Sveti oče v Acerri: Ne več ogenj, ki uničuje, ampak ogenj, ki oživlja
Vatican News
Pomen okrožnice Laudato si’
Sveti oče je uvodoma izrazil hvaležnost Gospodu za možnost srečanja ter spomnil, da je že papež Frančišek želel obiskati ta predel dežele Kampanje, ki je žal dobil ime »dežela ognjev«. »Danes želimo uresničiti njegovo željo in priznati velik dar, ki ga je okrožnica Laudato si’ pomenila za poslanstvo Cerkve na tej zemlji. Krik stvarstva in revnih med vami je bilo zaznati še bolj dramatično zaradi smrtonosne koncentracije mračnih interesov in brezbrižnosti do skupnega dobrega, ki je zastrupila naravno in družbeno okolje. To je krik, ki terja spreobrnjenje!
V tej katedrali živimo prvi, cerkveni in želel bi reči bolj družinski trenutek mojega obiska. Kasneje se bomo na trgu simbolično srečali s celotno družbo. Prišel sem predvsem, da bi zbral solze tistih, ki so izgubili drage osebe, ki so bile umorjene zaradi onesnaženja okolja, ki so ga povzročili brezvestni ljudje in organizacije, ki so predolgo lahko delovali nekaznovano. Vendar pa sem tukaj tudi zato, da bi se zahvalil tistim, ki so na zlo odgovorili z dobrim; zlasti Cerkvi, ki si je upala spregovoriti in biti preroška, da bi zbrala ljudstvo v upanju«.
Pred binkoštmi spodbuda preroka Ezekijela
V nadaljevanju govora je sveti oče dejal, da je, vedoč, da bo Accerro obiskal na dan pred binkoštmi, v Svetem pismu iskal stran, ki bi lahko razložila in navdihnila pot tamkajšnjih prebivalcev. Našel jo je v odlomku iz knjige preroka Ezekijela, ki je eno izmed predlaganih beril med binkoštno vigilijo. V njem je opisano prerokovo videnje, ki bo moralo za ljudstvo v izgnanstvu postati močno sporočilo vstajenja. Ezekijel pravi: »Gospodova roka je bila nad menoj. Peljal me je ven po Gospodovem duhu in me postavil v sredo doline, ki je bila polna kosti. Peljal me je krog in krog ob njih: glej, bilo jih je silno veliko po dolini in glej, zelo suhe so bile« (Ezk 37,1-2).
Dva možna odgovora: brezbrižnost ali odgovornost
»Predragi, Bog je moža in ženo postavil v vrt, da bi ga obdelovala in varovala. Vse je bilo življenje, lepota, rodovitnost. Tudi ta zemlja se je nekoč imenovala Campania felix, saj je s svojo rodovitnostjo, s svojimi pridelki in svojo kulturo, očarala kot hvalnica življenju. In vendar, je tukaj smrt – zemlje in ljudi. Lahko se vživimo v prerokovo zbeganost spričo tiste prostrane površine suhih kosti. Trpimo zaradi opustošenja, ki je ogrozilo čudovit ekosistem, kraje, zgodbe in spomine. Spričo te stvarnosti sta mogoči dve drži: brezbrižnost ali odgovornost. Vi ste izbrali odgovornost in z Božjo pomočjo ste se podali na pot zavzetosti in iskanja pravičnosti.
Gospod zatem Ezekijelu zastavi vprašanje: "Rekel mi je: 'Sin človekov, ali lahko te kosti oživijo?' Rekel sem: 'Gospod Bog, ti veš'" (Ezk 37,3). Predragi, Bog ima za nas nova vprašanja, ki širijo naše obzorje. On ve, da imamo srce, ki išče življenje in hrepeni po večnosti, a jih preveč zlahka preloži na nedoločen in oddaljen čas, v drugačen svet, ki ga še ni. Ezekijel pa mora služiti svojemu ljudstvu, tistemu, ki obstaja, v situaciji, v kateri se nahaja. Enako imajo tudi naše Cerkve poslanstvo, da tukaj in danes oznanjajo Božjo besedo. Ta Beseda nas vprašuje, če verjamemo v njene zmožnosti: je Beseda življenja. Če se danes srečamo, je to zato, da bi odgovorili na to Besedo. In odgovorimo takole: Gospod, zdi se, da je smrt povsod; zdi se, da je zmagala krivica; kriminal, korupcija, brezbrižnost še vedno ubijajo, zdi se, da je dobro usahnilo. Vendar če nas ti vprašaš, "Ali lahko te kosti oživijo", mi verujemo in pravimo: "Gospod Bog, ti veš!" Ti veš, da lahko ponovno vstanemo, ker nas ti sam primeš za roko. Ti veš, da lahko naša puščava zacveti. Ti znaš žalovanje spremeniti v veselje.«
Obljuba, ki se uresničuje
