Papež v »deželi ognjev«: Prevzemimo odgovornost, izberimo pravičnost in služimo življenju
V soboto, 23. maja 2026, dopoldne je papež Leon XIV. obiskal mesto Acerra v južnoitalijanski deželi Kampanja. Najprej se je v katedrali srečal z družinami oseb, ki so umrle zaradi onesnaženosti okolja, zatem pa je na mestnem trgu Calipari potekalo še srečanje z župani in verniki različnih občin, ki se nahajajo na območju t.i. »dežele ognjev«. »Izberimo pravičnost in služimo življenju!« je pozval. »Skupno dobro je pomembnejše od poslov peščice ljudi in osebnih interesov.« Poudaril je potrebo po spremembi ekonomske, civilne in celo verske miselnosti.
Lepote ne more odstraniti nobena nepravičnost
»Pokrajina, katere lepote ne more odstraniti nobena nepravičnost,« je dejal Leon XIV. na začetku govora županom in prebivalcem »dežele ognjev«. »V življenju spoznamo, da bolj ko je lepota krhka, bolj zahteva skrb in odgovornost,« je zatrdil in dodal, da je glavni namen njegovega prihoda v Acerro prav to: »Potrditi in opogumiti vzgib dostojanstva in odgovornosti, ki ju vsako iskreno srce zazna, ko vzklije življenje in mu takoj grozi smrt. Kdor ima dar vere, bo razumel, da ta vzgib prihaja od stvarnika Boga, ki v vsakem moškem in vsaki ženski išče sodelavce pri svojih načrtih življenja.«
Prevzeti odgovornost, izbrati pravičnosti, služiti življenju
Papež je omenil srečanje s svojci žrtev onesnaževanja, zaradi katerega je v zadnjih desetletjih to območje žal postalo znano kot »dežela ognjev«, izraz, ki je »krivičen do vsega dobrega, ki je in ki ostaja, a je zagotovo pripomogel k splošnemu zavedanju o resnosti nezakonitih dejavnosti in brezbrižnosti, ki je omogočila zločine«. Zahvalil se je vsej cerkveni skupnosti, ki je sprejela sporočilo okrožnice Laudato si’ in nenehne pozive papeža Frančiška, naj je Cerkev v izhodu, misijonarska in sinodalna. »Hoditi skupaj, premagati avtoreferencialnost, drzniti si biti preroški kljub upiranju in grožnjam – to je tisto, kar Gospod od nas zahteva in njegov Duh navdihuje.«
»Na tem ozemlju obstaja življenje in upira se smrti; pravičnost obstaja in se bo uveljavila. Seveda je treba izbrati življenje in se osvoboditi vezi smrti. V rasegnaciji, kompromisih, prelaganju nujnih in pogumnih odločitev se vedno nahaja določena prikrita korist. Fatalizem, pritoževanje, prelaganje krivde na druge so tla za gojenje nezakonitosti in izvor izsuševanja vesti. Zato bi vsem vam rad rekel: vsak naj prevzame svoje odgovornosti, izberimo pravičnost, služimo življenju! Skupno dobro je pomembnejše od poslov nekaterih, od osebnih interesov, najsi bodo majhni ali veliki.«
Čas etičnega delovanja in dejavnega spominjanja
Sveti oče je nadaljeval, da je ta pokrajina »plačala visoki davek, pokopala mnoge svoje otroke, bila priča trpljenju otrok in nedolžnih«. »Vrednost in teža te bolečine nas zavezujeta, da skupaj poskušamo biti priče novega dogovora. Ste na poti k času ponovnega rojstva, ki ni čas odstranjevanja, ampak čas etičnega delovanja in dejavnega spominjanja. To je trenutek kontemplativnega pogleda, h kateremu je okrožnica Laudato si’ pozivala vse ljudi, vsakega v okviru svojih odgovornosti,« pri čemer je navedel odlomek iz 111 točke: »Ekološke kulture ni mogoče zvesti na vrsto nujnih in delnih odgovorov na probleme, ki zadevajo propadanje okolja, izčrpanje naravnih zalog in onesnaževanje. Napredovanju tehnokratskega vzorca bi se morali upreti z drugačnim gledanjem, drugačno miselnostjo, politiko, vzgojo, življenjskim slogom in duhovnostjo.«
Leon XIV. je opozoril, da se ta tehnokratska paradigma še danes kaže kot zmagovalna: »Je vzrok za množitev konfliktov, za katerimi se skriva tekma za kopičenje virov; vidimo, kako vztraja vsakič, ko so tisti, ki nosijo politične in institucionalne odgovornosti, prešibki pred močnimi. Najdemo jo aktivno v tehnološkem razvoju, ki stremi k vrtoglavim dobičkom peščice in je slep za ljudi, njihovo delo in njihovo prihodnost. Zato, če smo poklicani k spremembi, moramo začeti s svojim pogledom.«
Vloga vzgoje: vsi se moramo še kaj naučiti
Sveti oče je nadaljevanju govora v ospredje postavil pomembnost vzgoje. Kot je dejal, nekateri menijo, da »je pustiti boljši svet našim otrokom postala prevelika ambicija«. Vendar pa to – torej prevelika ambicija – »ne sme biti poslanstvo, da pustimo svetu boljše sinove in hčere«.
