Papež: Povzdignimo oči h Kristusu, ki nam razodeva resnico o Bogu in nas samih
Vatican News
Ob prihodu v baziliko se je sveti oče zaustavil v kratki molitvi pred Najsvetejšim in na grobu Antonija Gaudija, ki se nahaja v kapeli Karmelske Matere Božje v kripti svetišča.
Med homilijo v španskem in katalonskem jeziku je poudaril, da je Gaudi svetišče zasnoval z željo, da bi pripovedoval o skrivnostih Gospodovega življenja. Podobo svetišča, ki še ni dokončano, je sveti oče povezal z našim življenjem, ki je svetišče Svetega Duha in ga Bog pojmuje kot mojstrovino, ki jo je potrebno ustvarjati skupaj. Prav tako je povabil, naj ob občudovanju stolpa Jezusa Kristusa, povzdignemo oči k Njemu, ki nam edini razodeva resnico o Bogu in nas samih. Križ, ki je postavljen na vrh stolpa, pa je po njegovih besedah znamenje ljubezni, saj nas Bog tako ljubi, da orodje smrti spremeni v znamenje upanja.
Homilija svetega očeta v baziliki Sagrada Familia
»Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« (Ps 8,2) S hvalo tega Psalma, tako polnega radosti in čudenja, vas vse pozdravljam, dragi bratje in sestre. Izrekam svojo hvaležnost Vašima Veličanstvoma in se zahvaljujem gospodu kardinalu Juanu Joséju Omelli, barcelonskemu nadškofu, pa tudi drugim bratom v škofovstvu in vsem, ki se pridružujejo naši molitvi: duhovnikom, diakonom, redovnikom in redovnicam ter bogoslovcem. Ta večer, ko je praznik za celotno mesto Barcelono, izrekam svoj hvaležen pozdrav nacionalnim, regionalnim in lokalnim oblastem ter članom drugih krščanskih skupnosti in drugih verstev, ki se udeležujejo naše zahvalne slovesnosti.
Svetišče, ki je znamenje enosti
Danes nas namreč bazilika Svete družine sprejema in odpira svoja vrata kot razprostrte roke, da bi vsakogar povabila k temu oltarju, k poslušanju Božje besede, ki iz nas tvori družino, ki jo Gospod ljubi in hrani z lastnim življenjem v evharistiji. Tako sta Barcelona, la ciutat comtal (grofovsko mesto), in vsa Katalonija zbrani v tem svetišču, znamenju enosti in sloge, ter povzdigujeta oči, da bi srečali obličje Boga Očeta, žarečega v njegovem Sinu, ki je postal človek, Jezusu Kristusu.
Medtem ko se zahvaljujemo Gospodu za njegovo ljubezen do nas, ga hvalimo za to, kar dela v našem življenju. Zlasti se mu zahvaljujemo za to izjemno baziliko, ki jo je papež Benedikt XVI. posvetil leta 2010, ko je spomnil, da gre za vidno znamenje nevidnega Boga, v čigar slavo se dvigajo njeni stolpi (prim. Homilija ob posvetitvi, 7. november 2010). Kot nadaljevanje molitve mojega predhodnika bom kmalu blagoslovil najvišji stolp, stolp Jezusa Kristusa.
Podobnost med gradnjo bazilike in našim življenjem
Ta cerkev je ena zgradba, sestavljena iz mnogih kamnov. Gre za hišo, ki skozi leta vztrajno raste v skladu z istim načrtom. Mi vsi smo živi kamni tega dela, katerega temelj in vrhunec, začetek in konec je Kristus. Bazilika Svete družine je veliko več kot spomenik, še danes je gradbišče, ki nas spominja, da je krščansko življenje vedno pot, saj gre za načrt, ki ga dopolnjuje Bog.
Ne živimo torej v delu, ki je nedokončano, ampak v svetišču, ki se še gradi. Njegova nepopolnost ni napaka, saj pričuje o želji; ne pomeni pomanjkljivosti, ampak izraža obljubo, ki jo želimo dosledno spoštovati. Naša hvaležnost tako postane zavzemanje, ko sodelujemo pri Božjem načrtu, to je pri gradnji, h kateri nas kliče On sam. Ker smo svetišče Svetega Duha (prim. 1 Kor 6,19), to delo sovpada z našim življenjem, ki ga Bog pojmuje kot mojstrovino, ki jo je potrebno ustvarjati skupaj.
Bog je tisti, ki nam daje prostor in ne obratno
V zvezi s tem v srcu hranimo besede, ki jih je Gospod namenil kralju Davidu: »Mi boš mar ti zidal hišo za moje bivališče?« (2 Sam 7,5). Nasprotno, »Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod naredil hišo« (v. 11). S tem naznanilom nas Sveto pismo uči, da nismo mi tisti, ki dajemo prostor Bogu, kot da bi bil del neke serije ali del celote, ki je večja od Njega. Nasprotno, Bog je tisti, da daje prostor nam, in prostor, ki nam ga podarja, je njegovo srce: prostor Sina za nas, ki smo bili tujci; prostor Ljubljenega za nas, ki smo grešniki.
