Papež: Vera se prenaša prek srečanja z ljudmi in skupnostmi, ki živijo evangelij
Vatican News
Zahvala za delo ob jubilejnem letu
Uvodoma se je navzočim zahvalil za izjemno delo, ki so ga opravili med lanskim jubilejnim letom. »Živeli smo čas milosti, v katerem je v Rim prišlo na milijone romarjev, več kot 33 milijonov! Ta dogodek je zahteval veliko organizacijskega truda, ki se je izrazil v gostoljubnem sprejemu na različnih področjih in predvsem v pozornosti na duhovno razsežnost zaradi preobilja darov, ki jih je Gospod izlil na vernike.
Cilj svetih vrat štirih papeških bazilik ni preprečil, da bi sveto leto intenzivno živeli v krajevnih Cerkvah. Po vsem svetu je upanje postalo protagonist krščanskega življenja. Poudarek, ki je bil namenjen "mlajši sestri", ki skoraj neopazno vleče za seboj dve starejši, vero in ljubezen, je treba še naprej oznanjati in živeti intenzivno in odločno. Svet je bolj kot kdaj koli prej žejen upanja. Želi živeti v miru in v prepričanju, da je zavzemanje za izgradnjo mesta, vrednega Božjih otrok, ne le mogoče, ampak tudi realno, saj je prežeto z upanjem, ki ponuja resnične, ne pa iluzorne cilje. Zato ne prekinjajmo tega oznanila, ki ga podpira obljuba Gospoda Jezusa, da bo ostal vedno z nami; to oznanjevanje postane vidno v pričevanju, ki smo ga poklicani dati, da bi bili učenci, zvesti njegovi besedi (prim. Mt 28,18-20).«
Evangelizacija razlog za delovanje Cerkve
V nadaljevanju je papež Leon XIV. dejal, da je evangelizacija še naprej temeljni razlog za vsakršno delovanje vesoljne Cerkve in lokalnih skupnosti. Samo tako se vera vedno znova odkrije v vsej svoji lepoti in najbolje izraža svojo verodostojnost. Po besedah svetega očeta oznanjevanje evangelija, ki vliva upanje, ni utopičen predlog, ampak pričevanje, ki privlači, saj izraža klic k ljubezni in resnici.
V središču mora biti srečanje s Kristusom
»Ne smemo podcenjevati dejstva, da je, zlasti v zahodnih državah, kriza vere skupaj z drugimi družbeno-kulturnimi dejavniki povzročila splošno versko brezbrižnost. Mnogim se vera ne zdi več pomembna za njihovo življenje. Skrita nevarnost, katere resnosti se ne zavedamo vedno, je ta, da se izgubi dih za tisto, kar je najbolj človeško, to je iskanje smisla. Velika bivanjska vprašanja ostajajo nerešena, medtem ko se širi tehnološka kultura, ki bi morala odgovoriti na vsako potrebo.
Tudi v tem kontekstu lahko srečanje s Kristusom vrne polnost pomena in vrednosti življenju ljudi, Cerkev pa ponovno odkrije večno aktualnost naročila, ki ga je prejela od vstalega Gospoda. Nihče je ne more nadomestiti v tem poslanstvu, ki je tako nujno kot potrebno za zagotovitev zanesljivih temeljev za prihodnost človeštva, da bo to prihodnost miru, pravičnosti, svobode in bratstva.«
Sveti oče je zatem spomnil, da je bilo na konzistoriju januarja letos izpostavljeno, da apostolska spodbuda Evangelii gaudium papeža Frančiška še naprej »predstavlja odločilno oporno točko: ne uvaja samo novih vsebin, ampak vse osredotoča na kerigmi kot srcu krščanske in cerkvene identitete« (Pismo kardinalom, 12. april 2026). Ob tem je navzoče povabil, naj tudi sami pri svojem delu na vseh ravneh ponovno vzamejo v roke ta dokument, da bi spodbujali »kristocentrično in kerigmatično poslanstvo, ki izhaja iz srečanja s Kristusom, ki more preoblikovati življenje« (ibid.).
Potreba po duhovnosti
»Posebno pozornost zasluži močna potreba po duhovnosti, ki se širi predvsem med mladimi in se je jasno pokazala ob jubileju mladih. Nova generacija nima zadržkov do evangelija; nasprotno, mnogi, ga želijo bolje spoznati, ko ga ponovno odkrijejo, saj čutijo, da se v njem skriva skrivnost resnične sreče. Prepričan sem, da je vaš Dikasterij posebej pozoren na to vprašanje, pri katerem naši sodobniki vedno bolj vztrajajo in ki terja verodostojen in dosleden odgovor. Evangelizacija se ne opira na učinkovitost struktur ali družbeno pomembnost, niti na soglasje, ki ga je mogoče v določenem trenutku pridobiti. To, kar ostaja bistveno, je zaupati vodstvu Svetega Duha, slediti potem, ki jih On kaže, da bi mnoge privedli h Kristusu, k njegovi besedi, ki rešuje, k njegovi ljubezni, ki prenavlja življenje.
