Sveti oče: Ljubezen je najlepši okras človeka; plemeniti nas in vodi k Bogu
Homilija papeža Leona XIV. za praznik Marijinega vnebovzetja
Dragi bratje in sestre,
z velikim veseljem tudi letos z vami obhajam slovesni praznik vnebovzetja.Cerkveno učiteljstvo nas uči, da je bila »Marija po koncu zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo« (Pij XII., Apostolska konstitucija Munificentissimus Deus, 1. november 1950) in nam v tej skrivnosti kaže dopolnitev polnosti milosti, ki ji jo je Bog podaril v njenem brezmadežnem spočetju.
Zato jo številna umetniška dela ob koncu njenega življenja prikazujejo kot zelo lepo mlado ženo, ki se fizično dviguje z zemlje proti nebesnemu svodu. Navdihujejo se ob prizoru, opisanem v odlomku iz knjige Razodetja, ki smo ga slišali v prvem berilu: »Žena, ogrnjena s soncem, in mesec pod njenimi nogami« (Raz 12,1), kar pomeni, da se v Marijinem srcu srečata nebo in zemlja, čas in večnost.
Ta podoba se zdi v nasprotju z izkušnjo, ki jo v nas povzroča minevanje let. S starostjo naše telo ne postaja bolj gibčno, ampak bolj okorno; koža ne postaja več sveža, ampak kaže znamenja starosti; lasje ne dobivajo barve in leska, ampak postanejo sivi in nato beli. Kaj imamo torej skupnega s čudovito mlado ženo, ki jo najdemo upodobljeno na slikah naših oltarjev?
Da bi to razumeli, moramo povezati obe znamenji, ki smo ju omenili: telo Božje Matere, ki ni bilo podvrženo trohnjenju, in njeno brezmadežno srce. Čistost duše je namreč tista, ki v Mariji – kot tudi v nas – po Božji milosti razsvetljuje in preobraža celotno osebo in jo vodi v nebeško slavo.
Marijino poveličanje v duši in telesu nas uči, da naša resnična lepota ni v skrivanju znamenj časa, ki mineva, ampak v tem, da pokažemo tudi na našem mesu vtisnjena znamenja ljubezni, ki ne mine (prim. 1 Kor 13,8).
Tako nas vabi, da ponovno premislimo o številnih estetskih merilih pretežno hedonistične in potrošniške narave, ki nam jih vsiljuje svet in ki nas lahko vklenejo v težke pogojenosti, tako da zapravljamo dragoceno energijo za tisto, kar v resnici ne šteje in ne traja večno. V vsakdanjih izkušnjah lahko srečamo osebe z obrazom, ki so ga zaznamovala leta ter trpljenje, in vendar so kljub temu okoli sebe sposobne izžarevati vedrino, dobrohotnost in mir; tako kot lahko vidimo druge osebe, ki so morda na zunaj tudi privlačne, v notranjosti pa trde in mrzle. In zlahka razumemo, kje je resnična lepota ter kje je še potrebno spreobrnjenje, odpuščanje in ozdravljenje.
Če želimo resnično odkriti in gojiti božjo lepoto, v katero smo oviti in za katero smo ustvarjeni, ter jo širiti okoli nas, se jo moramo naučiti brati tako v nežnem obrazu otroka kot v gubah ostarelega; v živahnosti mlade osebe kot v mirnosti odraslega; tako v prazničnem okrasju kot v delovnih oblekah in orodjih. Prisluhniti moramo edinstvenim zgodbam ljubezni, ki nam jih pripoveduje vsaka izmed teh resničnosti, ter v njih prepoznati majhne koščke nebes.
Ljubezen je najlepši okras človeka: ljubezen, ki preobraža, spreminja, plemeniti, popelje v višave; ki nas dela lahke, svobodne, blizu Bogu, čeprav prek spremenljivih življenjskih dogodkov.
Sveti Pavel VI. je med razmišljanjem o skrivnosti vnebovzetja Device Marije dejal, da je za razumevanje njegovega pomena »potrebno izraze, ki jih mi uporabljamo v zemeljskem jeziku, spremeniti v presežne in absolutne […], da bi si lahko v majhni meri predstavljali večnost« (Homilija, 15. avgust 1969). In glede tega srečanja neskončnega in končnega v Božji Materi je papež Frančišek zapisal: »Marija je tista, ki zna z nekaj revnimi plenicami in goro nežnosti votlino za živali spremeniti v Jezusov dom« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 286).
Čudež, ki ga je Marija, dekle iz Nazareta, doživela v svojem nedolžnem srcu in ki jo je privedel v nebeško slavo, je dotik dveh skrajnosti, kakor sama priča v navdihnjenih besedah Magnifikata, ki smo jih slišali v evangeliju (prim. Lk 1,46-55). V tej hvalnici nam Mati nebes s ponižnimi izrazi svoje vere na preprost način govori o veličastnih skrivnostih: o Bogu, ki v Njej postane človek, da bi rešil ljudi; o Večnem, ki se v Njej razodeva v času, da bi tudi nam ponovno odprl pot večnosti, hkrati pa nam v svojem stanju »ponižne dekle« kaže »majhno mero«, v kateri, kot je dejal sveti Pavel VI., lahko tudi mi srečamo Gospoda.
Vzvišenosti skrivnosti, ki jo obhajamo, nam torej ni potrebno iskati daleč. Lahko jo srečamo tam, kjer je prava ljubezen: v očeh očeta in mame, ki se po delovnem dnevu vrneta domov utrujena, a srečna, da sta lahko s svojimi otroki; v obrazih dedkov in babic, ki se kljub tegobam, ki jih prinaša starost, ponovno razvnamejo z nepričakovano energijo, ko skrbijo za vnučke; ali pa v zavezanosti mladih, ki si prizadevajo, da bi odraščali čisto in pošteno ter so pripravljeni iti tudi proti toku v primerjavi s tistim, »kar počnejo vsi«; nazadnje v delu številnih moških in žensk, ki vsak dan z vero in predanostjo prispevajo k temu, da na zemljo prinašajo nekaj nebes in zemljo nebesom.
Predragi, čudovito obličje Vnebovzete je edinstveno, presega vsakršno možno upodobitev, in vendar nam je hkrati znano: je obličje oseb, ki so poleg nas, tudi v tem trenutku; bratov in sester, s katerimi v veri delimo vsakodnevno podaritev svojega življenja. Zato skupnost vernikov v ženi iz knjige Razodetja vidi sebe in drugi vatikanski koncil Marijo opiše kot »podobo in začetek Cerkve […], znamenje trdnega upanja in tolažbe« (Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 68). V njeni sveti človeškosti je po Božji milosti tudi naša človeškost, smo tudi mi, poklicani, da bi živeli njeno polnost življenja in podelili njeno slavo.
Ko je sveti Avguštin govoril o Kristusovem vstajenju, je kristjane svojega časa vabil, naj ga sprejmejo za kompas in referenčno točko svojega življenja. Dejal je: »Kristus je vstal, da ne bi nikoli več umrl […]. Spremeni smer, sledi luči! Začni se dvigati z istega mesta, s katerega je on vstal« (Enarratio in Psalmos 126,7).
Sprejmimo za svoje njegovo povabilo. Sledimo luči Vstalega, spremenimo smer, če je potrebno. Storimo to zlasti danes, ko gledamo Marijo, ki jo je Bog okronal s slavo v duši in telesu, ter nam jo podaril kot Mater, vodnico, sopotnico in zavetnico na poti v nebesa.
Photogallery
