Sveti oče italijanskim škofom: Prioriteta je evangelij, imeti pogum za bistveno
Z očmi Vstalega videti žetev, ki nam jo pripravlja Bog
Sveti oče je dejal, da v današnjem kompleksnem času vidimo veliko znamenj, ki nam govorijo o utrujenosti, fragmentaciji in osamljenosti. V naših krščanskih skupnostih lahko včasih opazimo napor pri posredovanju vere, težave pri vključevanju novih generacij.
»A evangelij nas pretrese. Ko Jezus gleda množice, ne vidi problema, ki ga je treba rešiti, ampak vidi žetev, vidi Božje polje. “Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev” (Lk 10,2). Neutrudni sejalec, Bog, vsak dan odhaja v svet in darežljivo trosi v srca željo po neskončnem, po polnem življenju, po rešitvi, ki osvobaja. Da, hvala Bogu, žetev je velika. Naša prva naloge je tole: prisvojiti si Gospodov pogled. Ne se samo pritoževati nad otrdelo zemljo, ne se le ustaviti pri statističnih podatkih, ampak z očmi Vstalega znati videti žetev, ki nam jo pripravlja sam Bog. Predragi bratje – je dejal papež – naj nam Sveti Duh podari srca, ki so ognjevita zaradi Kristusove gorečnosti; in naj spodbudi številne in svete delavce, da bodo delali z nami.«
Vera se rojeva iz evangelija
Nadaljeval je, da je pri tem pogledu prioriteta evangelij: »Kajti vera se rojeva iz evangelija, kot živo srečanje s Kristusom, mrtvim in vstalim, navzočim v svoji Cerkvi. Danes, v kontekstu, v katerem smo poklicani delovati, soočeni z drugimi življenjskimi perspektivami in antropološkimi izzivi brez primere, je ponovna postavitev evangelija v središče dar, ki daje navdušenje našemu življenju kot škofov, in nujnost, ki nas žene naprej.«
Papež je zbrane italijanske škofe povabil, naj si zastavijo naslednja vprašanja: »Kateri obraz Boga razkrivamo v pridiganju, katehezi, liturgiji, karitativnih delih in življenju naših skupnosti? Na kakšen način spodbujamo srečanje s Kristusom? Kaj danes pomeni za nas in za naše Cerkve, da druge uvajamo v krščansko življenje? To so vprašanja, ki si jih moramo kot duhovniki vedno zastavljati, ne da bi jjih kdaj koli jemali za samoumevna.«
Krst in krščansko uvajanje
Obnovljena pozornost do krščanskega uvajanja torej ne more biti mišljena le kot priprava na zakramente. »Je “naročje”, v katerem skupnost vzgaja v veri in uvaja v velikonočno življenje, v občestvo z Gospodom, v cerkveno bratstvo. Gre za ponovno odkritje krsta kot žive in eksistencialne resničnosti,« pri čemer se je papež skliceval na sklepni dokument XVI. zasedanja sinode škofov, ki trdi, da »je krst mogoče v polnosti razumeti le znotraj krščanskega uvajanja oziroma poti, po kateri nas Gospod po službi Cerkve in daru Duha uvaja v velikonočno vero in nas vključuje v trinitarno in cerkveno občestvo«. Gre za pomemben poudarek, ki »pot, ki se začne s krstom, umešča v notranjost Cerkev, ki veruje, obhaja, spremlja in ustvarja«. »Cerkev, ki se z občudovanjem veseli mladih in odraslih katehumenov, je po njihovem začetnem zagonu nato sposobna podpirati njihovo vztrajnost,« je izpostavil.
Škofje poklicani k poglobljenemu poslušanju
»Vera se posreduje in raste tam, kjer obstajajo žive in velikodušne skupnosti, sposobne moliti in poslušati; skupnosti, v katerih Božja beseda ne ostaja na obrobju, ampak osvetljuje odločitve, kjer je evharistija resnično vir in vrhunec, kjer revni niso zunanji prejemniki pomoči, ampak bratje in sestre, po katerih nam Gospod govori; kjer so mladi obrazi, glasovi in zgodbe, s katerimi se pogovarjamo; kjer družine niso prepuščene same sebi in rane niso skrite, ampak se v ponižnosti prinašajo pred Gospoda; kjer vera postane dejavno prizadevanje v družbi, politiki in kulturi,« so se glasile besede Leon XIV.
»In prav zato smo mi škofje poklicani k poglobljenemu poslušanju: poslušati Božjo besedo, poslušati Božje ljudstvo in torej poslušati znamenja časov, poslušati tudi to, kar postavlja pod vprašaj naše pastoralne navade. Kjer je poslušanje resnično, se skupnost ne zapira vase, ampak postane kraj razločevanja in poslanstva in se zato zna prenavljati.«
Sinodalna pot kot stalni stil
Papež je nadaljeval, da je prav to smisel sinodalne poti, ki mora sedaj postati stalni stil. »Drugi vatikanski koncil nas je spomnil, da je Bog želel posvetiti in rešiti ljudi ne ločeno in brez kakršne koli vezi med njimi, ampak tako, da jih je združil v ljudstvo, ki ga priznava v resnici in mu služi v svetosti (prim. Lumen gentium, 9). Sinodalna Cerkev je tista, v kateri lahko vsakdo v skladu s svojo poklicanostjo ponudi dar, ki ga je prejel od Svetega Duha, za skupno izgrajevanje. Soudeleženost torej ni neka ugodnost: je zahteva občestva in poslanstva in mora zato postati metoda, odgovornost, preverjanje pri vključevanju različnih karizem in služb ter ob spoštovanju naloge škofa.«
Pogum za to, kar je bistveno
Leon XIV. je zbranim škofom dejal, da »Gospod od nas ne zahteva, da rodovitnost Cerkve merimo z merili številk, vidnosti ali vpliva«. »Ko gledamo z Božjimi očmi, ugotovimo, da je izbral pot majhnosti, da bi prišel med nas. […] Ta logika majhnosti je prava moč Cerkve. Ta se namreč ne nahaja v njenih virih in strukturah, niti sadovi njenega poslanstva ne izhajajo iz številčne podpore, gospodarske moči ali družbene pomembnosti. Cerkev, nasprotno, živi v luči Jagnjeta in, zbrana okoli Njega, jo po poteh sveta žene moč Svetega Duha.«
»Imejmo pogum za to, kar je bistveno! Pogum skupnosti, ki se manj ukvarjajo z ohranjanjem vsega, kar je, in so bolj svobodne pri oznanjevanju Kristusa. Pogum kateheze, ki naj je pot uvajanja in trajne formacije v krščanskem življenju. Pogum gostoljubnih in misijonarskih župnij, kjer se družine zbirajo in obnavljajo z življenjsko silo evangelija. Pogum živahnih participativnih organizacij. Pogum za poslušanje mladih, ne da bi krotili njihova vprašanja. Pogum, da se pustimo evangelizirati revnim. Pogum nacionalne strukture, ki je vedno bolj v službi misijonarskega občestva Cerkva v Italiji. Ljudstvo se rodi iz mater in očetov v veri, iz skupnosti, ki govorijo s svojim življenjem, še preden z besedami: »Našli smo Mesija« (Jn 1,41). Takšno pričevanje potrebuje Italija.«
