Papež članom Fundacije Centesimus Annus Pro Pontifice o tem, kar resnično omogoča izgradnjo civilizacije ljubezni

Leon XIV.

Nagovor njegove svetosti papeža Leona XIV.« 
Članom Fundacije Centesimus Annus Pro Pontifice 
30. maj 2026

[Znamenje križa] Mir z vami! 
Dragi bratje in sestre v Kristusu. 
Vesel sem, da vas danes dopoldne lahko pozdravim, predsednika in člane Fundacije Centesimus Annus Pro Pontifice, pa tudi tiste, ki ste se udeležili generalne skupščine in mednarodne konference za leto 2026. Vaša prisotnost tukaj je motivirana z vašo nenehno predanostjo preučevanju in uresničevanju družbenega nauka Cerkve v današnji družbi. Ni skrivnost, da je to tema, ki mi je še posebej blizu, da ne omenjamo, da je bistveni del poslanstva Cerkve na tem svetu. Vaše letno srečanje je sovpadlo z nedavno objavo okrožnice Magnifica Humanitas in verjamem, da lahko ta okrožnica ponudi smernice za razvoj in oceno številnih tem, ki ste jih raziskovali med konferenco in pripravami nanjo.

V zvezi s tem tema, izbrana za letos – Razdrobljen svet v iskanju duhovnosti: svoboda in pluralizem znotraj družbenega nauka Cerkve – ponuja veliko za razmislek. Prvič, priznava nesrečen položaj, v katerem se trenutno nahaja človeštvo, ko krmarimo skozi obdobje, zaznamovano z vojnami in naraščajočo polarizacijo ter kulturnimi in socialnimi delitvami. Vendar se sredi krhkosti poraja novo upanje. Čeprav se zdi, da delitve naraščajo, se pojavlja skupni imenovalec, ki nas vse nedvomno združuje: naša skupna človeškost. Prav v neugodnih okoliščinah je človek poklican, da ponovno premisli o temeljnih vprašanjih, ki so nežno spodbudila srce neštetih generacij k resnejšemu razmisleku: »Kam gremo? H kateremu cilju se želimo usmeriti? Katero smer naj izberemo kot ljudstvo in kot človeška skupnost?« (Magnifica Humanitas 6).

Ta vprašanja so jasen izraz človeškega iskanja resnice in vzbujajo željo po nečem več, žejo po Bogu in trajnem smislu. Pričujejo tudi o bistvenih vidikih naše človečnosti: o božjih darovih razuma in svobode, s katerimi lahko spoznamo resnico in se držimo dobrega. Čeprav se svoboda pogosto razume kot sposobnost delati, kar si človek želi, je nujno ponovno odkriti pristen pomen svobode, ki nam omogoča odkriti njeno relacijsko razsežnost, saj prav tukaj lahko govorimo o človekovi izpolnitvi tako posameznika kot družbe. Sveti Janez Pavel II. nas je spomnil, da se ta izpolnitev najde, ko se svoboda živi kot »dar sebe in odprtost do drugih« (Evangelium Vitae 19), torej ko se svoboda uporablja za ljubezen. Nasprotno, »ko se svoboda na individualističen način absolutizira, se izprazni svoje prvotne vsebine in njen sam pomen in dostojanstvo prideta v nasprotje« (ibid).

Tukaj odkrivamo dve »mesti«, ki ju je opisal sveti Avguštin in ki še naprej zaznamujeta ne le človeško srce, temveč tudi civilizacije, ki jih ustvarjamo. Mesto človeka, zgrajeno na ponosu in ljubezni do sebe, je zaznamovano s sebičnim individualizmom. Božje mesto, zgrajeno na ljubezni do Boga v nesebičnosti in gojenju odnosov, je tisto, kar resnično omogoča izgradnjo civilizacije ljubezni. V tej luči lahko odkrijemo, da se za krizo sodobnih demokracij in slabitvijo multilateralizma skriva pravzaprav antropološka kriza, ki izhaja iz tega, da smo v veliki meri pozabili na Stvarnika. Vendar pa smo daleč od obupa, saj smo poklicani, da prispevamo svoj delež, pri čemer se spominjamo, da »civilizacija ljubezni ne bo nastala iz ene same ali spektakularne geste, temveč iz vsote majhnih in neomajnih dejanj zvestobe, ki služijo kot branik pred razčlovečenjem« (Magnifica Humanitas 213).

Drug vidik spodbujanja in dela za pristno civilizacijo ljubezni je dialog. Dialog, utemeljen na resnici, ki priznava in ceni skupno človeškost vsakega človeka. Dejansko upoštevanje prirojenega dostojanstva vsakega posameznika omogoča, da se sebičnost in posebni interesi premagajo v korist skupnega dobrega. To isto dostojanstvo zagotavlja tudi kontekst, v katerem lahko govorimo o zdravem pluralizmu, ki priznava bogastvo prispevkov ljudi iz različnih okolij in vodi k mirnemu sobivanju.

S temi kratkimi premisleki se vam zahvaljujem za vašo današnjo prisotnost in vaša prizadevanja za nadaljnje spodbujanje družbenega nauka Cerkve. Zagotavljam vam svoje nenehne molitve in vam iz srca podeljujem svoj blagoslov, ki ga z veseljem razširjam na vaše družine in vse vaše drage. Hvala vam.