Sveti oče daroval pogrebno mašo za kardinala Tscherriga
Homilija papeža Leona XIV.
Dragi bratje in sestre,
zbrani okoli oltarja spremljamo našega brata Paula Emila Tscherriga v trenutku, ko stopa pred Gospoda, da bo prejel plačilo za dobro, ki ga je storil v tem življenju, in odpuščanje za pomanjkljivosti, ki jih je morda povzročila človeška krhkost.
Gre za velik in slovesen trenutek srečanja z Gospodom, ki mu je velikodušno služil; s Prijateljem, ob katerem je zvesto hodil vse svoje življenje, več kot polovico katerega je preživel službi Apostolskega sedeža v različnih papeških predstavništvih in na državnem tajništvu.
S pogosto neopaznim, a kljub temu prizadevnim in napornim delom, ki je značilno za službo, ki jo je opravljal, je prispeval k rasti tistega Kraljestva, o čigar polni izpolnitvi nam je govorilo prvo berilo: kraljestva, v katerem ni več morja kaosa, sije pa novi Jeruzalem, zgrajen na temelju apostolov, osvetljuje ga luč Jagnjeta in krasijo zasluge svetnikov.
V vlogi diplomata in še prej Pastirja Cerkve je ta naš brat dolga leta s potrpežljivostjo in odpovedovanjem delal za to, da bi v slogi zbral ljudstva, ki so mu bila v pokorščini zaupana v skrb (prim. Ps 121); soočal se je tudi z ovirami in izzivi, ki jih je papeški predstavnik poklican sprejeti v dobro vseh. Svoje poslanstvo je najprej opravljal kot sodelavec na različnih nunciaturah, dokler ni bil leta 1996 imenovan za apostolskega nuncija v Burundiju; potem v Tridnidadu in Tobagu ter v različnih karibskih državah, v Južni Koreji in Mongoliji, nato na Švedskem, Danskem, Finskem, Islandiji in na Norveškem, potem v Argentini, leta 2017 pa je prišel v Italijo in San Marino. Široka cerkvena in mednarodna izkušnja priča o njegovi pripravljenosti in njegovi sposobnosti prilagajanja, v njegovi pastirski ljubezni, na med seboj zelo različna okolja: na kraje in ljudstva, h katerim je bil poslan v imenu svetega očeta, da bi gradil odnose občestva med krajevnimi Cerkvami in Apostolskim sedežem, ter krepil prijateljske vezi.
Zdaj kardinal Paul Emil sreča svojega Gospoda, ki je alfa in omega, začetek in konec njegovega življenja (prim. Raz 21,6). Mi ga spremljamo v tem skrivnostnem prehodu, ki ga razsvetljuje velikonočna skrivnost, ko zanj darujemo evharistično daritev in svoje molitve; hočemo pa tudi, da bi bil ta trenutek priložnost za razmišljanje in spodbudo, da bi visoko cenili dobro, ki ga je po Božji milosti delil z vero in predanostjo.
Papež Frančišek – ki ga je kardinal Tscherrig spoznal, ko je bil nadškof v Buenos Airesu – je v enem izmed govorov diplomate povabil, naj okoli sebe širijo upanje kot odgovor na želje in pričakovanja ljudi po dobrem (Nagovor diplomatskemu zboru, 9. januarja 2025). To je povabilo, ki ga danes sprejemamo tudi mi, da bi ga vsak uresničil tam, kjer je poklican služiti svojim bratom in jih ljubiti. Naš svet zelo potrebuje glasnike, ki mu bodo pomagali ponovno odkriti zaupanje; in dobro pričevanje tistih, ki jih je Bog izbral za svoje služabnike, nas lahko podpira pri odgovoru na ta klic.
Hkrati pa se hočemo spričo skrivnosti smrti spomniti, da je onkraj dogodkov tega sveta, v čigar dobro smo se poklicani razdajati v tem življenju, zadnji temelj vsakega našega upanja onstran zgodovine in je utemeljen na Kristusovi veliki noči, na njegovi slavni zmagi nad grehom in smrtjo.
Evangelij nas je spomnil, kako je Jezus malo pred svojim trpljenjem vnaprej pokazal njegovo skrivnost, ko je v življenje obudil prijatelja Lazarja, čigar osvoboditev iz groba je znamenje, ki ga moramo gledati z vero, da bi dojeli njegovo globoko sporočilo. To je znamenje, ki ga lahko najdemo v tolikih čudežih obuditve v življenje, ki jih ljubezen dela tudi po našem služenju in vsakodnevnem prizadevanju za evangelij. Vse to pa nam govori o večjem čudežu: o čudežu vstajenja za večno življenje, ki krona vse napore in delo tega življenja ter izpolnjuje njegove dogodke onkraj meja časa.
To nas spominja tudi na bistveno razsežnost poslanstva Cerkve, ki zajema in osvetljuje vse ravni njenega zemeljskega delovanja. Deluje namreč v času, vendar ima cilj svojih naporov onkraj resničnosti tega sveta, ko si prizadeva »osrediniti v eni glavi, v Kristusu, vse reči« (Ef 1,10), in za »odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil« (v. 14).
V tej veliki luči se poslavljamo od našega predragega kardinala Paula Emila Tscherriga, medtem ko v srcu čutimo, da so besede, ki jih je Jezus rekel Marti, namenjene nam: »Tvoj brat bo vstal« (Jn 11,23), »Jaz sem vstajenje in življenje« (v. 25). Poslušamo jih skupaj s tistimi, ki si jih je kardinal sam izbral pred tridesetimi leti ob svojem škofovskem posvečenju: »Spes mea Christus«. Kristus, naš Gospod, je bil vse življenje njegovo upanje: upanje, ki ga ni razočaralo, ker je zakoreninjeno v ljubezni, ki jo je Bog po Svetem Duhu položil v njegovo srce (prim. Rim 5,5) in se danes izpolnjuje za vedno.
