Sveti oče: Da bi ljubezen obrodila sadove, so pomembni ločitev, izguba in sprejemanje
Sveti oče Leon XIV. je nagovor pred opoldansko molitvijo Angelovo češčenje oprl na evangelij današnje 13. nedelje med letom ter dejal, da ko Gospod začne pošiljati svoje apostole oznanjat, jih želi svobodne od vsake vezi. Ljubezen je vedno tudi izguba. Sadove obrodi le v darovanju, ko smo pripravljeni za druge izgubiti nekaj svojega jaza, nekaj svojega časa, nekaj svoje udobnosti.
Ljubezen do Gospoda je vedno povezana s sprejemanjem bratov in sester, je dejal papež ter vernike, zbrane na Trgu svetega Petra, je povabil, naj prosijo Devico Marijo, da bi bili ponižne in radostne priče Kristusove ljubezni.
Nagovor papeža Leona XIV.
Molitev Angelovo češčenje
Nedelja, 28. junij 2026
Bratje in sestre, želim vam lepo nedeljo!
Tudi v današnjem evangeliju (Mt 10,37-42) smo slišali nekaj Jezusovih spodbud, kako hoditi za Njim in biti priče njegovega kraljestva. Ne gre za neko zunanje dejanje, ampak za to, da se v celoti posvetimo odnosu ljubezni z Njim. In da bi ljubezen obrodila sadove, potrebuje za to vsaj tri stvari: ločitev, izgubo in sprejemanje.
Predvsem ločitev. Jezus pravi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden« (Mt 10,37). V trenutku, ko Gospod začne pošiljati svoje apostole v misijon, jih želi svobodne od vsake vezi. Vendar pa za vse velja, da najpomembnejša čustva dosežejo svojo polnost po zaslugi ljubezni, ki nam jo podarja Kristus. Pomislimo na primer na zakonsko življenje: v polnosti se ga lahko živi le, če »zapustimo« dom svojih staršev (prim. Mt 19,6), da bi se predali zakonskemu odnosu. Pomislimo tudi na odraščanje otrok: da se uresničijo in so srečni, jim pomagamo z vzgojo, da »se postavijo na lastne noge« in sprejemajo lastne odločitve. Sveti Avguštin pravi: »Boleča je ločitev od tistega, ki ga ljubiš. Toda tudi kmet začasno izgubi, kar je sejal« (Govor 330, 2). Le z »izgubo« semena, ki ga je vrgel v zemljo, ga bo lahko videl vzcveteti.
V tem smislu je ljubezen tudi izguba. To nam je težko razumeti, še posebej v svetu, v katerem se zdi, da je izguba slabost in smo obsedeni z imeti in posedovati. Ljubezen pa obrodi sadove le v darovanju: ko smo pripravljeni izgubiti nekaj svojega jaza, da bi naredili prostor drugemu, izgubiti nekaj časa, da bi prisluhnili prijatelju, izgubiti nekaj udobnosti, da bi z drugim delili neprijetno situacijo. Kdor ohrani življenje le zase – pravi evangelij –, ga v resnici izgubi (prim. Mt 10,39), kajti ne odpre se za veselje ljubezni in tako to postane nerodovitno. Zato nas Jezus vabi, da sprejmemo križ: On se je daroval, izgubil je samega sebe in prav zato smo mi lahko prejeli njegovo življenje v obilju. Na enak način bomo tudi mi, če živimo v logiki daru, sposobni ustvariti novo življenje v naših odnosih.
Nazadnje, sprejemanje. Ljubezen se namreč izraža s konkretnimi izbirami in dejanji, v prizadevanju, ki ga sestavljajo majhna vsakdanja dejanja, kot je ponuditi kozarec vode nekomu, ki je žejen (prim. Mt 10,42). Ko Jezus pošlje svoje učence pred seboj, jih prosi, naj gredo brez zalog, torej kot reveži, saj bodo na ta način lahko v tistih, ki jih bodo srečali, prebudili držo sprejemanja. In tako, ko sprejmemo tistega, ki prihaja v Jezusovem imenu, sprejmemo Njega in nebeškega Očeta, ki ga je poslal. Ljubezen do Gospoda gre vedno skozi sprejemanje bratov in sester.
Predragi, prosimo Devico Marijo, ki je ljubila svojega Sina in ga znala tudi izgubiti: naj nam ona pomaga biti ponižne in radostne priče Kristusove ljubezni.
