Papež ob začetku konzistorija: Prosimo Boga, naj nam podeli moč in modrost
Vatican News
Homilija papeža Leona XIV. pri sveti maši s kardinalskim zborom
Bazilika svetega Petra, 26. junij 2026
Predragi bratje,
zbrali smo se ob Gospodovem oltarju pri grobu svetega Petra, da začnemo konzistorij. K obhajanju te evharistije smo prišli z vseh koncev sveta: skupaj s svojim življenjem torej Bogu podarimo skupnosti in ljudstva, ki jih nosimo v srcu, pa tudi pastoralne načrte in izkušnje, tako vesele kot naporne.
Ta raznolikost občutij in misli se sedaj zbira: najde tisto svetlo središče, ki je Kristus. On sam, osebno, se obrača na nas in nam pravi: »Jaz sem resnična vinska trta« (Jn 15,1). Po Jezusu milost in resnica pritekata v naše življenje (prim. Jn 1,17) in nas notranje prenavljata: ti božji darovi so tudi rodovitna limfa za konzistorij, ki ga danes začenjamo. Prav evangelij je tisti, ki pripravlja pogoje, da bo obrodil sadove: »Ostanite v meni in jaz v vas« (Jn 15,4). Po eni strani nas Učitelj tako opozarja: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5), po drugi strani pa želi, da njegovi učenci obrodijo »obilo sadu«. Da, obilo: Božja milost v tistih, ki jo sprejmejo, ne prinaša šibke rasti, ampak bujen razcvet. Večna Beseda je namreč postala človek, da bi vsi »imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). To življenje, ki se začne v veri, se s preizkušnjo obrezovanja celo okrepi, saj ga neguje Očetova skrb.
Medtem ko torej prosimo Boga, naj nam podeli moč in modrost, je pomenljivo, da naš konzistorij poteka na predvečer slovesnega praznika svetih apostolov Petra in Pavla. Skupaj se zaustavimo ob tem spominu, ki obeležuje stebra katoliške in rimske Cerkve, dva misijonarja mučenca, katerih oznanjevanje je bilo tako povezano z njunim življenjem, da je postalo del Svetega pisma.
Ko danes poslušamo besede svetega Pavla Korinčanom, lahko opazimo lepo sozvočje z besedami evangelija. Različne karizme, službe in cerkvene dejavnosti so kakor mladike edine trte, to je enega Gospoda (prim. 1 Kor 12,4-6), ki v svoji Cerkvi razliva Svetega Duha. Tej organski enosti ustreza merilo, ki vsem tem cerkvenim službam daje dobroto in okus: merilo skupnega dobrega (prim. v. 7).
Predragi, iz Božje besede, ki smo jo slišali, bi želel vzeti nekaj smernic za naše razločevanje v teh dneh.
Prvič, zgled svetih Petra in Pavla nas spodbuja, naj podelimo v veri resnično svobodo. Prav odnos z Gospodom Jezusom nas osvobaja greha in strahu: ko kliče, naj mu sledimo, nas On sam pošilja v svet kot naslednike apostolov. Oznanjevanje evangelija, obhajanje zakramentov in posvečanje Gospodovi čredi se udejanja in obrodi sadove v takšni meri, v kakršni verujemo Vanj, dobrega Pastirja. Vera je tista krepost, nikoli samoumevna, ki daje življenje Cerkvi, saj je v skladu z milostjo, ki hrani mladike edine vinske trte. Živa Cerkev je Cerkev, ki veruje po daru Svetega Duha, izlitega v naša srca: ta Cerkev obrodi obilo sadu. Tako kot božja milost hodi pred človeško svobodo, tako tudi vera Cerkve hodi pred našo vero in hoče, da bi jo goreče pričevali. Začetek in konec tega poslanstva je Kristus: s psalmistovimi besedami, »oznanjujte dan za dnem njegovo odrešenje. Pripovedujte med narodi o njegovi slavi« (Ps 96,2-3).
