Papež na Sapienzi: Bodite ustvarjalci resničnega miru, vzpostavite avtentično obzorje smisla
V veliki dvorani univerze Sapienza je svetega očeta pričakalo približno tisoč študentov in profesorjev. Govor je začel z dvema vprašanjema: »Kdo si?« in »Kakšen svet zapuščamo?« Tako je odprl teme, kot je nemir mladih in njihova duševna stiska, ki nas opominja, da »nismo vsota tega, kar imamo, niti naključno sestavljena snov nemega vesolja. Mi smo želja, ne algoritem!«
Opozoril je na svet, ki ga »pohabljajo vojne in besedne vojne«: »Gre za onesnaženost razuma, ki z geopolitične ravni prežema vsak družbeni odnos. Poenostavljanje, ki ustvarja sovražnike, je torej treba popraviti, zlasti na univerzah, s skrbjo za kompleksnost in modro uporabo spomina.«
Spregovoril je tudi o problemu vedno večjega oboroževanja ter razvoju in uporabi umetne inteligence v vojaškem in civilnem sektorju. »Študije, raziskave in naložbe morajo iti v nasprotno smer: naj bodo radikalni “da” življenju!« je poudaril papež in mlade pozval: »Bodite ustvarjalci resničnega miru: miru, ki je razorožen in razorožujoč, ponižen in vztrajen, ter delajte za sožitje med narodi in za varstvo Zemlje.«
Govor papeža Leona XIV. na univerzi Sapienza v Rimu
14. maj 2026
Spoštovana rektorica,
predstavniki političnih in civilnih oblasti,
spoštovani profesorji, raziskovalci in tehnično-administrativno osebje
in predvsem dragi študenti!
Z velikim veseljem sem sprejel povabilo, da se srečam z univerzitetno skupnostjo rimske univerze Sapienza. Vaša univerza se odlikuje kot središče odličnosti na področju različnih disciplin, hkrati pa je znana po svojem zavzemanju za pravico do izobraževanja, vključno z osebami z omejenimi finančnimi sredstvi, invalidi, zaporniki in tistimi, ki so pobegnili z vojnih območij. Na primer, zelo cenim, da sta rimska škofija in Sapienza podpisali sporazum o odprtju univerzitetnega humanitarnega koridorja za Gazo. Zame je torej pomembno, da se kot rimski škof lahko srečam z vami. S srcem pastirja bi rad najprej nagovoril študente in nato profesorje.
Po poteh univerzitetnega mesta, po katerih sem prispel sem, vsak dan hodi veliko mladih, polnih nasprotujočih si občutenj. Predstavljam si vas, kako ste včasih brezskrbni, veseli svoje mladosti, ki vam tudi v nemirnem svetu, zaznamovanem s strašnimi krivicami, omogoča občutek, da je prihodnost še vedno odprta in da vam je nihče ne more ukrasti. Študij, ki ga opravljate, prijateljstva, ki se spletejo v teh letih, in srečanja z različnimi učitelji so torej obljuba tega, kar lahko spremeni na boljše najprej nas same, še preden spremeni realnost okoli nas. Ko želja po resnici postane raziskovanje, naša drznost pri študiju priča o upanju na nov svet.
Kot veste, sem duhovno povezan s svetim Avguštinom, ki je bil nemiren mladenič: storil je tudi hude napake, a nič ni bilo izgubljenega od njegove strasti do lepote in modrosti. V zvezi s tem sem bil vesel, da sem od vas prejel veliko število vprašanj: na stotine! Seveda ni mogoče odgovoriti na vsa, a jih bom imel v mislih, obenem pa vsakemu želim, da poišče več priložnosti za dialog. Tudi zato obstajajo na univerzah kaplanije, kjer vera sreča vaša vprašanja.
Nemir pa ima tudi svoj žalostni obraz. Ne smemo si prikrivati, da se mnogi mladi počutijo slabo. Vsi imamo težka obdobja; nekateri pa imajo morda občutek, da se ta nikoli ne končajo. Danes je to vedno bolj odvisno od izsiljevanja s pričakovanji in pritiska po uspešnosti. To je vsesplošna laž izkrivljenega sistema, ki ljudi zreducira na številke, s čimer še dodatno zaostruje tekmovalnost in nas prepušča spiralam tesnobe. Prav ta duševna stiska mnogih mladih nas opominja, da nismo vsota tega, kar imamo, niti naključno sestavljena snov nemega vesolja. Mi smo želja, ne algoritem! Prav to naše posebno dostojanstvo me vodi k temu, da z vami delim dve vprašanji.
Vas, mlade, to nelagodje sprašuje: »Kdo si?« Biti mi sami je namreč značilna življenjska naloga vsakega moškega in vsake ženske. »Kdo si?« je vprašanje, ki ga zastavljamo drug drugemu; vprašanje, ki ga tiho postavljamo Bogu; vprašanje, na katerega lahko odgovorimo le mi zase, a na katerega sami nikoli ne moremo odgovoriti. Mi smo naše vezi, naš jezik, naša kultura: zato je še toliko bolj pomembno, da so študentska leta čas pomembnih srečanj.
