Kateheza: Cerkev kot občestvo vernikov se ne more motiti v veri

Svetopisemski odlomek: 1 Pt 2,9-10

Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, pridobljeno za to, da bi oznanjali hvalo njega, ki vas je iz teme poklical v svojo čudovito luč; vas, ki nekdaj niste bili ljudstvo, zdaj pa ste Božje ljudstvo, ki niste bili deležni usmiljenja, zdaj pa ste usmiljenje dosegli.

Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila

II. Dogmatična konstitucija Lumen gentium
4. Cerkev, duhovniško in preroško ljudstvo

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Danes bi se rad ponovno ustavil pri drugem poglavju koncilske konstitucije Lumen gentium, ki je posvečeno Božjemu ljudstvu.

Mesijansko ljudstvo (LG, 9) prejme od Kristusa soudeležbo v duhovniškem, preroškem in kraljevskem delu, v katerem se uresničuje njegovo zveličavno poslanstvo. Koncilski očetje učijo, da je Gospod Jezus z novo in večno zavezo vzpostavil kraljestvo duhovnikov, pri tem pa svoje učence postavil za »kraljevsko duhovništvo« (1 Pt 2,9; prim. 1 Pt 2,5; Raz 1,6). To skupno duhovništvo vernikov nam je dano s krstom, ki nas usposobi, da častimo Boga v duhu in resnici in da »javno izpovedujemo vero, ki smo jo po Cerkvi prejeli od Boga« (prim. LG, 11). Poleg tega so po zakramentu birme vsi krščeni »popolneje povezani s Cerkvijo, obogateni s posebno močjo Svetega Duha in na ta način še bolj obvezani, da kot resnične Kristusove priče branijo in širijo vero z besedo in dejanji« (prim. LG, 11). Ta posvetitev je temelj skupnega poslanstva, ki povezuje posvečene služabnike in vernike laike.

V zvezi s tem je papež Frančišek takole zatrjeval: »Gledati Božje ljudstvo pomeni spomniti se, da v Cerkev vsi vstopimo kot laiki. Prvi zakrament, ki za vedno zapečati našo identiteto in na katerega moramo biti vedno ponosni, je krst. Po njem in z maziljenjem Svetega Duha, so verniki posvečeni, da bi oblikovali duhovno stavbo in sveto duhovništvo (prim. LG, 10), in zatorej vsi mi tvorimo sveto verno Božje ljudstvo« (Pismo predsedniku Papeške komisije za Latinsko Ameriko, 29. marec 2016).

Izvrševanje kraljevskega duhovništva poteka na mnoge načine, vsi pa so usmerjeni k našemu posvečenju, zlasti z udeležbo pri evharistični daritvi. Z molitvijo, askezo in dejavno ljubeznijo tako pričujemo o življenju, ki ga je prenovila Božja milost (prim. LG,10). Kot povzema koncil, »sveto bistvo in organska struktura duhovniške skupnosti se uresničujeta po zakramentih in krepostih« (LG, 11).

Koncilski očetje nas nato učijo, da je sveto Božje ljudstvo soudeleženo tudi v preroškem Kristusovem poslanstvu (prim. LG, 12). V tem kontekstu vpeljejo pomembno temo o čutu vere in soglasju vernikov. Koncilska komisija za cerkveni nauk je natančneje pojasnila, da je ta sensus fidei »kot sposobnost vse Cerkve, da po svoji veri prepoznava izročeno razodetje, pri čemer razlikuje med resničnim in lažnim v verskih vprašanjih, ter hkrati vanj globlje prodira in ga polnejše izvaja v življenju« (prim. Acta Synodalia, III/1, 199). Čut vere torej ne pripada posameznim vernikom v njihovem lastnem imenu, ampak kot udom Božjega ljudstva kot celote.

Konstitucija Lumen gentium osredotoča pozornost na ta zadnji vidik in ga poveže z nezmotljivostjo Cerkve, v katero je umeščena in ji služi nezmotljivost rimskega papeža. »Celota vernikov, ki so prejeli maziljenje Svetega Duha (prim. Jn 2,20.27), se v verovanju ne more motiti. In to svojo posebno značilnost izraža z nadnaravnim verskim čutom vsega ljudstva, ko od škofov do zadnjih vernikov laikov izpričuje vesoljno soglasje v stvareh vere in morale« (LG, 12). Cerkev kot občestvo vernikov, ki očitno vključuje pastirje, se torej ne moremo motiti v veri: organ te njene lastnosti, utemeljen na maziljenju Svetega Duha, je nadnaravni čut vere vsega Božjega ljudstva, ki se kaže v soglasju vernikov. Iz te edinosti, ki jo varuje cerkveno učiteljstvo, sledi, da je vsak krščeni dejaven subjekt evangelizacije ter poklican verodostojno pričevati o Kristusu v skladu s preroškim darom, ki ga Gospod podarja vsej svoji Cerkvi.

Sveti Duh, ki prihaja k nam od Jezusa Vstalega, razdeljuje »med verniki vsakega stanu posebne milosti, s katerimi jih usposobi in pripravi, da prevzamejo različne naloge in službe, koristne za prenovo in večje širjenje Cerkve« (LG, 12). Poseben dokaz te karizmatične vitalnosti ponuja posvečeno življenje, ki nenehno klije in uspeva po moči milosti. Tudi cerkvena združenja so sijajen primer raznolikosti in rodovitnosti duhovnih sadov za izgradnjo Božjega ljudstva.

Predragi, prebudimo v sebi zavest in hvaležnost, da smo prejeli dar pripadnosti Božjemu ljudstvu; in tudi odgovornost, ki jo ta prinaša.