»Vzgojno delo je v našem dosegu in je naša prednostna naloga. Vzgoja mladih, seveda, a tudi odraslih; otrok, a prav tako ostarelih; državljanov in njihovih voditeljev; delavcev in delodajalcev; vernikov in pastirjev: vsi se moramo še kaj naučiti. Vsak ima kaj dati, a najprej se mora naučiti prejemati. Ni lahko priznati, pa vendar je to začetek prihodnosti: je kot vrata, ki se odprejo v tisto, o čemer do zdaj nismo dovolj razmišljali ne verjeli ne ljubili. Učiti se naprej: to nas dela skupnost. Za kristjane to pomeni hoditi z Jezusom: vedno bolj in vedno bolje postajati njegovi učenci.«
Spremeniti ekonomsko, civilno in versko miselnosti
»Resnična sprememba ekonomske, civilne in celo verske miselnosti bo zgradila dobro, ki bo ozdravilo to deželo in ves planet,« je poudaril papež Leon XIV. »Med posamezniki, institucijami, javnimi in zasebnimi organizacijami je treba okrepiti in razširiti sporazum, ki že prinaša prve sadove na vzgojni in družbeni ravni in ki ne bo le preprečeval in razbijal kriminalnih združb, ampak bo pozitivno povezal in pomnožil najboljše sile in velike ideje, ki jih že imate v svojih srcih.«
Sveti oče se je na tem mestu zahvalil tistim »pionirjem, ki so s svojim pogumnim prizadevanjem prvi obsodili zlo te dežele in pozornost usmerili na prikrito in zanikano resničnost njenega zastrupljanja«, pri čemer je mislil zlasti na člane okoljskih združenj.
»Zdaj vsi vemo, da moramo paziti na zdravje stvarstva, tako kot pazimo na vrata svojega doma, zavračati skušnjave moči in bogatenja, povezane z dejanji, ki onesnažujejo zemljo, vodo, zrak in skupno bivanje. Korak za korakom, a hitro, bomo ustvarili manj individualistično ekonomijo, manj potrošniški sistem. Koliko smeti, koliko odpadkov, koliko strupov je prišlo iz modela rasti, ki nas je kot začaral ter nas pustil bolj bolne in bolj revne. Naučimo se torej biti bogati na drugačen način: bolj pozorni na odnose, bolj usmerjeni v spoštovanje skupnega dobrega, bolj navezani na teritorij, bolj hvaležni pri sprejemanju in vključevanju tistih, ki pridejo živet z nami.«
Ustvariti dobre prakse skupnosti
S tem spreobrnjenjem se bo lahko ustvarilo »dobre prakse skupnosti«, in sicer »prek oseb in podjetij, ki gojijo občutek za mejo in ne za njihovo neodgovorno kršenje; ki imajo čut za obnovo in ne za logiko vdiranja, ki so lačni in žejni pravičnosti namesto lastništva«.
»Predvsem pa biti blizu človeškemu srcu in torej bližje Bogu, ki ga je ustvaril, pomeni želeti si skupnost, ki je bolj vključujoča in bolj združena, manj prizadeta z marginalizacijo in polarizacijo. A pot, ki jo moramo prehoditi, je ozka, kajti začne se pri nas, tu, kjer smo. Uspešno popraviti smer, vsak dan popravljati napake in predsodke, na katere smo se udobno navadili, videti čez svojo ograjo pomeni resnično se srečati. Včasih je to strma in slabo označena pot.« Sveti oče je navedel konkreten primer: »Ime “dežela ognjev” spominja na goreče grmade, ki jih na obrobjih mest prižigajo včasih zavrnjene in na obrobje potisnjene manjšine bratov in sester, ki jih le redki poznajo in spoštujejo. Izključevanje vedno povzroča negotovost: strma pot pomeni zoperstaviti se marginalizaciji, ne marginaliziranim, pomeni zlomiti celotno verigo, ne le zadnjega člena. To vi dobro veste!«
Problemi našega skupnega doma so naši problemi
Papež je ob koncu govora dejal, da nas v jubilejnem letu svetega Frančiška, zavetnika Italije, prav »asiški ubožec« spominja, da »mir temelji na skrbi za drugega, na bratstvu«: »Postavljeni smo bili v skupen dom, da bi se naučili skupaj živeti. Problemi tega doma so naši problemi; njegova lepota je naša lepota. Imamo nalogo, da smo budni kot nočni stražarji. Lahko smo med tistimi, ki opazujejo novo zoro. Sestre in bratje, zelo sem vam hvaležen. Ta obisk je za papeža zelo dragocen! Ohranjam vas v svojih molitvah, ko izročam naši Materi Mariji, Zvezdi danici, vse vas in vaše družine, sedanjost in prihodnost vaših skupnosti.«
