Papež v Barceloni: Poklicani smo, da ljubimo Boga ter iz ljubezni do Njega naše brate in sestr

Leon XIV.

Govor škofijskim karitativnim in humanitarnim resničnostim 
cerkev sv. Avguština 
Barcelona 10. junij 2026

Dragi bratje in sestre, dober dan! 
Zahvaljujem se kardinalu nadškofu za topel sprejem in prijazne besede, pa tudi delegatu za socialno pastoralo in vsem, ki so z nami podelili svoja pričevanja o resničnosti škofijske karitativnosti in pomoči. Rad bi se zahvalil Renzu za njegovo pismo in vprašanja, ki mi jih je zastavil; poskušal bom odgovoriti na nekatera.

Na tisto, na katero sem že odgovoril, je, da nisem hotel biti papež, ne kot mladenič ne kot odrasel, toda ko Gospod pokliče, je treba reči da. Preden odgovorim na vprašanja, se vam želim iskreno zahvaliti za sprejem in da se tukaj resnično počutim kot doma. In hvala za vse, kar predstavljate.

Razlog, si boste mislili, je očiten, jasen, je sv. Avguštin.  Ampak naj vam povem, da sem prvič prišel v to cerkev – ta nadškof, ki je sedaj ob meni, takrat še ni bil, leta 1984. Potoval sem po kopnem iz Rima v León in ko sem prispel, sem rekel: poglejte, v Barceloni je cerkev svetega Avguština, obiščimo jo. Bila je zaprta, danes je odprta. In kako čudovito je najti cerkev z avguštinsko skupnostjo in toliko ljudmi, ki živijo tukaj, ki hvalijo Boga, ki v tej cerkvi in ​​v tem socialnem delu najdejo skupnost, dobrodošlico in integracijo. Najlepša hvala vsem, res.

Glede vprašanja o nogometu, vsi vedo, da zdaj igram tenis. Ko sem bil mlajši, sem igral nogomet, ampak ameriški nogomet, malo bolj nasilen je. Igral sem tudi nogomet s semenišči, ko sem bil v Trujillu, v obrambi. Če želite vedeti, nisem bil ravno odličen strelec. Ampak ko sem bil prvič v Rimu, kjer sem doživel svoje prvo svetovno prvenstvo, leta 1982, ki je potekalo tukaj v Španiji, sem nato v Peruju s semeniščniki pozorno spremljal lokalne ekipe in tudi igral sem z njimi. Malo športa je dobro za vsakogar; najti moraš načine, kako ohraniti in ostati zdrav: telo, um in duša. Torej, ja, to je bil del mojega življenja. Nogomet nam pomaga tudi, da se spomnimo nečesa zelo pomembnega: da življenje ni dirka, ki jo tečemo sami; je ekipni šport in naučiti se moramo teči skupaj. Torej v tem smislu nekdo, ki je morda zvezda, a nikoli ne podaja žoge, ne dovoli, da se drugi vpletajo v igro in bo verjetno izgubil. In tako, ko razmišljam o sebi in o tem, kako se vključiti v ekipo, se želim zahvaliti in čestitati vsem tukaj za to, kar počnete. Na drugo vprašanje sem že odgovoril, vendar bom na kratko nadaljeval, da se ne bomo izgubili in bomo končali do 20.30.

Sprašujete me, ali sem si želel postati papež, ko sem bil majhen. No, Renzo, mislim, da ne. Mislim, da o tem nisem nikoli razmišljal. Lahko pa rečem eno stvar: že od malih nog sem čutil željo, da bi svoje življenje posvetil Bogu. Nisem še vedel, kako ali kam me bo Gospod pripeljal. Sčasoma sem odkril, da me Jezus kliče, naj mu sledim kot duhovnik, in da ta pot poteka skozi red svetega Avguština. Vendar to ne velja samo zame. Vsak otrok je sanje Boga. Tudi ti, Renzo, si eden izmed njih. Bog si želi sreče vseh in želi, da bi od otroštva in skozi vse življenje ohranili srce, kot ga ima otrok (prim. Mt 18,3): sposobno zaupanja, polno dobrote. Želi, da bi bili njegovi prijatelji in da se ne bi odvrnili od njega. Zato je pomembnejše od tega, da se sprašujemo, ali bom duhovnik, zdravnik, učitelj, oče družine ali karkoli drugega, vprašati se ali želimo biti Jezusov prijatelj. Ker nam prijateljstvo z Jezusom daje veselje, nas osvobaja in nam pomaga, da korak za korakom vidimo poklic in pot, ki jo je Bog načrtoval za vsakega od nas.