Zato nelagodje mladih sprašuje tiste, ki so starejši: »Kakšen svet zapuščamo?« Svet, ki ga žal pohabljajo vojne in besedne vojne. Gre za onesnaženost razuma, ki z geopolitične ravni prežema vsak družbeni odnos. Poenostavljanje, ki ustvarja sovražnike, je torej treba popraviti, zlasti na univerzah, s skrbjo za kompleksnost in modro uporabo spomina. Zlasti ne smemo pozabiti na tragedije 20. stoletja. Klic »nikoli več vojne!« mojih predhodnikov, ki je tako v skladu z zavračanjem vojne, zapisanim v italijanski ustavi, nas spodbuja k duhovnemu zavezništvu s čutom za pravičnost, ki prežema srca mladih, ter z njihovim poslanstvom, da se ne zapirajo med ideologije in nacionalne meje.
V zadnjem letu je na primer porast vojaških izdatkov po svetu, zlasti v Evropi, bil ogromen: ponovnega oboroževanja, ki povečuje napetosti in negotovost, zmanjšuje vlaganja v izobraževanje in zdravstvo, spodkopava zaupanje v diplomacijo ter bogati elite, ki jim je za skupno dobro popolnoma vseeno, ne imenujmo »obramba«. Poleg tega je treba paziti na razvoj in uporabo umetne inteligence v vojaškem in civilnem sektorju, da ne bi odvzela odgovornosti človeškim odločitvam in poslabšala tragičnosti konfliktov. Dogajanje v Ukrajini, Gazi in na palestinskih ozemljih, v Libanonu in Iranu opisuje nečloveški razvoj odnosa med vojno in novimi tehnologijami v spiralo uničenja. Študije, raziskave in naložbe morajo iti v nasprotno smer: naj bodo radikalni »da« življenju! »Da« nedolžnemu življenju, »da« mlademu življenju, »da« življenju narodov, ki prosijo za mir in pravičnost!
Drugo področje skupnega prizadevanja zadeva ekologijo. Kot nam je povedal papež Frančišek v okrožnici Laudato si’, »obstaja zelo tehten znanstveni konsenz, ki kaže, da smo priča zaskrbljujočemu segrevanju podnebnega sistema« (št. 23). Od takrat je minilo več kot desetletje in kljub dobrim nameram in nekaterim prizadevanjem v tej smeri se zdi, da se stanje ni izboljšalo.
V tem scenariju spodbujam predvsem vas, dragi mladi, da ne podležete vdanosti, ampak da svoj nemir spremenite v preroštvo. Zlasti tisti, ki verujejo, vedo, da zgodovina ne pade v roke smrti brez izhoda, ampak jo, ne glede na to, kaj se zgodi, vedno varuje Bog, ki ustvarja življenje iz nič, ki daje, ne da bi jemal, ki deli, ne da bi trošil. Danes prav implozija [sesedanje vase] posesivne in konzumistične paradigme osvobaja polje za novo, ki že klije: proučujte, gojite, varujte pravičnost! Skupaj z mano in mnogimi brati in sestrami bodite ustvarjalci resničnega miru: miru, ki je razorožen in razorožujoč, ponižen in vztrajen, ter delajte za sožitje med narodi in za varstvo Zemlje.
Potrebujemo vso vašo inteligenco in drznost. Vi namreč lahko pomagate tistim, ki so bili pred vami, da ponovno vzpostavijo avtentično obzorje smisla, da se ne ustavimo pri še eni hitri fotografiji situacije, v kateri se nahajamo. Treba je preiti od hermenevtike k dejanjem: v družbi z vedno manj otroki, ki vas tako malo upošteva, pričujte, da je človeštvo sposobno prihodnosti, ko jo gradi z modrostjo.
Vaša univerza, ki nosi božansko ime, je kraj študija in sedež raziskovanja, ki že stoletja oblikuje kritično mišljenje. Zlasti vi, profesorji, lahko gojite plodne stike z umom in srcem mladih: gre za zahtevno odgovornost, ki pa hkrati navdušuje. Izredno pomembno je, da verjamete v svoje študente in študentke. Zato se pogosto vprašajte: ali jim zaupam?
Poučevanje je oblika dejavne ljubezni, tako kot to mora biti pomoč migrantu na morju, revežu na ulici ali obupani osebi. Gre za to, da vedno in v vsakem primeru ljubimo človeško življenje, cenimo njegov potencial, da bi tako nagovorili srce mladih, ne da bi se osredotočili zgolj na njihovo znanje. Poučevanje torej postane pričevanje o vrednotah z lastnim življenjem: je skrb za realnost, je sprejemanje tistega, česar še ne razumemo, je povedati resnico. Kakšen smisel bi imelo navsezadnje usposabljati raziskovalca ali strokovnjaka, ki ne goji lastne vesti, občutka za pravičnost in spoštovanja do tistega, česar ni mogoče in se ne bi niti smelo dominirati? Znanje namreč služi ne le doseganju poklicnih ciljev, ampak tudi razločevanju, kdo smo. Skozi pouk, prakse, interakcijo z mestom, disertacije in doktorate lahko vsak študent vedno najde novo motivacijo, da vnaša red med študijem in življenjem, med sredstvi in cilji.
Predragi, medtem ko vas spodbujam k tej vsakodnevni dejavnosti, želi moj obisk biti znamenje nove izobraževalne zaveze med Cerkvijo v Rimu in vašo prestižno univerzo, ki se je rodila in rasla v osrčju Cerkve. Vsem vam zagotavljam svoj spomin v molitvi in iz srca kličem Gospodov blagoslov na vso skupnost Sapienze. Hvala!
