Papež Leon XIV.: Novim generacijam pomagajte gojiti notranje življenje

Leon XIV.

Govor njegove svetosti papeža Leona XIV. 
30. maj 2026

--- 
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen. 
Mir z vami. 
Dober dan vsem in dobrodošli. 
--- 
Gospod generalni sekretar Organizacije iberijsko-ameriških držav, 
eminenca, ekscelence, 
ministri, spoštovane avtoritete, 
dragi prijatelji in prijateljice. 
Vesel sem, da se lahko srečam z vami ob priložnosti dialoga, posvečenega enemu najbolj perečih in odločilnih izzivov našega časa: odnosu med vzgojo, duševnim zdravjem in digitalnimi tehnologijami.

Želim izraziti svojo hvaležnost Organizaciji iberijsko-ameriških držav, Papeški komisiji za Latinsko Ameriko, Dikasteriju za kulturo in vzgojo ter vsem, ki so omogočili to pobudo, rojeno iz skupne želje po skupni izgradnji pristnih »zemljevidov upanja«.

To srečanje se je začelo s posebnim poudarkom na iberijsko-ameriškem prostoru, ki ga globoko hranim v srcu: gre za geografijo izjemnih duhovnih in človeških virov. Zgovorno podobo te modrosti najdemo na primer v ročno izdelanih tekstilijah, ki nas s svojimi številnimi nitmi in intenzivnimi barvami učijo, da nobena posamezna nit ni dovolj za ustvarjanje vzorca. Le potrpežljivo prepletanje ustvarja lepoto in moč. Vsaka nit ohrani svojo barvo, a pridobi pomen znotraj širše tapiserije.

Tudi vzgoja je danes poklicana, da se na ta način ponovno odkrije: ne kot konstrukcija izoliranih individualizmov niti kot zgolj prenos spretnosti, temveč kot umetnost tkanja občestva.

Starodavna ljudstva so se ozirala v nebo, da bi brala ozvezdja. V njih so iskala orientacijo; naučila so se prepoznavati ritem letnih časov, čas setve in žetve. Zvezde niso opazovali le iz abstraktne radovednosti, ampak tudi zato, ker so pomagale razumeti pravi trenutek za delovanje, ohranjajoč harmonijo med človeštvom, naravo in časom.

Danes moramo ponovno dvigniti pogled (prim. Jn 4,35). V apostolskem pismu Risanje novih zemljevidov upanja sem vse povabil k izgradnji globalne vzgojne konstelacije, v kateri lahko vsaka institucija, vsaka kultura in vsako ljudstvo ponudi svoj edinstven prispevek k osvetlitvi poti človeštva. Vsaka kultura najde smisel v opazovanju konstelacij. Vsaka kultura je poklicana k sodelovanju pri oblikovanju skupne poti in razvijanju zavesti o pripadnosti eni sami človeški družini.

Zavedanje te velike kulturne dediščine nam lahko pomaga pri soočanju z eno največjih oblik revščine našega časa: izgubo naših notranjih konstelacij. Mnogi mladi imajo vse bolj dovršena tehnološka orodja, a imajo težave pri najdevanju smisla življenja, upanja, ljubezni in celo trpljenja. Za toliko težavami, osamljenostjo in psihološkimi ranljivostmi se pogosto skriva tiho vprašanje: »Ali ima moje življenje kakšen smisel? Ali obstaja kakšno zanesljivo upanje za prihodnost?«

V tem apostolskem pismu sem spomnil, da smo želja, ne algoritem (prim. Risanje novih zemljevidov upanja, 4.1). Ko so ljudje zreducirani na delovanje, potrošnjo ali statistiko, se neizogibno pojavi globoko notranje trpljenje. Mnogi mladi danes živijo pod jarmom pričakovanj in uspešnosti, potopljeni v izbruhnjeno tekmovalnost, ki povzroča tesnobo, strah pred neuspehom in dezorientacijo.

Zato se vprašanja duševnega zdravja ne moremo lotiti zgolj kot kliničnega ali tehničnega vprašanja. Nedvomno so prispevki znanosti, psihologije, medicine in nevroznanosti nepogrešljivi. Verjamemo pa tudi, da lahko ljudje živijo pristno – in premagajo toliko notranjih ranljivosti – znotraj obzorja smisla. Ko se to obzorje zatemni, se notranja praznina, osamljenost in obup povečajo. Ko pa človek odkrije, da ima njegovo življenje vrednost, da je ljubljen, pričakovan in poklican k nekemu namenu v svetu, se rodi upanje. In upanje ni naivna iluzija: je duhovna sila, ki ohranja življenje, tudi v najtežjih trenutkih.

Zato sem želel med cilje Globalnega vzgojnega sporazuma dodati še gojenje notranjega življenja. Pravzaprav ni dovolj, da mlade povežemo z digitalnimi omrežji, če ostanejo odklopljeni od sebe, od drugih in od lastne notranjosti. Gojenje notranjega življenja pomeni pomagati novim generacijam, da ponovno odkrijejo tišino, refleksijo, sposobnost postavljanja vprašanj, globino odnosov in odprtost za presežnost. Da bi prisluhnili duši, je treba izostriti sluh, saj njen glas ni krik, ampak šepet (prim. 1 Kr 19,9–16).

Če nas tehnologija povezuje, nas vzgoja oblikuje. Vzgajati pomeni spremljati mlade pri odkrivanju ne le, kako živeti, ampak tudi, zakaj živeti. V tem vzgojnem poslanstvu so javne ustanove, šole, univerze, družine, verske skupnosti, svet kulture in svet komunikacije poklicani k sodelovanju. Nihče se ne more sam soočiti s tako globokimi in kompleksnimi izzivi.

Zato vas želim spodbuditi, da okrepite to mrežo sodelovanja, ki jo gradite med seboj in s Svetim sedežem. V tej dobi digitalnega prehoda smo poklicani, da smo luč mnogim ljudem, zlasti mladim, ki iščejo zanesljive referenčne točke in zemljevide, ki jih bodo vodili na njihovi življenjski poti.

Potrebujemo vizije, ki so sposobne graditi nove kulturne sinteze, vizije, ki imajo pogum združiti misel in življenje, kontemplacijo in delovanje, skrbeti za revne in iskati smisel, hkrati pa varovati globoko človeško dediščino vzgoje.

Naj nas Devica Marija, vzor vzgojiteljice, navdihuje na tej poti in vodi naša prizadevanja, da vlijemo zaupanje novim generacijam, da si bodo lahko prizadevale za izgradnjo bolj pravičnega in bratskega sveta. 
Blagoslov 
Hvala.