Ni lahko najti odgovora na tvoje vprašanje, Renzo, zakaj se nekaterim ljudem dogajajo slabe stvari, drugim pa ne. Razmišljanje o Jezusovem življenju nam lahko pomaga. Božja beseda nam pravi, da je naš Gospod »hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo« (Apd 10,38), in kljub temu vemo, da je bil križan. Vendar se njegova zgodovina ne konča tu, saj je tretji dan vstal od mrtvih in premagal zlo, premagal smrt. Skozi življenje Jezusa Kristusa nam Bog pokaže, da čeprav obstaja trpljenje, nikoli ne zapusti nobenega od svojih otrok, ker nam je pripravil večno veselje, kjer ne bo več žalosti ali bolečine. Bodimo prepričani, Jezus je z nami, nam pomaga in nas spremlja ter nam daje moč, da prebrodimo težke trenutke, na katere naletimo v življenju.

Glede starih staršev, da, stari starši so zelo pomembni v življenju družin. Nikoli jih ne smemo pustiti same. Pogosto so oni tisti, ki skrbijo za vnuke, medtem ko starši hodijo v službo, in tako z naklonjenostjo in predanostjo pomagajo otrokom spoznati ljubezen do Boga in bližnjega, da se ukorenini v njihovih srcih in nekega dne postanejo dobri možje in ženske. In kako naj se odzovemo na ljubezen? Z ljubeznijo. To je tisto, kar Jezus želi od nas. Skrbimo in spremljamo naše stare starše v njihovi starosti, tako kot so oni v svojem času skrbeli za nas. Ne dovolimo, da osamljenost in zapuščenost postaneta nekaj običajnega v življenju starejših. To je nekaj zelo žalostnega. In čeprav niso naši stari starši, jim ne dovolimo, da se počutijo osamljene ali nezaščitene. Kajti če ne želimo osamljenosti zase, je ne smemo dovoliti niti drugim.

Glede tega, ali naj vedno odpuščamo, nam Jezus pravi: da. Nekega dne ga je Peter vprašal: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« In Jezus mu je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,21–22). In s tem je Jezus hotel reči: vedno odpuščaj. Vendar moraš dobro razumeti, kaj pomeni odpustiti. Odpuščanje ne pomeni reči, da je bila slaba stvar v redu, niti pustiti nekomu, da še naprej povzroča škodo. Ne pomeni pozabiti na silo, kot da se ni nič zgodilo. Odpustiti pomeni, da ne dovolimo, da sovraštvo postane lastnik našega srca. Jezus nas prosi, naj odpustimo, ker je to edini način, da izkusimo Božji mir in ozdravimo duhovne rane. Ko odpuščamo, posnemamo zgled Jezusa, ki je odpustil tistim, ki so ga križali. Naša pripravljenost odpustiti je pogoj za odpuščanje, ki ga prejmemo od Boga.

Bratje in sestre, biti tukaj, v tej cerkvi svetega Avguština, odpira naša srca resnici, ki nam jo nakazuje sveti hiponski škof: biti kristjan je predvsem dar, milost. Utemeljeni na Kristusu, ki je živi kamen, doživljamo delovanje Svetega Duha s prepričanjem, da bo nebeški Oče, v katerega polagamo svoje upanje, blagoslovil vsak trud, ki ga iskreno vložimo v sodelovanje z Njim v korist bližnjega. Kot člani Kristusovega mističnega telesa smo resnično združeni z usodo tistih, ki jih Bog ljubi in vabi, da postanemo deležni njegovega življenja.