»Sestre in bratje, vse to je zelo konkretno: gre za obljubo, ki se že uresničuje. Papež Frančišek je v okrožnici Laudato si’, kljub temu, da je obsodil paradigmo smrti, jasno naznanil tiho porajanje novega življenja. Potem ko je naštel primere, v katerih se ljudje že združujejo in dajejo novo obliko socialni in družbeni pravičnosti, zapiše: "Zdi se, da pristna človečnost, ki vabi k novemu povezovanju, živi sredi tehnološke civilizacije skoraj neopazno […] Je to kljub vsemu trajna obljuba, ki se poraja kot vztrajen odpor nečesa pristnega?" (Laudato si’, 112). Predragi, bodite priče tega "vztrajnega odpora", ki postane ponovno rojstvo tam, kjer evangelij razsvetljuje in spreminja življenje. To nas je naučil drugi vatikanski koncil, zlasti s konstitucijo Gaudium et spes. Gospod nam zastavlja nova vprašanja o tem, kako živimo v naših soseskah; o razpoložljivosti ljudi in institucij, da bi delali skupaj; o naši gorečnosti za vzgojo, o poštenosti pri delu, o pravični razporeditvi moči in bogastva, o spoštovanju ljudi in vseh ustvarjenin. Ali bodo te dežele lahko ponovno oživele? Bodite vi sami odgovor: skupnost, združena v veri in zavzetosti. Tako se bo življenje pomnožilo.«
Potrebno je iti naprej
Nadalje je papež Leon XIV. spomnil na Gospodovo naročilo preroku Ezekijelu, naj prerokuje nad suhimi kostmi. »Ezekiel uboga in pravi: "Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastal šum. In glej, hrup: kosti so se približale druga drugi. Videl sem: glej, že so bile kite na njih, zrastlo je meso in koža se je razpela čeznje po vrhu. Duha pa ni bilo v njih" (Ezk 37,7-8). Razuemmo torej, da se čudež ne zgodi v enem trenutku. Prerok je nedvomno osupel nad tem, kar vidi in sliši, a to še ni dovolj, nekaj še manjka. To velja tudi za nas: še je potrebno zaupati, še poslušati, še verjeti. Odločitve, ki ste jih sprejeli, pot, ki ste jo prehodili kot Cerkev, majhni in veliki ponovni začetki, s katerimi ste soočili bolečino, še niso vse. Če se ustavimo, se vrnemo nazaj. Gospod namreč ponovno reče Ezekijelu: "Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: 'Tako govori Bog: Od štirih vetrov pridi, duh, in dihni v te, pobite, da oživijo!' Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel vanje duh. Oživele so in se postavile na noge: silno velika vojska" (Ezk 37,9-10)«.
Naj zamre zamera, uresničujte pravičnost, ki jo terjate
»Bratje in sestre, naj vam Sveti Duh podeli, da boste videli "vojsko" miru, ki vstaja in zdravi rane te zemlje in njenih skupnosti. Ne več ogenj, ki uničuje, ampak ogenj, ki oživlja in greje; ogenj Duha, ki prižiga srca in misli tisočih in tisočih moških in žensk, otrok in ostarelih ter navdihuje skrb, tolažbo, pozornost, resnično ljubezen. Zlasti ve, družine, ki vas je prizadela smrt, ustvarjajte novo življenje tako, da svojim sinovom in hčeram, vnukom in sosedom posredujete tisti čut za odgovornost, ki je doslej prevečkrat manjkal. Naj zamre zamera, vi prvi uresničujte pravičnost, ki jo terjate; pričujte o življenju, vzgajajte za skrb.
In vi, posvečeni služabniki, redovnice in redovniki, bodite živi udje tega ljudstva: vsak dan izkazujte avtoriteto služenja, ki se sklanja in približa, ki stori prvi korak in odpušča. Potrebno je namreč odpraviti kulturo privilegijev, prepotentnosti, neodgovarjanja za storjena dejanja, ki je tej deželi, pa tudi mnogim drugim regijam v Italiji in po svetu, povzročila preveč škode. Naj pride Duh od štirih vetrov in navdihne nove oblike oznanjevanja, sodelovanja, okoljske in družbene obnove. Obstaja namreč duhovnost krajev, ki pa vse dolguje duhovnosti ljudi. Sprememba sveta se namreč vedno začne v srcu. Sam Ezekijel je pred tem preroštvom o smrti in vstajenju napovedal prenovo, ki jo lahko stori samo Bog: »Tako govori Gospod Bog […] dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog" (Ezk 26,22.27-28).
Naj nam vstali Jezus podari, da bomo tako živeli skupaj, sposobni sprejemati in udejanjati Božjo besedo, romarji na tem svetu in državljani v njegovi večnosti«.
