Papeževa poslanica za 112. svetovni dan migrantov in beguncev: Tudi samo eden od teh otrok

Leon XIV.

Poslanica njegove svetosti Leona XIV. 
za 112. svetovni dan migrantov in beguncev 
(27. septembra 2026) 
Tudi samo eden od teh otrok (prim. Mt 18,10)

Dragi bratje in drage sestre! 
 Iz leta v leto nas Svetovni dan migrantov in beguncev povabi, da pogled usmerimo na različne vidike zapletenega migracijskega pojava. Ob tem 112. dnevu tema »Tudi samo eden od teh otrok« vabi našo pozornost k mladoletnikom, ki so neposredno vključeni v izkušnjo migracije in begunstva, k skrbi v odnosu do njih in k Gospodovi obljubi, da »kdor sprejme enega takšnih otrok v mojem imenu, mene sprejme« (Mr 9,37).

Razseljeni mladoletniki: zapletena stvarnost ranljivosti 
Mladoletniki so znotraj svetovnih migracijskih tokov najbolj ranljivi. To so konkretni obrazi, enkratne zgodbe, ki trkajo na našo vest. Vsako leto so milijoni otrok in mladostnikov zaradi vojn, revščine, nasilja, okoljskih katastrof in drugih tragedij prisiljeni zapustiti svojo domovino; žal njihovo število še naprej narašča. Gospodarska, politična in vojaška odgovornost za to katastrofo je ogromna. Trpljenje se ne izčrpa s preselitvijo: med njimi so številni zelo mladi, ki so izgubili starše, brate, sestre in prijatelje in so priče neizrekljivega nasilja. Drugi, ki so za dolga obdobja ločeni od svojih domačih, si prizadevajo, da bi se ponovno združili z njimi, medtem pa trpijo tesnobo oddaljenosti. Potem so mladoletni, ki potujejo skupaj s starši, vendar so vseeno izpostavljeni skrajnim in travmatičnim razmeram. Nazadnje ne moremo pozabiti tragičnega stanja tistih, ki so ločeni od staršev zaradi repatriacije.

Temu razvoju dogodkov, ki je še sam po sebi dramatičen, se pridružujejo še druge tragedije: smrti na migracijskih poteh, trgovina z ljudmi in izkoriščanje, novačenje mladoletnikov za oborožene spopade, spolno nasilje, prisilne poroke ter grozote, ki so jim bili podvrženi ali so jih videli med potjo. Njihovo dostojanstvo je poteptano na preveč načinov.

Papež Frančišek je v Poslanici za svetovni dan migrantov in beguncev leta 2017, ki je bilo posvečeno temi »Mladoletni migranti, ranljivi in brez glasu«, poudaril, da so »trikrat nezaščiteni, ker so mladoletni, ker so tujci in ker so nebogljeni, ko so iz različnih razlogov prisiljeni živeti daleč od svoje domovine in ločeni od družinske ljubezni.«

In vendar sredi tolikšne teme ne manjka luči solidarnosti: posamezniki, družine, civilne ustanove in cerkvene skupnosti se odločajo, da ne bodo pogledali stran (prim. Lk 10,29-37). Mislimo na družine, ki odprejo vrata svojih domov, da bi tem mladoletnikom vrnili toplino ognjišča, na vzgojitelje v ustanovah za sprejemanje, na prostovoljce in na strokovnjake, ki se dan za dnem vzdolž poti in v naših mestih posvečajo celjenju nevidnih ran teh malih. S svojo zavzetostjo pričajo, da ljubezen lahko premaga brezbrižnost.

Tudi samo eden od teh otrok 
Spričo te dramatične stvarnosti gredo moje misli k Jezusovi besedi, ki močno trka na vest vsakega človeka: »Kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme« (Mt 18,5). Ne gre za vprašanje številk ali statistike. Evangelij nas vabi, naj ne preračunavamo: tudi en sam. Vsak otrok, vsako človeško bitje ima neskončno dostojanstvo. Vsak je podoba in podobnost Boga (prim. 1 Mz 1,26), je Gospodova navzočnost. Ob vsakem mladoletnem migrantu smo poklicani k dejanju človečnosti in vere. V otroku namreč lahko sprejmemo in srečamo Gospoda. Ta klic je še toliko bolj nujen v luči druge Gospodove trditve v Matejevem evangeliju: »Tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25,35).