Poklicani, da ljubimo Boga in iz ljubezni do Njega, naše brate, smo pa tudi poslani, da bi srečali vse. Kristjan mora biti poleg tega, da je ljubezniv in prijeten, tudi sočuten in ljubiti brez interesa in iskati dobro drugih, saj ve, da v vsakem trpečem bratu in sestri najdemo istega Gospoda, ki prosi in prejema, ki je sprejet ali zavrnjen, ljubljen ali preziran.

Evangeljska dejavna ljubezen, utemeljena v Jezusu Kristusu in podkrepljena z njegovo ljubeznijo, daje obliko in identiteto osebnemu in skupnostnemu življenju vsakega kristjana. Zato je vsaka škofijska cerkvena skupnost, ki jo žene dejavna ljubezen in jo vodi Sveti Duh, poklicana, da se po svojih zmožnostih in sposobnostih z diskretnostjo, nežnostjo in vztrajnostjo loti ran in potreb najmanjših in najbolj ranljivih, da bi jim omilila trpljenje in odpravila njihovo revščino. To počne posnemajoč velikodušnost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je iz ljubezni do nas, ker je bil bogat, postal ubog, da bi nas obogatil s svojo milostjo in zveličanjem, in nas kliče, da ga prepoznamo in pomagamo tistim, ki to najbolj potrebujejo (prim. Mt 25,40).

Zato je veselje, da se danes popoldne srečam z vsemi vami, ki ste na različne načine konkretno povezani s pomočjo, spremljavo in spodbujanjem tistih, ki to najbolj potrebujejo, še posebej v času, v katerem živimo, ko se zdi, da je čut za sveto dostojanstvo človeškega bitja izgubljen.

Rad bi poudaril, da smo kot kristjani poklicani k nalogi, da Božjo ljubezen predstavimo vsakemu moškemu in ženski v konkretnem tkivu zgodovine. Prva Mojzesova knjiga nam pove, da je Bog ustvaril »človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27). V tem leži neodtujljivo dostojanstvo vsakega človeškega bitja, ki ni odvisno od sposobnosti, ki jih ima, bogastva, ki ga kopiči, ali vloge, ki jo igra, temveč od daru, ki ga že ima ter ga presega in ki ga Bog daje kot izraz svoje ljubezni, ki nikoli ne mine (prim. Magnifica humanitas, 50).

Gospod nas torej vabi, da sprejmemo vsako žensko kot sestro in vsakega moškega kot brata. Kot otroci istega Očeta je vsak človek konstitutivno ustvarjen za odnos; Bog je mislil in hotel vstopiti v zgodovino občestva z Njim, z drugimi in s stvarstvom (prim. ibid.). Edinstven izraz tega božjega hrepenenja so škofijske karitativne resničnosti in pomoči, katerih del ste in ki jih s trudom in predanostjo nadaljujete, z zavestjo, da je človek v središču delovanja Cerkve (prim. Gaudium et Spes, 24) in da je dejavna ljubezen »največja družbena zapoved« (CCE, 1889).

Spodbujam vas, združene z vašimi pastirji, da še naprej spodbujate te apostolate, pričujete za evangelij in svetu kažete lepoto krščanskega življenja, ki tukaj in zdaj predvideva pravičnost in mir, ki bosta v polnosti v Božjem kraljestvu. Bodite torej verodostojne priče krščanskega upanja v skrbnem služenju bratom in sestram, ki v negotovem življenjskem stanju, zaznamovanem z odvzemom, krhkostjo ali marginalizacijo, poleg materialne pomoči in moralne podpore potrebujejo Boga, njegovo prijateljstvo, njegov blagoslov, njegovo Besedo, njegove zakramente in predlog poti rasti in zorenja v veri (prim. Evangelii gaudium, 200). K nogam Gospe Dobrega Sveta polagam vaše delo in vašo predanost, da vas bo spremljala njena priprošnja in da bo Gospod obilno uresničil vse dobro, ki ga iščete. Bog vas blagoslovi. Najlepša hvala.