Ta njegova volja se izpolni po Jezusu: tako lahko doumemo pomen tega, kar smo slišali v evangeliju, ko Gospod reče farizejem: »Če ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih« (Jn 8,24). Močne besede, ki nikakor niso grožnje niti izsiljevanje. So povabilo k zveličanju, to je poziv k svobodi s strani Kristusa, ki za nas želi dokončno, večno dobro. Spričo grožnje zla je Gospod vedno z nami, vedno za nas. »Jaz sem«: to je presveto Ime, ki ga je Bog izročil Mojzesu iz gorečega grma, s čimer je razodel svojo neuničljivo zvestobo. Ko se učloveči, za nas postane Emanuel, izvir milosti in odpuščanja, zveličanja in novega življenja. Predragi, ne moremo verovati v Jezusa in se vojskovati. Ne moremo verovati v Jezusa in ubiti nedolžnega. Ne moremo verovati v Jezusa in zapustiti tistega, ki trpi, joče, ki beži pred bedo.
Gospod nam razodeva resnico o Bogu in nas samih
Nocoj se torej spomnimo, da je Kristusov križ, ki stoji na vrhu te bazilike, Križ zadnjih, ki postanejo prvi; grešnikov, ki postanejo svetniki; mrtvih, ki bodo vstali. O tem pričajo vsa tri pročelja bazilike Svete družine: tisti, ki je Prvi, postane za nas zadnji v prizoru rojstva; s svojo daritvijo nas odreši prek trpljenja; njegova smrt nam podarja večno življenje in nas stori za deležne božje slave. Ko občudujemo stolp Jezusa Kristusa, povzdignimo oči k Njemu, k Njemu, ki nam edini razodeva resnico o Bogu in o nas samih. Ko gledamo Kristusa, lahko vidimo svet s prenovljenimi očmi: stolp Križa tedaj postane znamenje ljubezni, saj nas Bog tako ljubi, da orodje smrti spremeni v znamenje upanja. V Jezusovem Križu naša vera doseže vrhunec, kot izpoveduje napis, na podnožju križa: »Tu solus Sanctus, Tu solus Dominus, tu solus Altissimus«. Ta križ sije podnevi odsevajoč sončno svetlobo, in sije ponoči ter razsvetljuje mesto kot svetilnik, odprt proti Sredozemlju.
Križ je znamenje Božje ljubezni
Da, Kristusova luč sveti v temi, čeprav je tema ni sprejela (prim. Jn 1,5.11). Vendar pa ta zavrnitev ne zmanjša Božje ljubezni: »Ko boste povzdignili Sina človekovega,« pravi Gospod, »boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče« (Jn 8,28). Treba je iti skozi trpljenje Križanega, da bi nas razsvetlila slava Vstalega: Oče namreč od nekdaj uči dati življenje, in Sin, ki ga prejme od Njega, ga vsem podarja z močjo Svetega Duha. Zato je prav Križ svetlo znamenje njegove ljubezni.
Gaudi predstavil skrivnosti Gospodovega življejnja
Vera daje obliko kamnom in smisel zgradbi, v kateri živimo skupaj. V naši molitvi zato odkrivamo prvotno povezavo stvari z Bogom, stvarnikom nebes in zemlje: On je umetnik, ki je vtisnil svoj sijaj v kozmos. Človek, ustvarjen po njegovi podobi, odgovarja na Božje delo s svojim ustvarjalnim umom: tako umetnik spremeni talent v hvalo ter ustvarjalnost v pričevanje o samem Stvarniku. Kot arhitekt, goreč v veri, je častitljivi Božji služabnik Antoni Gaudi zasnoval te prostore z željo, da bi pripovedoval o skrivnostih Gospodovega življenja: na ta način nam je predlagal duhovno romanje, ki vodi k srečanju s Kristusom, ki je bil za nas rojen, je umrl in vstal. Skupaj z Gaudjem se ob stoletnici njegove smrti nocoj spominjamo in zahvaljujemo vsem pobudnikom in dobrotnikom, umetnikom in delavcem, ki sodelujejo pri gradnji arhitekturne mojstrovine, ki je hkrati tudi zgovorna kateheza, sestavljena iz kamnov, barv in svetlobe. V svoji modrosti Cerkev tako obnavlja Biblia pauperum starodavnih katedral, ki so same po sebi izredno bogata evangelizacijska sporočila. V tem svetišču podob je še bolj očitno, da sta umetnost in lepota eminentna načina evangelizacije.
Učimo se umetnosti življenja po evangeliju
Dragi bratje in sestre, naj nas lepota tega svetišča spodbuja, da bi se od našega Učitelja in Gospoda vedno bolj učili umetnosti življenja po njegovem evangeliju. Ko povzdigujemo oči k Njemu, Križanemu, ki je Vstal, se zavzemimo, da bomo dvignili obraze tistih, ki ležijo v prahu (prim. 1 Sam 2,8). In tako pokažimo, da je Sveta družina najvišja cerkev na svetu ne zato, da bi bila na prvem mestu na posvetnih lestvicah, ampak da bi vodila korake Božjega ljudstva, ki roma po tej katalonski deželi, s križem, ki razsvetljuje pot, kot prižgana svetilka v pričakovanju Ženinovega ponovnega prihoda.
Bog bodi hvaljen na veke!
Photogallery