Drugič, prosimo za dar miru v enosti. Medtem ko vabimo vsa ljudstva k veri, v kateri smo resnično svobodni, mednarodne napetosti in konflikti povzročajo hude rane človeški družini. Vendar pa v Cerkvi in svetu ne manjkajo, ampak se celo množijo, pobude in izkušnje, ki spodbujajo k spoštovanju človeškega dostojanstva, pravičnosti, prava, preprosto tega, kar je človeško. To je razlog za upanje, saj priča o lepoti dela Boga, ki nas je ustvaril po svoji podobi in podobnosti kot znamenje svoje slave v svetu. Ko je to znamenje ranjeno, smo vsi ranjeni. Ko je pokvarjeno, vsi trpimo. Ko je umorjeno, se vsi čutimo raztrgani. Zato vojna nikoli ni vredna človeka in je Bog nikoli ne blagoslavlja, saj nas je Stvarnik obdaril z razumom in voljo, da spore rešujemo kot človeška bitja in ne kot zveri, četudi opremljene s hipertehnološkim orožjem. Enotnost človeške družine je pomembnejša od posameznih ljudstev in držav. Ne gre samo za biološko dejstvo: gre za etično načelo. Mir je dolžnost pravičnosti, ker smo ena sama človeška družina, magnifica humanitas, ki v Kristusu najde svojo Glavo in Odrešenika.
Ob razmišljanju o okrožnici, ki sem jo objavil 15. maja letos, je zato potrebno nadaljevati po poti, ki jo je začrtal sveti Pavel VI.: »ko je uvedel izraz "civilizacija ljubezni", so svet zaznamovali hladna vojna, oboroževalna tekma in velika ekonomska neravnovesja. V tem kontekstu je Cerkev pokazala alternativno pot ideološkemu nasprotju med sistemi in si zamislila družbeni red, v katerem se prepletata pravičnost in ljubezen« (Okrožnica Magnifica humanitas, 186. Prim. Sv. Pavel VI., Raduj se, Kraljica nebeška, 17. maj 1970). Tako namreč krščansko pričevanje postane preroštvo novega sveta, evangelizacija in služenje, kulturni in socialni načrt, ki celovito spodbuja človeški razvoj. Medtem ko oznanja evangelij, sredi radosti in preganjanj, Cerkev nikoli ni pristranska: je za vse in vsakemu namenja enako besedo spreobrnjenja in zveličanja.
Tretjič, danes in vedno okušajmo složnost v pokorščini, to je v poslušanju, ki prepozna dar Besede, ki je za nas postala meso. Prek te vaje nas Sveti Duh usmerja, ko nam On sam kaže, katere so pastoralne težave in priložnosti, prečiščuje namene in popravlja tisto, kar nas odvrača od skupne poti. Udejanjanje sinode, za katero si prizadevamo, vabi vse, da bi napredovali v ensti vere, v spodbujanju miru, v pokorščini živi Besedi, ki je Jezus. V tej luči »velikanske in hitre kulturne spremembe zahtevajo nenehno pozornost, da bi skušali trajne resnice izraziti v govorici, ki dopušča, da prepoznamo trajno novost resnice« (Frančišek, Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 41). Edina Beseda, ki je postala človek, se namreč izraža v vseh jezikih: umrli in vstali Kristus je resnična vinska trta, ki obrodi sad prek vseh kultur, ki jih kristjani spreminjajo od znotraj. Tako, medtem ko ideologije sveta venijo, Sveti Duh daje, da v Cerkvi cveti bratsko razumevanje, ljubezen in misijonski zagon.
Ko delamo skupaj, naša kolegialnost povzema sinodalnost, v kateri so soudeleženi vsi krščeni, v enosti Božjega ljudstva. Sinodalnost in kolegialnost sta namreč obliki krščanskega bratstva, ki nas povezuje kot krščene in kot škofe. Zato boste v meni, ko mi boste pomagali pri opravljanju petrinske službe, našli tistega, ki prosi, ne tistega, ki ukazuje. Avtoriteta primata je namreč lastna tistemu, ki posluša in samo zato vodi; tistemu, ki se uči in samo zato uči, vedno v hoji za edinim Učiteljem. Naj nas na tej navdušujoči poti spremlja priprošnja svetih apostolov Petra in Pavla.
