Kateheza: Hierarhija v Cerkvi je v službi enosti, poslanstva in posvečenja

Vatican News

Svetopisemski odlomek: Ef 2,19-20

Niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu. Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogelni kamen pa je sam Kristus Jezus.

  (@Vatican Media)

Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila

II. Dogmatična konstitucija Lumen gentium
5. Na temelju apostolov. Cerkev v svoji hierarhični razsežnosti

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Nadaljujemo s katehezami o dokumentih drugega vatikanskega koncila in z razlago dogmatične konstitucije Lumen gentium (LG) o Cerkvi. Potem ko smo jo predstavili kot Božje ljudstvo, bomo danes premišljevali o njeni hierarhični ureditvi.

Katoliška Cerkev je utemeljena na apostolih, ki jih je Kristus želel kot žive stebre svojega mističnega Telesa, in ima hierarhično razsežnost, ki deluje v službi enosti, poslanstva in posvečenja vseh udov. Ta sveti red je trajno utemeljen na apostolih (prim. Ef 2,20; Raz 21,14), ki so verodostojne priče Jezusovega vstajenja (prim. Apd 1,22; 1 Kor 17,7) in jih je Gospod sam poslal v svet v misijone (prim. Mr 16,15; Mt 28,19). Ker so apostoli poklicani, da zvesto varujejo Učiteljev zveličavni nauk (prim. 2 Tim 1,13-14), svoje poslanstvo naprej izročajo ljudem, ki vse do Kristusove vrnitve še naprej posvečujejo, vodijo in učijo Cerkev »po tistih, ki so nasledniki v njihovi pastirski službi« (KKC, št. 857).

To apostolsko nasledstvo, utemeljeno na evangeliju in izročilu, je podrobneje obravnavano v tretjem poglavju konstitucije Lumen gentium z naslovom »Hierarhična ureditev Cerkve in zlasti škofovstvo«. Koncil uči, da hierarhična struktura ni človeška ustanova, ki služi notranji organizaciji Cerkve kot družbenega telesa (prim. LG, 8), ampak božja ustanova, namenjena ohranjanju poslanstva, ki ga je Kristus zaupal apostolom do konca časov.

Dejstvo, da je ta tema obravnavana v 3. poglavju, potem ko prvi dve poglavji razmišljata o resničnem in pravem bistvu Cerkve (prim. Acta Synodalia, III’1, 209-210), ne pomeni, da je hierarhična ureditev element, ki pride za Božjim ljudstvom: kot pravi odlok Ad gentes, »so bili apostoli klice novega Izraela in hkrati izvor svete hierarhije« (št. 5), saj so bili skupnost odrešenih po Kristusovi veliki noči, ki je bila vzpostavljena kot sredstvo zveličanja za svet.

Da bi doumeli namero koncila, je priporočljivo dobro prebrati naslov 3. poglavja Lumen gentium, ki pojasni temeljno strukturo Cerkve, prejete od Boga Očeta prek Sina in dovršene z izlitjem Svetega Duha. Koncilski očetje niso želeli predstaviti institucionalnih elementov Cerkve, kot bi lahko nakazoval samostalnik »konstitucija«, če ga razumemo v sodobnem pomenu besede. Dokument pa se osredotoča na »službeno ali hierarhično duhovništvo«, ki se od skupnega duhovništva vernikov razlikuje »po bistvu in ne samo po stopnji«, ter spominja, da sta »vendarle naravnani drugo na drugo; kajti eno in drugo, vsako na svoj posebni način, je deležno edinega Kristusovega duhovništva« (LG, 10). Koncil torej obravnava službo, ki jo prejmejo tisti, ki jim je bila podeljena sacra potestas (sveta oblast, prim. LG, 18) za služenje v Cerkvi: zaustavi se zlasti pri škofovstvu (LG, 18-27), duhovništvu (LG, 28) in diakonatu (LG, 29) kot stopnjah edinega zakramenta svetega reda.

S pridevnikom »hierarhična« želi torej koncil pokazati svet izvor apostolske službe v delovanju Jezusa, Dobrega Pastirja, pa tudi njene notranje odnose. Predvsem škofje ter po njih duhovniki in diakoni so prejeli službe (v latinščini munera), s katerimi služijo vsem, »ki spadajo k Božjemu ljudstvu«, da bi se »svobodno in urejeno trudili za isti cilj in tako dospeli do zveličanja« (LG, 18).

Lumen gentium večkrat in učinkovito spominja na kolegialni in občestveni značaj tega apostolskega poslanstva ter poudarja, da je »naloga, ki jo je Gospod zaupal pastirjem svojega ljudstva, pravo služenje, ki se v Svetem pismu pomenljivo imenuje "diakonia", to je strežništvo (LG, 24). Tako torej razumemo, zakaj je sveti Pavel VI. predstavil hierarhijo kot stvarnost, »ki izhaja iz Kristusove ljubezni, da bi izpolnila, širila ter zagotovila neokrnjen in rodoviten prenos zaklada vere, zgledov, zapovedi in karizem, ki jih je Kristus zapustil svoji Cerkvi« (Alloc. 14 sept. 1964, in Acta Synodalia III/1, 147).

Drage sestre, dragi bratje, prosimo Gospoda, naj svoji Cerkvi pošlje služabnike, ki bodo goreči zaradi evangeljske ljubezni, ki se bodo posvečali dobremu vseh krščenih ter bodo pogumni misijonarji na vseh koncih sveta.