Kateheza: Cerkev je ena in vključuje vse, Božje ljudstvo združuje vera v Kristusa

Združevalno načelo Božjega ljudstva ni jezik, ni kultura, ni etnija, ampak je vera v Kristusa, je izpostavil sveti oče Leon XIV. in dodal, da je Cerkev »zbor tistih, ki v veri zrejo Jezusa«, kot pravi Lumen gentium.

Poudaril je, da je zlasti v naših dneh, zaznamovanih z mnogimi konflikti in vojnami, »veliko znamenje upanja vedeti, da je Cerkev ljudstvo, v katerem v moči vere skupaj živijo ženske in moški različnih narodnosti, jezikov ali kultur«. To je »znamenje vere, ki je vtisnjena v človeštvo« in je »poziv in preroštvo tiste enosti in miru, h katerima Bog Oče kliče vse svoje otroke«.

  (@Vatican Media)

Svetopisemski odlomek: Jer 31,33

To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod: Svojo postavo bom položil v njihovo notranjost in jo zapisal v njihovo srce. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.

Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila

II. Dogmatična konstitucija Lumen gentium
3. Cerkev, Božje ljudstvo

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
V nadaljevanju razmišljanja o dogmatični konstituciji Lumen gentium se bomo danes zaustavili pri drugem poglavju, posvečenem Božjemu ljudstvu.

Bog, ki je ustvaril svet in človeštvo in ki je želel rešiti vsakega človeka, izpolni svoje delo odrešenja v zgodovini tako, da izbere konkretno ljudstvo in prebiva v njem. Zato pokliče Abrahama in mu obljubi potomstvo, številčno kot zvezde na nebu in pesek na morskem obrežju (prim. 1 Mz 22,17-18). Z Abrahamovimi sinovi, potem ko jih je osvobodil stanja suženjstva, Bog sklene zavezo, jih spremlja, zanje skrbi in jih zbere skupaj vsakokrat, ko se izgubijo. Zato je identiteta tega ljudstva dana z Božjim delovanjem in vero vanj. Poklicano je, da postane luč za druga ljudstva, kot svetilnik, ki bo pritegnil vse narode, vse človeštvo (prim. Iz 2,1-5).

Koncil zatrjuje, da »se je vse to zgodilo kot priprava in podoba tiste nove in popolne zaveze, ki bi se naj sklenila s Kristusom, in tistega popolnejšega razodetja, ki bi se naj posredovalo z Besedo samega Boga, ki je postal človek (LG, 9). Kristus je namreč ta, ki z darovanjem svojega Telesa in Krvi v sebi dokončno zbere to ljudstvo. Sestavljajo ga ljudje, ki prihajajo iz vseh narodov; povezuje ga vera v Njega, združenost z Njim, življenje Njegovega življenja, ki ga spodbuja Duh Vstalega. To je Cerkev: Božje ljudstvo, ki svoje življenje črpa iz Kristusovega telesa (prim. J. Ratzinger, Il nuovo popolo di Dio) in ki je tudi samo Kristusovo telo (prim. J. M. Congar, Un popolo messianico); ne ljudstvo kot so druga, ampak Božje ljudstvo, ki ga je On sklical in ki ga sestavljajo ženske in moški vseh narodov zemlje. Njegovo združevalno načelo ni jezik, ni kultura, ni etnija, ampak je vera v Kristusa: Cerkev je zato  »zbor tistih, ki v veri zrejo Jezusa« (LG, 9), kot se glasi čudoviti koncilski izraz.

Gre za mesijansko ljudstvo, prav zato, ker je njegova glava Kristus, Mesija. Njegovi člani se ne ponašajo z zaslugami ali nazivi, ampak le z darom, da so v Kristusu in po Njem Božji hčere in sinovi. Pred kakršno koli nalogo ali funkcijo je torej v Cerkvi zares pomembno to, da smo vcepljeni v Kristusa, da smo po milosti Božji otroci. To je tudi edini častni naziv, za katerega bi si kot kristjani morali prizadevati. V Cerkvi smo, da od Očeta nenehno prejemamo življenje in da živimo kot njegovi otroci ter bratje med seboj. Zakon, ki poživlja odnose v Cerkvi, je zato ljubezen, tako kot jo prejemamo in doživljamo v Jezusu; njen cilj je Božje kraljestvo, proti kateremu hodi skupaj z vsem človeštvom.

Združena v Kristusu, Gospodu in Odrešeniku vsakega moškega in ženske, Cerkev ne more nikoli biti zaprta vase, ampak odprta za vse in je za vse. Če ji pripadajo verniki v Kristusa, kot nas spominja koncil, potem so »vsi ljudje poklicani, da oblikujejo novo Božje ljudstvo. Zato se mora to ljudstvo, ki ostaja eno in edino, širiti po vsem svetu in skozi vsa stoletja, da se izpolni sklep volje Boga, ki je v začetku ustvaril eno človeško naravo in je hotel zbrati svoje razkropljene otroke« (LG, 13). Tudi kdor še ni sprejel evangelija je torej na neki način usmerjen k Božjemu ljudstvu, Cerkev pa, ker sodeluje v Kristusovem poslanstvu, je poklicana širiti evangelij vsepovsod in vsem (prim. LG, 17), da bi vsi lahko prišli v stik s Kristusom. To pomeni, da mora biti v Cerkvi prostora za vse in da je vsak kristjan poklican, da oznanja evangelij in o njem pričuje v vsakem okolju, v katerem živi in deluje. To ljudstvo izraža svojo katoliškost tako, da sprejema bogastvo in vire različnih kultur, hkrati pa jim ponuja novost evangelija, da bi se očistile in dvignile (prim. LG, 13).

V tem smislu je Cerkev ena, a vključuje vse. Veliki teolog jo je takole opisal: »Kot edina barka zveličanja mora v svojo prostranost sprejeti vse človeške raznolikosti. Kot edina poročna dvorana deli jedi, ki prihajajo iz vsega stvarstva. Jezusova suknja brez šiva je tudi – kar je ista stvar – Jožefova obleka mnogih barv« (prim. H. de Lubac, Cattolicismo. Aspetti sociali del dogma).

Veliko znamenje upanja je – zlasti v naših dneh, zaznamovanih z mnogimi konflikti in vojnami – vedeti, da je Cerkev ljudstvo, v katerem v moči vere skupaj živijo ženske in moški različnih narodnosti, jezikov ali kultur. To je znamenje vere, ki je vtisnjena v človeštvo, je poziv in preroštvo tiste enosti in miru, h katerima Bog Oče kliče vse svoje otroke.