalo ter jih celo preoblikovalo. »Liturgija je bila tako stoletja gonilo evangelizacije. Danes je treba to energijo obnoviti v kontinuiteti s pristnim in živim katoliškim izročilom, to je v skladu z dinamiko, usmerjeno v uvajanje vernikov v polnost resnice. Napredek, ki ga omenja koncilska konstitucija, nikakor ne ogroža cerkvene skupnosti: nasprotno, želi jo potrditi in spodbujati,« je dejal.

  (@Vatican Media)

Svetopisemski odlomek: Rim 15,4-6

Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje. Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu z Jezusom Kristusom, in da bi kakor z enim srcem in iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Dokumenti drugega vatikanskega koncila

III. Konstitucija Sacrosanctum Concilium
2. Liturgična reforma: izročilo in razvoj

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
V okrožnici Mediator Dei je častitljivi Pij XII. zapisal, da »je Cerkev živi organizem in zato, tudi kar zadeva sveto bogoslužje, ko vztrajno ohranja celovitost svojega nauka, raste in se razvija, se prilagaja in usklajuje z okoliščinami in potrebami, ki se pojavljajo skozi čas« (Mediator Dei I,V).

V popolni kontinuiteti s tem načelom je drugi vatikanski koncil v uvodu konstitucije Sacrosanctum Concilium (SC) prepoznal, da je »njegova dolžnost, da se na poseben način posveča tudi reformi in spodbujanju liturgije« (SC, 1). Koncilski zbor je namreč bil sklican z namenom, »da med verniki spodbudi vedno bolj krščansko življenje, da ustanove, ki so podvržene spremembam, bolje prilagodi potrebam našega časa, da pospeši vse tisto, kar bi lahko prispevalo k edinosti vseh vernikov v Kristusa, in da okrepi tisto, kar bi pomagalo poklicati vse ljudi v naročje Cerkve (ibid.).

V tistem zgodovinskem trenutku se je močno čutila potreba po obnovi obrednih oblik, s katerimi je Cerkve stoletja slavila Boga in posvečevala krščansko ljudstvo. Zahvaljujoč liturgičnemu gibanju je dozorelo prepričanje, ki ga je pozneje izrazil sveti Janez Pavel II., da »obstaja tesna in organska vez med prenovo liturgije in prenovo celotnega življenja Cerkve. Cerkev ne le deluje, ampak se izraža tudi v liturgiji in iz liturgije zajema moč za življenje« (Pismo Dominicae Cenae, 13).

Da bi vernikom olajšala dostop do bogastva darov milosti, ki jih podeljuje sveto bogoslužje, konstitucija Sacrosanctum Concilium z zelo učinkovitim načelom nakazuje smer, ki ji je treba slediti: »ohraniti zdravo izročilo in se odpreti upravičenemu napredku« (SC, 23).

Papež Benedikt XVI. je v tej izjavi o namerah prepoznal »program reforme« koncilskih očetov, »v ravnovesju z velikim bogoslužnim izročilom preteklosti in prihodnosti«, pri čemer je opozoril, da »se izročilo in napredek pogosto nerodno postavljata v nasprotje«, medtem ko »se v resnici ta dva pojma dopolnjujeta: izročilo samo po sebi na nek način vključuje napredek. Kot da bi rekli, da reka izročila nosi v sebi tudi svoj izvir in teče proti izlivu« (Govor udeležencem konference ob 50. obletnici ustanovitve Papeškega liturgičnega inštituta sv. Anzelma, 6. maj 2011).

Koncil potrjuje legitimnost tega napredka, ki je ukoreninjen v pristnem izročilu, pri tem pa znotraj bogoslužja razlikuje, med »nespremenljivim delom, ki je božje delo«, in »deli, ki so podvrženi spremembam in se sčasoma lahko ali celo morajo spremeniti, če so se vanj prikradli elementi, ki manj ustrezajo notranji naravi same liturgije, ali če so postali manj primerni« (SC, 21). Takšne spremembe so se skozi stoletja nenehno dogajale, da bi vernikom prek obredov omogočile plodno soudeležbo v Kristusovi velikonočni skrivnostni, temelju krščanske vere. Cerkveno bogoslužje se je tako »utelesilo« v kulturnih oblikah posamezne dobe in je bilo sposobno vplivati nanje ter jih celo preoblikovati. Liturgija je bila tako stoletja gonilo evangelizacije. Danes je treba to energijo obnoviti v kontinuiteti s pristnim in živim katoliškim izročilom, to je v skladu z dinamiko, usmerjeno v uvajanje vernikov v polnost resnice.

Zato je razumljivo, zakaj so koncilski očetje priporočili, naj se prenova obredov, kadar to ustreza »resnični in preverjeni koristi Cerkve«, vedno izvaja »z upoštevanjem, da nove oblike na nek način organsko izhajajo iz že obstoječih« (SC, 23). Za dobro celotne Cerkve se mora pred vsako reformo vedno »predhodno skrbno opraviti teološka, zgodovinska in pastoralna raziskava« (ibid.). Koncilsko učiteljstvo na ta način poziva, da se je treba izogniti povzročanju zmedenosti vernikov ter kogar koli odvrniti, da bi na lastno pobudo kaj dodajal, odvzemal ali spreminjal v liturgiji (prim. SC, 22). Napredek, ki ga omenja koncilska konstitucija, nikakor ne ogroža cerkvene skupnosti: nasprotno, želi jo potrditi in spodbujati.

Zato pozivam vse, ki so poklicani pripravljati obhajanje božjih skrivnosti, zlasti duhovnike, ki opravljajo službo vodenja bogoslužja, naj vedno ohranjajo tisto spoštovanje bogoslužnih besedil in predpisov, ki izhaja iz notranje drže razpoložljivosti in izročitve Bogu, s tem ko izkazujejo ponižnost pred njegovim veličastvom in iskreno zvestobo cerkveni skupnosti.