Papež: Pravi Bog in pravi človek, Kristus, nam daje zgled prednosti, služenja in ljubezni

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
pri maši Gospodove večerje 
Veliki četrtek, 2. aprila 2026 
Bazilika sv. Janeza v Lateranu

Dragi bratje in sestre, slovesno bogoslužje tega večera nas vodi v sveto tridnevje Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja. Stopimo preko tega praga ne kot gledalci, ne po zakonu vztrajnosti, ampak kot tisti, ki jih je na poseben način vključil Jezus sam: kot povabljeni na večerjo, v kateri kruh in vino za nas postaneta zakrament zveličanja. Udeležujemo se namreč gostije, med katero je Kristus, »ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Njegova ljubezen postane dejanje in jed za vse ter razodeva Božjo pravičnost. V svetu, prav tam, kjer besni zlo, Jezus dokončno, za vedno ljubi, z vsem svojim bitjem.

Med zadnjo večerjo umije noge svojim apostolom in reče: »Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,15). Jezusovo dejanje je eno z mizo, h kateri nas je povabil. Je zgled zakramenta: ko potrjuje njegov pomen, nam daje nalogo, ki jo želimo sprejeti kot hrano za naše življenje. Evangelist Janez izbere grško besedo upódeigma, da bi povedal o dogodku, pri katerem je bil navzoč: pomeni »tisto, kar se pokaže ravno pred očmi«. Kar nam pokaže Gospod, ko vzame vodo, umivalnik in predpasnik je veliko več kot moralni vzor. Izroči nam namreč svoj način življenja. Umivati noge je dejanje, ki povzema Božje razodetje, je vzorčno znamenje Besede, ki je postala telo, njegov nezmotljiv spomin. S tem, ko je Sin sprejel položaj služabnika, razodeva Očetovo slavo in vrže s tečajev svetna merila, ki omadežujejo našo vest.

Skupaj z nemo osuplostjo njegovih učencev nam celo človeška ošabnost odpre oči za to, kar se dogaja. Tako kot Peter, ki se najprej upira Jezusovi pobudi, se moramo tudi mi »vedno znova učiti, da je Božja veličina drugačna od naše predstave o veličini, […] ker si sistematično želimo Boga uspeha in ne trpljenja« (Homilija pri maši zadnje večerje, 20. marca 2008). Te besede papeža Benedikta XVI. jasno prepoznavajo, da smo vedno v skušnjavi, da bi iskali Boga, ki »nam služi«, ki nam daje zmage, ki bi bil uporaben kot denar ali oblast. Ne razumemo pa, da nam Bog zares služi, da, vendar z zastonjsko in ponižno gesto umivanja nog: to je Božja vsemogočnost. Tako se izpolnjuje želja, da bi svoje življenje posvetili tistemu, ki brez tega daru ne more živeti. Gospod je na kolenih, da bi umil človeka, iz ljubezni do njega. In Božji dar nas spreminja.

S svojim dejanjem namreč Jezus naše podobe o Bogu ne očisti samo malikovanja in bogokletja, ki sta jo umazala, ampak očisti našo podobo o človeku, ki se ima za močnega, ko gospoduje, ki hoče zmagati z ubijanjem sebi enakih, ki se ima za velikega, ko se ga bojijo. Pravi Bog in pravi človek, Kristus, pa nam da zgled prednosti, služenja in ljubezni. Potrebujemo njegov zgled, da bi se naučili ljubiti, ne ker bi bili tega nesposobni, ampak prav zaradi tega, da sebe in druge vzgajamo za resnično ljubezen. Učiti se ravnati kot Jezus, je znamenje, ki ga Bog vtisne v zgodovino sveta, je naloga vsega življenja.

On je pristno merilo, »Učitelj in Gospod« (Jn 13,13), ki sname vse maske božanskega in človeškega. Svojega zgleda ne ponuja, kadar so vsi srečni in ga imajo radi, ampak v noči, v kateri je izdan, v temi nerazumevanja in nasilja, da bi bilo popolnoma jasno, da nas Gospod ne ljubi zato, ker smo dobri in čisti. Ljubi nas in zato nam odpušča ter nas očiščuje. Gospod nas ne ljubi, da se pustimo umiti njegovemu usmiljenju: ljubi nas in zato nas umiva, da bi mu mogli vračati njegovo ljubezen.

Od Jezusa se naučimo tega vzajemnega služenja. Ne prosi nas, da mu ga vračamo, ampak da ga podelimo med seboj: »Dolžni ste drug drugemu umivati noge« (Jn 13,14). Papež Frančišek je takole razlagal: »To je dolžnost, ki prihaja iz srca. Ljubim jo. Ljubim to in rad to delam, ker me je Gospod tako naučil« (Homilija pri maši zadnje večerje, 28. marca 2013). Ni govoril o nekem abstraktnem ukazu, o formalni in prazni zapovedi, ampak je izrazil svojo poslušno gorečnost za Kristusovo ljubezen, ki je vir in zgled naše ljubezni. Zgleda, ki nam ga je dal Jezus, namreč ne moremo posnemati zaradi spodobnosti, nejevoljno ali hinavsko, ampak samo iz ljubezni.

Pustiti, da nam Gospod služi, je torej pogoj, da služimo, kakor je služil on. »Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj« (Jn 13,8). Če me ne sprejmeš kot služabnika, mi ne moreš verjeti in hoditi za menoj kot za Gospodom. Ko Jezus umije naše meso, očisti našo dušo. V Njem je Bog dal zgled ne kako gospodovati, ampak kako osvobajati; kako se daje življenje in ne kako se ga uničuje.

Pred človeštvom, ki je na kolenih zaradi tolikih zgledov brutalnosti, pokleknimo tudi mi kot bratje in sestre zatiranih. Na ta način hočemo posnemati Gospodov zgled in uresničiti to, kar smo slišali iz Druge Mojzesove knjige: »Ta dan bo za vas spomin« (2 Mz 12,14). Da, vsa svetopisemska zgodovina je usmerjena k Jezusu, resničnemu velikonočnemu jagnjetu. Po njem starodavni liki dobijo poln pomen, ker Kristus Zveličar praznuje veliko noč človeštva in vsem odpira prehod od greha k odpuščanju, od smrti k večnemu življenju: »To je moje telo, ki je za vas. To delajte v moj spomin« (1 Kor 11,24).

Z obnavljanjem Gospodovih dejanj in besed se ta večer spominjamo postavitve evharistije in svetega reda. Notranja vez med obema zakramentoma predstavlja popolno daritev Jezusa, velikega duhovnika in večno žive evharistije. V posvečenem kruhu in vinu je namreč »zakrament ljubezni, znamenje enosti, velikonočna gostija, v kateri prejemamo Kristusa, duša se napolni z milostjo in dano nam je poroštvo prihodnje slave« (Dogmatična konstitucija Sacrosantum Concilium, 47). V škofih in duhovnikih, ki so postavljeni za »duhovnike nove zaveze« po Gospodovi zapovedi (Tridentinski koncil, De Missae sacrificio, 1) je znamenje njegove ljubezni do vsega Božjega ljudstva, ki smo mu poklicani služiti, ljubljeni sobratje, z vsem svojim bitjem.

Veliki četrtek je zato dan goreče hvaležnosti in pristnega bratstva. Evharistično češčenje tega večera naj bo v vsaki župniji in skupnosti čas za premišljevanje o Jezusovem dejanju. Pokleknimo, kakor je to storil on in prosimo za moč, da ga bomo posnemali v služenju z isto ljubeznijo.