Papež: Bogastvo je v rokah peščice, potrebna je pravična porazdelitev virov
Vatican News
Papež Leon XIV. je uvodoma pozdravil navzoče v Klementinski dvorani in tiste, ki so bili povezani prek internetne povezave na svojih delovnih mestih. Dejal je, da je njihova vloga pomembna tako s socialnega kot institucionalnega vidika, saj »prek mehanizmov pravične porazdelitve bogastva« skrbijo za potrebe številnih ranljivih ljudi, posebno pozornost pa posvečajo kritičnim situacijam. Na ta način lahko učinkovito delujejo pri »spodbujanju socialne odgovornosti, ki združuje ekonomski razvoj in družbeno kohezijo ter usmerja odločitve v skupno dobro.
»Na svetu je v splošnem veliko bogastva, vendar pa se število revnih povečuje. Več sto milijonov ljudi na vsem planetu živi v skrajni revščini in nima dostopa do hrane, bivališča, zdravstvene oskrbe, šol, elektrike, pitne vode in nujnih sanitarnih storitev. Kljub temu pa obstaja nesorazmerno bogastvo, ki ostaja v rokah peščice. To je nepravičen scenarij, spričo katerega ne moremo, da se ne bi vpraševali ter se ne bi zavezali, da bomo stvari spremenili. Ne obstaja determinizem, ki bi nas obsodil na neenakost. Osnova neenakosti ni pomanjkanje virov, ampak potreba po tem, da bi soočili rešljive probleme glede njihove bolj pravične porazdelitve, ki jo je treba uresničiti z moralnim čutom in poštenostjo.«
Ob tem je sveti oče dejal, da je bil odgovor na konkretne potrebe ljudi vedno v središču pozornosti katoliške Cerkve: in sicer tako na področju dela kot na področju pomoči potrebnim. »Papež Leon XIII. je zlasti v zvezi s položajem delavcev izrecno poudaril pomen socialnega varstva in socialne pomoči, da bi "poskrbeli, da delavcu nikoli ne bi zmanjkalo dela in da bi bila na voljo sredstva za pomoč vsakomur, ne le v primeru nenadnih in nepričakovanih kriz v industriji, temveč tudi v primeru bolezni, starosti ali nesreče" (Okrožnica Rerum novarum, 43). Glede podpore najšibkejšim pa je dejal: "Če se katera družina slučajno znajde v tako hudem pomanjkanju, da se iz njega sama nikakor ne more rešiti, je v takih primerih pravilno posredovanje javnih oblasti, saj je vsaka družina del družbenega telesa" (ibid., 11).
V novejši dobi pozornost Cerkve na model socialne države ponovno najdemo v okrožnicah sv. Janeza XXIII. Mater et Magistra (1961) ter Pacem in terris (1963), kjer je pravica do socialne blaginje izrecno povzdignjena na raven človekove pravice, kot pravica "do varstva v primeru bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti, brezposelnosti in v vsakem drugem primeru izgube sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od […] volje« (Okrožnica Pacem in terris, 6). V isto smer cerkvenega učiteljstva sodijo tudi okrožnice Populorum progressio sv. Pavla VI., Laborem exercens, Sollicitudo rei socialis in Centesimus annus sv. Janeza Pavla II. ter Caritas in veritate Benedikta XVI.
Ta pot se nato nadaljuje v družbenem nauku papeža Frančiška, zlasti v okrožnici Fratelli tutti, kjer se socialna država povzdigne v pravo univerzalno pravico (prim. št. 110).
Predlagani model je model solidarnostnega varnostnega sistema, ki temelji na načelih subsidiarnosti, družbene odgovornosti in človeškega bratstva, vedno z namenom, da socialna pomoč vsem omogoči dostojno življenje prek dela (prim. Frančišek, Okrožnica Laudato si’, 128).«
V nadaljevanju je papež Leon XIV. v zvezi s tem navedel besede iz Kompendija družbenega nauka Cerkve: »Načelo solidarnosti pomeni, da morajo ljudje našega časa še bolj gojiti zavest o dolžnosti, ki jo imajo do družbe, v katero so vključeni […]. Takšno dolžnost je treba izpolnjevati v različnih oblikah družbenega delovanja, da se pot ljudi ne prekine, ampak ostane odprta za sedanje in prihodnje generacije, ki so skupaj poklicane, da v solidarnosti podelijo isti dar« (št. 195).
»V tem okviru ima v Italiji vlogo glavnega akterja nedvomno vaša ustanova, ki svoje delo naravnava v različne smeri. Izvaja socialnovarstvene politike, ki spodbujajo rast in dejanski socialni razvoj, začenši z zaščito najšibkejših in vlaganjem v mlade. Zato mora biti vaše prizadevanje, kljub nujnosti zagotavljanja trajnosti sistema, vedno usmerjeno tudi v ohranjanje njegove solidarnosti in pravičnosti, tako na ravni pokojnin kot tudi spremljanja delavca na njegovi poklicni poti.
Scenariji, ki so bili tipični za delo v 20. stoletju, so se spremenili. Razlogov je več: financializacija podjetij, zunanje izvajanje proizvodnje na svetovni ravni, visoki stroški dela in predvsem bliskovit tehnološki razvoj, z močnim vplivom umetne inteligence, ki ima številne – in deloma še neraziskane – razsežnosti, ki jih je potrebno še analizirati in ovrednotiti. Poklicne poti, ki so bile dolgo časa večinoma linearne, z delovnimi mesti, na katerih so ljudje pogosto delali vse življenje, so zdaj zaznamovane z večjo negotovostjo in spremenljivostjo, z naraščanjem modelov dela za določen čas, s krajšim delovnim časom, prek agencij, na klic, pogosto samostojnih, v najrazličnejših in hibridnih oblikah. Iz tega izhajajo nove potrebe z novimi odgovornostmi za državo in posameznika (prim. Benedikt XVI., Okrožnica Caritas in veritate, 58). Njihovo izpolnjevanje ne more potekati brez vključitve zavodov za socialno varnost, zlasti Nacionalnega inštituta za socialno varnost.
Zato bi rad zaključil z besedami, ki jih je papež Frančišek pred malo več kot desetimi leti namenil vodstvu in zaposlenim vašega Inštituta. "Ne pozabite na človeka: to je imperativ – je dejal. Ljubiti in služiti človeku z vestjo, odgovornostjo, razpoložljivostjo. Delati za tiste, ki delajo, in ne nazadnje za tiste, ki bi radi delali, a ne morejo. […] Podpirati najšibkejše, da nikomur ne bosta zanikana dostojanstvo in svoboda do življenja, ki je pristno človeško" (Govor vodstvu in zaposlenim na Nacionalnem inštitutu za socialno varnost, 7. november 2015)«.
