Papež: Pričevanje svetih apostolov Petra in Pavla je skoraj nekakšen pečat Nove zaveze

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo slovesni praznik svetih apostolov Petra in Pavla, zavetnikov Rima. Ta praznik spominja na prvobitno vez, ki v občestvu vere in ljubezni združuje Cerkev, ki je v Rimu, z vsemi drugimi Cerkvami po svetu«. S temi besedami je papež Leon XIV. začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnji slovesni praznik sv. Petra in Pavla.

Leon XIV.

Pričevanje teh dveh apostolov je skoraj nekakšen pečat Nove zaveze. Kri, ki sta jo prelila v tem mestu, razodeva, do kod sega Božja ljubezen, ki nam jo je podaril Gospod Jezus. Da, po njuni besedi in njunem mučeništvu se je Kristusov evangelij tako rekoč ukoreninil v Rimu in prav tukaj, v glavnem mestu cesarstva, pokazal svojo moč prenove. Novo moč spoznanja Boga in neskončnega dostojanstva vsakega človeka, novo izkustvo moči, ne kot prevlade, ampak kot služenja življenju.

Tudi danes se Gospod, ki je iz ljubezni umrl in vstal, ponavzočuje v svojih pričah, pride v središča in na obrobja, prestolnice in oddaljene kraje z glasovi, obrazi, s pogumnimi odločitvami tistih, ki so odgovorili na njegovo povabilo: »Hodi za menoj!« Tako nas ta praznični dan vključuje v poslanstvo Petra in Pavla, to je v poslanstvo Jezusa samega. Bog zaupa nam, ki smo grešniki, ki jim je odpustil, nam, ki nismo popolni, da bi v naših zgodovinah sijala njegova milost, se razodevala njegova moč, ki zlo spreminja v dobro.

Predragi, morda Peter in Pavel ne bi mogla biti med seboj bolj različna. Različna po poreklu, po izobrazbi, po značaju; ne samo prej, ampak tudi potem, ko sta bila poklicana, in njun edini Gospod ju ni uniformiral. Vsak izmed njiju je evangelij razumel in oznanjal s svojim posebnim poudarkom. Sveti Duh, ki je navdihoval svetopisemske pisatelje, je hotel, da njune razlike ne ostanejo skrite, ampak nam o njih pripovedujejo kot o veseli novici. V zboru apostolov pa Peter in Pavel nista bila nasprotnika. Nasprotno, postala sta skoraj simbol mnogih drugih različnosti, ki jih edini Duh združuje v enost. Tako sta zavetnika Rima doživljala muke občestva; spoznala sta ga, mu služila in ga oznanjala kot zakrament Božjega življenja. Njuno pričevanje je odločilno prispevalo, da krščanska prisotnost v zgodovini ne teži po gospodovanju, ampak po služenju, po enosti in spravi.

Naj nam Gospod po priprošnji svetih Petra in Pavla nakloni, da bomo vedno bolj cenili katoliškost Cerkve, da bomo priznavali njeno vrednost v službi bratskega srečanja med posamezniki in ljudstvi, da se bomo ogibali temu, kar izčrpava občestvo ali mu škoduje, da bomo vztrajali na ekumenski poti ter v pozornem in odkritem dialogu z vsemi.

Naj Marija, Kraljica apostolov, vedno varuje Božje ljudstvo v Rimu in po vsem svetu.