Papež na binkošti: Duh Vstalega je Duh miru, Duh poslanstva in »Duh resnice«

Leon XIV.

Homilija papeža Leona XIV. 
Maša na praznik binkošti 
24. maj 2026

Dragi bratje in sestre, velikonočni čas je danes, na binkoštni praznik, dosegel svojo dovršitev. Da bi evangelij poudaril enovitost tega zveličavnega dogodka, nas ponovno vodi k »prvemu dnevu tedna« (prim. Jn 20,19), torej k tistemu novemu dnevu, ko se vstali Jezus prikaže učencem in jim pokaže »roke in stran« (v. 20). Gospod razodeva svoje poveličano telo, in sicer prav svoje rane, sledove križanja. Ta znamenja trpljenja, zgovornejša od vsake besede, so se preobrazila: Tisti, ki je umrl, živi na veke.

Ko so učenci zagledali Gospoda, so tudi sami znova zaživeli. Prej so se v strahu zaprli v dvorano zadnje večerje, Jezus pa stopi mednje kljub zaprtim vratom in jih napolni z veseljem. Prečka našo smrt, odpira grob, na stežaj ga odpira tam, kjer za nas ni bilo več izhoda. Svojemu dejanju Kristus pridruži besede: »Mir vam bodi« (v. 19); in takoj zatem dihne v učence Svetega Duha. Vstali je poln življenja. Potem ko je pokazal življenje telesa kot resnični človek, podarja življenje Boga kot Sin, ljubljen od Očeta, ki je zaradi nas postal brat in Odrešenik. Prav v tisti dvorani, kjer je postavil novo in večno zavezo, Jezus izliva Duha. Kraj večerje in izdaje se preobrazi in iz groba apostolov postane za vso Cerkev materinsko naročje vstajenja. Zato so binkošti velikonočni praznik in praznik Kristusovega telesa, kar smo po milosti mi sami. Ko obhajamo to skrivnost, bi se rad ustavil ob treh vidikih.

Najprej: Duh Vstalega je Duh miru. Kristus namreč v svoji veliki noči vzpostavi mir med Bogom in človeštvom, Sveti Duh pa ta mir vliva v srca in ga širi po vsem svetu. Ta mir izvira iz odpuščanja in vodi k odpuščanju. Začne se z odpuščanjem, ki ga podarja sam Jezus, ki smo ga izdali, obsodili in križali. Prav on, vstali Gospod, nas preseneča s svojo ljubeznijo, ko pravi: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni« (Jn 20,23). S temi besedami nam Jezus zaupa Božje delo, saj more grehe odpuščati samo Bog (prim. Mr 2,7). Ta oblast je dana kot znamenje vsesplošne sprave: Gospod izliva Duha miru od enega do drugega konca zgodovine, ker on, ki je vse odrešil smrti, nikogar ne izključuje. Sveti Duh je namreč Gospod in daje življenje že od začetka stvarjenja, ko je vel nad vodami (prim. 1 Mz 1,2), sedaj pa s svojo odkupitvijo spreminja zgodovino sveta. Resnično se binkošti dopolnijo kot praznik nove zaveze, to je zaveze med Bogom in vsemi narodi zemlje. Medtem ko šum z neba, veter in ognjeni jeziki v dvorani zadnje večerje prikličejo v spomin starodavna znamenja Sinaja (prim. Apd 2,2-3; 2 Mz 19,16-19), je sveta Božja postava zapisana v srcih, vtisnjena po Duhu s črkami ljubezni v Kristusovo meso in v njegovo telo, ki je Cerkev.

Ta postava je zakon miru: je dvojna zapoved ljubezni, na katero nas Duh spominja ob vsakem utripu srca. Zato moremo iz globine srca klicati: »Pridi, Sveti Duh,« kajti že nam je bil podarjen. Moremo hrepeneti po njem, ker nam je bil že obljubljen. Moremo ga sprejeti, ker je on sam blagi gost duše.