Evangelizacija se mora danes še posebej soočiti tudi s spremenjenimi razmerami in z dinamikami pri prenašanju vere iz roda v rod. V nekaterih delih sveta se je to prenašanje skorajda ustavilo, zato se je potrebno spopasti z novimi izzivi. Razlogi za takšno stanje so znani in številni; v mlajših generacijah je razvidna duhovna "revščina", pomanjkanje motivacije in sredstev, da bi v polni svobodi dozoreli v tisti zavezanosti veri, ki daje življenju smisel. Bogu hvala po vsem svetu obstajajo številne in raznolike izkušnje, prek katerih se krščanske skupnosti, združenja, gibanja in cerkvene skupine srečujejo z mladimi, jih poslušajo in se z njimi pogovarjajo. Kulturno ozračje, ki prevladuje v hipermedijskih in potrošniških družbah, zmanjšuje sposobnost potrpežljivega učenja in napornega osebnega iskanja resnice z vztrajnostjo in kritičnim čutom. Obstaja nevarnost, da se bo vsako sporočilo dojemalo kot eno izmed mnogih mnenj.«
Vera se prenaša prek srečanja z ljudmi in skupnostmi
Po besedah papeža Leona XIV. prenos vere nujno poteka prek srečanja z ljudmi in skupnostmi, ki izražajo veselje krščanske vere in doslednost evangeljskega sloga življenja. Dejal je, da krščanstva ne moremo narediti privlačnega tako, da razvodenimo vsebine in omilimo zahteve, ampak tako, da s skromnostjo in ponižnostjo pričujemo »pot, resnico in življenje«, ki je spreobrnilo in posvetilo toliko ljudi. Ob tem je sveti oče navedel citat papeža Benedikta XVI., kjer beremo: »To, kar potrebujemo v tem trenutku zgodovine, so ljudje, ki s svojo razsvetljeno in živeto vero v tem svetu pričujejo o verodostojnosti Boga. […] Potrebujemo ljudi, ki imajo pogled usmerjen naravnost v Boga in se od njega učijo prave človečnosti. Potrebujemo ljudi, katerih razum osvetljuje Božja luč in katerim Bog odpira srce, tako da bi mogel njihov razum govoriti razumu drugih ter bi njihovo srce odpiralo srca drugih. Samo prek ljudi, ki jih je Bog dotaknil, se lahko Bog vrne k ljudem« (L’Europa di Benedetto nella crisi delle culture, Siena 2005, 63–64). Zato svetost življenja ostaja vedno najbolj prepričljiva oblika lepote krščanske vere, ki presega čase in se ponuja vsaki kulturi.
Pomen kateheze, pozornost na katehumene
Zatem je papež Leon XIV. spregovoril o pomenu kateheze, ki odločilno zaznamuje življenje Cerkve v njenem prizadevanju za vzgojo in prenašanje vere. »Posebno pozornost je treba nameniti katehumenom, ki v vedno večjem številu prosijo za krst. Veselo služenje skupnosti pri sprejemanju in spremljanju katehumenov se ne sme končati s slovesnostjo zakramenta. Enako odgovorna je tudi naslednja naloga, namreč ponuditi okolje, v katerem se uresničijo pričakovanja, ki so jih pripeljala k odločitvi za Kristusa in njegovo Cerkev. Dolžnost ohranjanja žive odločitve za vero, sprejeto s krstom, zlasti za župnijske skupnosti pomeni, da si morajo vedno prizadevati za visoko raven krščanskega življenja (prim. Sv. Janez Pavel II., Apostolsko pismo Novo millennio ineunte, 31), da se novokrščencem zagotovi prostor za dosledno rast, ki je sad medosebnih odnosov, živetih v ljubezni in medsebojnem služenju.
Podobno skrb je treba nameniti fantom in dekletom, ki prejmejo zakrament birme. Spodbujam številne pobude, ki jih spremljajo na nadaljevanju poti vere za njihovo človeško in krščansko rast. Te pobude postanejo resnično učinkovite zaradi pozornosti, namenjene vsakemu od njih osebno, kar je odsev edinstvene in osebne Gospodove ljubezni.«
