Papež Leon XIV.: Kristus je vstal od mrtvih in z njim tudi mi vstajamo v novo življenje!

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
Velika noč Gospodovega vstajenja 
Dnevna maša, 5. april 2026

Dragi bratje in sestre! 
Vse stvarstvo danes sije od nove luči, z zemlje se dviga pesem hvale, od veselja vzklika naše srce: Kristus je vstal od mrtvih in z njim tudi mi vstajamo v novo življenje!

To velikonočno oznanilo objema skrivnost našega življenja in potek zgodovine ter nas doseže celo v globinah smrti, od katere se čutimo ogroženi in včasih celo premagani. To oznanilo nas odpira upanju, ki ne opeša, luči, ki ne zaide, tistemu polnemu veselju, ki ga nič ne more izbrisati: smrt je za vselej premagana, smrt nima več oblasti nad nami!

Tega sporočila pa ni vedno lahko sprejeti, to obljubo le stežka sprejemamo, ker nas moč smrti še vedno ogroža, znotraj in zunaj.

Znotraj nas: kadar nam breme naših grehov onemogoča, da bi poleteli v višave; ko razočaranja in osamljenost, ki jih izkušamo, izsušijo naše upe; ko skrbi in zamere udušijo veselje do življenja; ko izkušamo žalost ali utrujenost, ko se čutimo izdane ali zavrnjene, ko moramo poravnati račune z lastno šibkostjo, s trpljenjem, z vsakdanjimi napori, tedaj se nam zdi, da smo zašli v predor, iz katerega ne vidimo izhoda.

Pa tudi zunaj nas: smrt je vedno na preži. Vidimo jo navzočo v krivicah, v pristranski sebičnosti, v zatiranju ubogih, v pomanjkanju pozornosti do najbolj ranljivih. Vidimo jo v nasilju, v ranah sveta, v kriku bolečine, ki se dviga z vseh koncev zaradi zlorab, ki pritiskajo na najšibkejše, zaradi malikovanja dobička, ki pleni naravne vire, zaradi vojnega nasilja, ki pobija in uničuje.

V tem stanju nas Gospodova velika noč vabi, naj dvignemo pogled in razširimo srce. Ona še dalje v našem duhu in na poti zgodovine hrani seme obljubljene zmage. Zgane nas kakor Marijo iz Magdale in kakor apostole, da bi odkrili, kako je grob prazen in da je zato v vsaki smrti, ki jo izkušamo, tudi prostor za novo življenje, ki se prebuja. Gospod je živ in ostaja z nami. Skozi razpoke vstajenja, ki si utirajo pot v temi, našemu srcu podarja upanje, ki nas podpira: moč smrti ni končna usoda našega življenja. Enkrat za vselej smo obrnjeni v smeri polnosti, ker smo v vstalem Kristusu vstali tudi mi.

To nas je s svojimi prisrčnimi besedami spomnil papež Frančišek v svoji prvi apostolski spodbudi Evangelii gaudium, ko je trdil, da Kristusovo vstajenje ni nekaj iz preteklosti; vsebuje namreč življenjsko silo, ki prežema ves svet. Kjer se zdi, da je vse mrtvo, se z vseh strani začnejo pojavljati brstiči vstajenja. To je sila brez primere. Res je, da se pogosto zdi, kakor da Bog ne obstaja: vidimo krivico, zlobo, brezbrižnost in krutosti, ki ji je vedno več. In vendar je prav tako gotovo, da sredi teme vedno začenja poganjati nekaj novega, kar bo prej ali slej prineslo sadove (276).

Bratje in sestre, Gospodova velika noč nam daje to upanje, ko nas spominja, da je v vstalem Kristusu vsak dan možno novo stvarstvo. To nam govori evangelij, ki je bil oznanjen danes, ki natančno umešča dogodek vstajenja: »Prvi dan tedna« (Jn 20,1). Dan Kristusovega vstajenja nas tako napoti k stvarjenju, k tistemu prvemu dnevu, v katerem je Bog ustvaril svet, in nam obenem oznanja, da zdaj človeštvu poganja novo življenje, močnejše od smrti.

Velika noč je novo stvarjenje, ki ga udejanja vstali Gospod, je novi začetek, je življenje, ki je zaradi Božje zmage nad starim sovražnikom končno postalo večno.

To pesem upanja danes še kako potrebujemo. In mi, vstali s Kristusom, jo moramo ponesti na ulice tega sveta. Tecimo torej kakor Marija iz Magdale, oznanimo jo vsem, ponesimo s svojim življenjem veselje vstajenja, da bo povsod, kjer še vedno visi senca smrti, zasijala luč življenja.

Kristus, naše velikonočno jagnje, naj nas blagoslovi in da svoj mir vsemu svetu!