Papež med katehezo o potovanju v Afriko: Neprecenljivi dar za moje srce in moje poslanstvo

Svetopisemski odlomek: Mt 28,16-20

Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Kateheza:
Apostolsko potovanje v Alžirijo, Kamerun, Angolo in Ekvatorialno Gvinejo

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Danes bi rad spregovoril o apostolskem potovanju, ki sem ga opravil od 13. do 23. aprila in med katerim sem obiskal štiri afriške države: Alžirijo, Kamerun, Angolo in Ekvatorialno Gvinejo.

Od začetka pontifikata sem razmišljal o potovanju v Afriko. Zahvaljujem se Gospodu, ki mi je omogočil, da sem ga opravil ter se kot pastir srečal z Božjim ljudstvom in ga opogumil; pa tudi, da sem ga doživljal kot sporočilo miru v zgodovinskem trenutku, zaznamovanem z vojnami ter resnimi in pogostimi kršitvami mednarodnega prava. Svojo najiskrenejšo zahvalo izražam škofom in civilnim oblastem, ki so me sprejeli, in vsem, ki so sodelovali pri organizaciji.

Božja previdnost je hotela, da je prva postaja bila prav država, kjer se nahajajo kraji svetega Avguština, torej Alžirija. Tako sem se znašel na eni strani pri koreninah svoje duhovne identitete, na drugi strani pa pri prečkanju in krepitvi zelo pomembnih mostov za današnji svet in Cerkev: mostu do zelo plodne dobe cerkvenih očetov; mostu do islamskega sveta; mostu do afriške celine.

V Alžiriji sem bil deležen ne le spoštljivega, ampak tudi prisrčnega sprejema, in lahko smo iz prve roke izkusili in svetu pokazali, da je mogoče živeti skupaj kot bratje in sestre, tudi različnih veroizpovedi, ko se prepoznamo kot otroci istega usmiljenega Očeta. Poleg tega je bila to ugodna priložnost, da vstopimo v šolo svetega Avguština: s svojimi življenjskimi izkušnjami, spisi in duhovnostjo je učitelj v iskanju Boga in resnice. Pričevanje, ki je danes za kristjane in za vsakega človeka pomembnejše kot kdaj koli prej.

V naslednjih treh državah, ki sem jih obiskal, je prebivalstvo pretežno krščansko, zato sem se potopil v vzdušje praznovanja vere, toplega sprejema, ki ga spodbujajo tudi tipične afriške značilnosti. Tako kot moji predhodniki sem tudi sam doživel nekaj od tega, kar se je zgodilo Jezusu z množicami v Galileji: videl jih je žejne in lačne pravičnosti in jim je oznanjal: »Blagor ubogim, blagor krotkim, blagor tistim, ki delajo za mir ...«; in ko je videl njihovo vero, je rekel: »Vi ste sol zemlje in luč sveta« (prim. Mt 5,1–16).

Obisk Kameruna mi je omogočil, da sem okrepil svoj poziv k skupnemu zavzemanju za spravo in mir, saj je tudi ta država žal zaznamovana z napetostmi in nasiljem. Vesel sem, da sem se odpravil v Bamendo, v angleško govorečo regijo, kjer sem spodbudil k skupnemu prizadevanju za mir. Kamerun imenujejo »Afrika v malem«, kar se nanaša na raznolikost in bogastvo njegove narave in virov, vendar lahko ta izraz razumemo tudi tako, da v Kamerunu lahko najdemo vse velike potrebe celotne celine: potrebo po pravični porazdelitvi bogastva; potrebo, da se nameni prostor mladim ter se premaga endemično korupcijo; potrebo po spodbujanju celostnega in trajnostnega razvoja ter nasprotovanju različnim oblikam neokolonializma z daljnovidnim mednarodnim sodelovanjem. Zahvaljujem se Cerkvi v Kamerunu in vsem kamerunskim prebivalcem, ki so me sprejeli z veliko ljubeznijo. Molim, da bi duh enosti, ki se je pokazal med mojim obiskom, ostal živ in bi vodil prihodnje odločitve in dejanja.

Tretja postaja potovanja je bila v Angoli, veliki državi južno od ekvatorja, s stoletno krščansko tradicijo, povezano s portugalsko kolonizacijo. Tako kot mnoge afriške države je tudi Angola po dosegu neodvisnosti šla skozi burno obdobje, ki je bilo v njenem primeru okrvavljeno zaradi dolge notranje vojne. V tem topilniku zgodovine je Bog vodil in očistil Cerkev ter jo vedno bolj spreobračal k služenju evangeliju, človeškemu napredku, spravi in miru. Svobodna Cerkev za svobodno ljudstvo! V Marijinem svetišču Mamã Muxima – kar pomeni »Mati srca« – sem čutil utripanje srca angolskega ljudstva. In na različnih srečanjih sem z veseljem videl veliko redovnic in redovnikov vseh starosti, preroštvo nebeškega kraljestva med njihovimi ljudmi; videl sem katehiste, ki se povsem posvetijo dobremu svojih skupnosti; videl sem obraze starejših ljudi, izklesane s trudom in trpljenjem ter prosojne za veselje evangelija; videl sem ženske in moške, ki so plesali v ritmu hvalnic vstalemu Gospodu, temelju upanja, ki se upira razočaranjem, ki jih povzročajo ideologije in nečimrne obljube mogočnih.

To upanje zahteva konkretno zavzetost in Cerkev ima odgovornost, da s pričevanjem in pogumnim oznanjevanjem Božje besede prizna pravice vseh in spodbuja njihovo dejansko spoštovanje. Angolskim civilnim oblastem, pa tudi oblastem drugih držav, sem lahko zagotovil pripravljenost katoliške Cerkve, da nadaljuje s tem prispevkom, zlasti na področju zdravstva in izobraževanja.

Zadnja država, ki sem jo obiskal, je bila Ekvatorialna Gvineja, 170 let po prvi evangelizaciji. Z modrostjo tradicije in Kristusovo lučjo je gvinejsko ljudstvo hodilo skozi preobrate svoje zgodovine in v zadnjih dneh je v navzočnosti papeža z velikim navdušenjem obnovilo svojo odločenost, da združeno hodi proti prihodnosti upanja.

Ne morem pozabiti, kaj se je zgodilo v zaporu v Bati v Ekvatorialni Gvineji: zaporniki so na ves glas peli zahvalno pesem Bogu in papežu ter prosili za molitev »za svoje grehe in svojo svobodo«. Česa takega še nisem videl. Nato so z mano pod močnim dežjem molili očenaš. Pristno znamenje Božjega kraljestva! In prav tako v dežju se je na stadionu Bata začelo veliko srečanje z mladimi. Praznovanje krščanskega veselja z ganljivimi pričevanji mladih, ki so v evangeliju našli pot do svobodne in odgovorne rasti. To praznovanje je doseglo vrhunec naslednji dan z evharističnim obhajanjem, ki je primerno okronalo obisk Ekvatorialne Gvineje in celotno apostolsko potovanje.

Dragi bratje in sestre, papežev obisk je za afriško prebivalstvo priložnost, da se slišijo njihovi glasovi, da izrazijo veselje ob tem, da so Božje ljudstvo, in upanje na boljšo prihodnost, prihodnost dostojanstva za vsakega in za vse. Vesel sem, da sem jim dal to priložnost. In obenem se zahvaljujem Gospodu za to, kar so oni dali meni, neprecenljiv dar za moje srce in moje poslanstvo.