Žal mladoletni migranti lažje postanejo nevidni, ker so brez odraslih, ki bi jih varovali in podpirali. Poleg tega, da jim nudimo zaščito in sprejem v prehodnih in ciljnih državah, je nujno ukrepati v državah izvora, da bi odstranili morebitne vzroke, ki jih silijo k begu. Krik razseljenih mladoletnikov se danes dviga k Bogu tako, kakor tisti, ki ga slišimo v Drugi Mojzesovi knjigi: »Gospod je rekel: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev. Da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim« (2 Mz 3,7-8). Bog posluša in zato, da bi osvobajal, močno trka na vest in na ravnanje vsakega izmed nas, kot je storil z Mojzesom. Ne moremo ostajati brezbrižni in ne smemo se navaditi na tolikšno trpljenje.

Poziv k odgovornosti vseh 
Že samo eden od teh otrok nas v našem osebnem življenju poziva, naj odpremo oči in srce, da bomo pozorno prisluhnili zgodbi, strahovom in sanjam vsakega izmed njih ter presegli tisto ravnodušnost, ki človeško bitje skrči na statistični podatek, ki se nas ne dotika neposredno. To je povabilo, da otroka prepoznamo v njegovem dostojanstvu še pred njegovim statusom »migranta«, in zavarujemo njegove temeljne pravice: pravico do življenja, do izobrazbe, življenjskega standarda, ki mu bo omogočil rast in poln telesni, umski, duhovni, moralni in družbeni razvoj.

Že samo eden od teh otrok nas v našem cerkvenem življenju poziva, da sprejemanje iz abstraktnega pojma spremenimo v stalno pastoralno prakso. Ne moremo se omejiti na to, da to nalogo prepustimo ustanovam ali združenjem s posebno karizmo. Spričo konkretnih obrazov, ki nas pozivajo v vsakdanjem življenju, je celotna krščanska skupnost poklicana, da jih začuti kot svoje otroke in da se približa konkretni zgodovini vsakega posameznika. Krščanske skupnosti je treba spodbuditi, da bodo begunce in migrante vključevale in jih ovrednotile kot polnopravne člane cerkvene družine, ter spodbujale nove posameznikom prilagojene izobraževalne in duhovne poti, ki bodo presegale logiko zgolj socialne oskrbe. Še posebno je potrebno preprečevati osamljenost, izolacijo in zavračanje, ki pogosto prizadenejo tudi otroke migrantov, ter spodbujati dinamiko srečevanja in vključevanja, v kateri se bodo lokalna mladina in mladi migranti lahko skupaj krepili na poti medsebojnega spoštovanja, solidarnosti in prijateljstva.

Že samo eden od teh otrok nas na obzorju različnih verstev spominja, da ranljivost najmanjših ne pozna konfesionalnih meja in nas združuje v skupni humanitarni in duhovni odgovornosti. Ta postane rodovitna plodna tla za konkreten medverski dialog, v katerem verujoči, zajemajoč iz lastnega čuta za presežnost, sodelujejo pri tkanju zaščitnih mrež. Verske skupnosti so poklicane, da gradijo prostore, kjer bo vsaka deklica in vsak deček spoštovan in cenjen zaradi svoje kulturne identitete, s čimer se preprečuje nevarnost radikalizacije s strani ekstremističnih skupin. Zaščititi mladoletnika navsezadnje pomeni varovati Božji pečat, ki je vtisnjen vanj.

Že samo eden od teh otrok nas v okviru civilnih ustanov kliče k ponovni potrditvi načela največje koristi mladoletnika. Javne in zasebne ustanove so dolžne zaščito dostojanstva vsakega otroka in mladostnika postaviti v središče. To vključuje sprejem učinkovitih ukrepov pravnega varstva, spodbujanje ponovne združitve družin in preprečevanje travm zaradi ločitve. Nujna je sprememba zornega kota: težišče razprave se mora premakniti od zgolj upravljanja tokov na celovito in neposredno varstvo človekovih pravic, ter na sprejem »usklajenega, solidarnega in učinkovitega odgovora, ki bo sposoben zagotoviti zaščito, sprejem in dejanske možnosti za vključevanje tistih, ki se izselijo« (Govor v španskem parlamentu, Madrid, 8. junija 2026).

Mladoletne migrante in begunce izročamo varstvu presvete Marije, ki je skupaj s sv. Jožefom in Jezusom, ki je bil še otrok, spoznala krutost Herodovega nasilja in dramo izgnanstva v Egiptu (prim. Mt 2,13-15); naj Ona spremlja njihove korake in pomaga našim skupnostim, da bodo postale živa in verodostojna znamenja evangelija.

Vatikan, 11. avgusta 2026, god sv. Klare Asiške 
LEON PP. XIV