Ostati človek v dobi algoritmov
Andrea Tornielli, glavni urednik Dikasterija za komunikacijo
V dobi umetne inteligence, ko je človeško dostojanstvo v nevarnosti, da ga bodo zasenčile ogromne koncentracije tehnološke moči, ki so izven vsakršnega nadzora, in nove oblike dehumanizacije, nas papež Leon XIV. spominja na »nujno dolžnost«, da ostanemo globoko človeški. V dobi polarizacij in nasilja, v kateri se širi »kultura moči«, vojna pa je ponovno vzpostavljena kot orodje mednarodne politike, nas Petrov naslednik poziva, naj vlagamo v napredek tehnologije, »ne da bi pri tem povzročali nazadovanje srca«. Vabi nas, da sprejmemo omejitve in krhkost človeštva, ne da bi jih, kot to počne tehnokratska ideologija, imeli za napako, ki jo je treba popraviti. Poziva nas, naj na svet ne gledamo skozi lečo velikih, temveč od spodaj, z očmi tistih, ki trpijo, začenši z najmanjšimi. Z očmi Boga, ki je prevzel našo šibkost in jo spremenil v vir odrešenja, kajti »tudi ko stroji blestijo v učinkovitosti, središče zgodovine ostaja človeški obraz, ki prosi, naj ga vidimo«.
»Magnifica humanitas«, prva okrožnica Leona XIV., ni v prvi vrsti analitično besedilo o umetni inteligenci, saj ne obravnava podrobnosti procesov, ki se nenehno razvijajo. Gre bolj za »povzetek«, ki načela družbenega nauka prenaša v naš čas, ki je čas umetne inteligence, ter s tem utrjuje in aktualizira ključne točke nauka. Je besedilo, ki tudi naredi konec dvoumnostim tistih, ki zaupajo v popolno svobodo trgov in novih tehnologij ter so zato nagnjeni k temu, da kot sporno označijo papeško učenje o zahtevi po skupnem človeškem upravljanju umetne inteligence, o celostni ekologiji, o ekonomskih strukturah, ki postajajo »strukture greha«, o zavračanju vojne.
Papež, ki je prevzel ime avtorja »Rerum novarum«, v času digitalne revolucije vsakega od nas poziva, naj prevzame aktivno vlogo, saj se gradnja »civilizacije ljubezni« uresničuje zahvaljujoč »vsoti majhnih in vztrajnih dejanj zvestobe«, ki so sposobna zaustaviti razčlovečenje. To je torej naloga, ki nas vse zadeva, in to zelo neposredno. Leon XIV. nas opominja, da »nepravičnosti ne izhajajo le iz napačnih odločitev posameznikov, ampak tudi iz struktur, mehanizmov, gospodarskih in kulturnih ureditev, ki povzročajo neenakost«, in da »ni človeški razvoj tisti, ki povečuje porabo nekaterih, stroške in rane pa prelaga na druge, ali ki celotne regije potiska v podrejene vloge«, kot se žal danes dogaja tudi na področju novih tehnologij in virov, ki jih te zahtevajo. V okrožnici je zapisano, da je socialna funkcija zasebne lastnine »gotova doktrina« Cerkve, danes pa moramo med dobrine, ki so splošno namenjene vsem, »šteti tudi nove oblike lastnine: patente, algoritme, digitalne platforme, tehnološko infrastrukturo, podatke«, da bi preprečili nastanek ali utrjevanje novih oblik izključenosti in zanikanja svobode. Tehnika namreč ni le preprosto orodje. Ko postane merilo, »na koncu določi, kaj je pomembno in kaj se lahko zavrže«, s čimer »ljudi zreducira na zobnike sistema, ki ga je treba narediti vedno bolj učinkovitega«.
Danes nadzor nad platformami, infrastrukturo, podatki in računalniško zmogljivostjo »ni v rokah držav, temveč velikih gospodarskih in tehnoloških akterjev«, ki določajo pogoje dostopa, pravila vidnosti in same možnosti sodelovanja. Ko se takšna moč koncentrira v rokah peščice ljudi, »pride do tendence, da postane neprosojna in se izogne javnemu nadzoru«, s čimer prinaša tveganje izkrivljenega razvoja, »ki ustvarja nove odvisnosti, izključitve, manipulacije in neenakosti«. Papež, ki ponovno poudarja, da je treba preseči teorijo »pravične vojne«, zahteva, da se uporaba umetne inteligence na vojnem področju podvrže najstrožjim etičnim omejitvam, ker »ni algoritma, ki bi lahko vojno naredil moralno sprejemljivo«. Poleg tega je umetna inteligenca postala odločilni dejavnik pri usmerjanju javnega mnenja prek manipulacije s slikami in vsebinami, zaradi česar je vedno težje razlikovati med resničnim in lažnim. Veliko je tudi neznank, ki zadevajo trg dela. Okrožnica v zvezi s tem opozarja, da se ni več mogoče zanašati le na »nevidno roko« trga: naloga politike je usmerjati gospodarsko-tehnološke dinamike v smeri skupnega dobrega, spodbujati dostojno delo, socialno vključenost in pravično porazdelitev koristi inovacij.
Ostati človeški, obvladovati procese, izogibati se – tudi na tem področju – monopolom, ki na koncu povečajo moč peščice na račun življenj mnogih. To je pot, ki jo nakazuje papež: ne postavlja ovir in niti a priori ne zavrača uporabe umetne inteligence. Nasprotno, poudarja njene številne pozitivne vidike in koristne načine uporabe, hkrati pa pojasnjuje, da ni dovolj, da si zastavimo etično vprašanje o dobrem ali slabem namenu, za katerega jo uporabljamo. Dejansko je nujno ukrepati že prej in se vprašati tudi, kako je zasnovan sistem in kakšna predstava o človeku in družbi je vpisana v podatke in modele, ki ga vodijo. Zato so potrebni ustrezni pravni okviri, neodvisni nadzor, izobraževanje uporabnikov in predvsem, še enkrat, »politika, ki se ne odpove svoji nalogi«. V nasprotnem primeru bo spremembo vodila le tehnokratska logika, ki bo predstavljena kot »potrebna in neizogibna«, s čimer bo na koncu vsilila pravila, ki jih »diktirajo« tisti, ki imajo podatke, infrastrukturo in računske zmogljivosti. Zato je treba umetno inteligenco »razorožiti«, to pomeni »prekiniti to enakovrednost med tehnično močjo in pravico do vladanja«. Ne zato, da bi se odpovedali tehnologiji, ampak da bi ji preprečili, da bi prevladala nad človekom: postati mora predmet razprav, treba jo je izpodbijati in torej narediti za sprejemljivo. In to prav zato, da se ne bi odpovedali naši človečnosti, ki je tako krhka in tako »magnifica«, torej veličastna.