Drugi vidik: Duh Vstalega je Duh poslanstva. »Kakor je Oče poslal mene,« pravi Gospod, »tudi jaz pošiljam vas« (Jn 20,21). Tako smo vključeni v Jezusovo poslanstvo: v poslanstvo njega, ki prihaja od Boga in se z močjo Duha vrača k Bogu; Duha, ki izhaja iz Očeta in Sina ter je z njima češčen in slavljen kot en sam Bog. Sveti Duh je živa Kristusova ljubezen, ki nas prežema, spodbuja in podpira v poslanstvu (prim. 2 Kor 5,14). Ko apostolom daje moč, da govorijo v različnih jezikih (prim. Apd 2,4), isti Duh uči človeštvo Besedo zveličanja. Zdaj, ko so apostoli vase prejeli dih Vstalega, prihaja to oznanilo iz njihovih ust, ima glas Petra in tistih, ki so z njim. Prav na binkoštni dan začnejo apostoli oznanjati Jezusa, križanega in vstalega. »Velika Božja dela« (Apd 2,11) so vsa povzeta v odrešenju, ki se začne z vero. Kajti prvo delo Svetega Duha v nas je vera, po kateri izpovedujemo: »Jezus je Gospod!« (1 Kor 12,3). Ta vera živi in se izraža v vsakem dobrem dejanju, v vsakem dejanju usmiljenja in kreposti. Božje delo smo torej mi, ki prihajamo danes sem z vseh koncev sveta, povabljeni h Gospodovi mizi, zbrani v poslušanju njegove Besede in poslani, da jo povsod izpričujemo.

Preljubi, resnično smo deležni evangelija: vsa Cerkev je njegova nosilka, ne le njegova varuhinja. Z močjo Duha postaja naše oznanilo polno veselja in upanja, kajti prav mi smo novost sveta, luč in sol zemlje (prim. Mt 5,13-14). Ne zaradi svojih zaslug ali kakšnega privilegija, temveč zaradi Gospodove Besede, ki posvečuje grešnika, ozdravlja gobavca in iz tistega, ki ga je zatajil, naredi apostola. Po eni strani – to jasno vidimo – obstajajo spremembe, ki sveta ne prenavljajo, ampak ga postarajo v zmotah in nasilju. Po drugi strani pa Sveti Duh razsvetljuje misli in v srcih prebuja nove moči življenja. Tako preobraža zgodovino, ko jo odpira zveličanju, torej daru, ki ga edini Gospod deli z vsemi. Poslanstvo Cerkve izpričuje to deležnost, saj zmedo sveta spreminja v občestvo z Bogom in med nami samimi.

To poslanstvo se začne z oznanjevanjem resnice o Bogu in človeku, kajti Duh Vstalega je »Duh resnice« (Jn 14,17). To nam je obljubil sam Gospod, ko je prosil za enost svoje Cerkve, enost, utemeljeno v Božji ljubezni, ki je izvir naše dejavne ljubezni. Duh, ki je govoril po prerokih, vedno spodbuja enost v resnici, saj v nas prebuja razumevanje, soglasje in skladnost življenja. Kakor uči sveti Avguštin, je »Sveti Duh hotel, da bi bilo to znamenje njegove navzočnosti« (Govor 269,1): dar jezikov, ki se med seboj razumejo v eni veri. Paraklet nas zato varuje pred vsem, kar ovira to enost: pred razdiralnostjo, hinavščino in modnimi tokovi, ki zatemnjujejo luč evangelija. Resnica, ki nam jo podarja Bog, tako ostaja osvobajajoča beseda za vsa ljudstva, oznanilo, ki od znotraj preobraža vsako kulturo.

Duh Vstalega namreč ni izlit enkrat za vselej, temveč se izliva neprenehoma. Kakor je evharistija živa navzočnost Kristusa, ki nas vedno hrani, tako Sveti Duh v nas vtisne svoje znamenje pri krstu, ko nas naredi za kristjane; pri birmi, ko nas naredi za pričevalce; pri svetem redu, ko postavlja služabnike in pastirje Božjega ljudstva. V vsakem zakramentu je on dator munerum, darovalec darov, izvir svetosti, ki množi darove in karizme v molitvi, v delih usmiljenja in v premišljevanju Božje besede. Kakor uči apostol: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7). Prav zato smo Cerkev, eno samo telo, ki živi od Boga in služi svetu. Po zaslugi Duha moremo vsem prinašati resnični mir in resnico, ki rešuje, torej samega Kristusa Gospoda.

Dragi prijatelji, danes z gorečim srcem molimo, naj nas Duh Vstalega reši zla vojne, v kateri ne more zmagati nobena velesila, temveč le vsemogočnost ljubezni. Molimo, naj človeštvo osvobodi revščine, ki je ne more odkupiti neizmerno bogastvo, temveč le neizčrpen dar. Prosimo ga, naj ozdravi rane greha v odrešenju, ki je bilo v Jezusovem imenu oznanjeno vsem narodom. To je milost, ki je apostolom dala pogum. Naj jo po priprošnji Marije, Matere Cerkve, podari tudi nam, danes in vselej.