Išči

Ukrajinski grkokatoliški duhovnik Oleksandr Bohomaz je 9 mesecev deloval v okupiranem Melitopolu, dokler ga ruski okupator ni izgnal Ukrajinski grkokatoliški duhovnik Oleksandr Bohomaz je 9 mesecev deloval v okupiranem Melitopolu, dokler ga ruski okupator ni izgnal 

Ukrajina, Oleksandr Bohomaz: Bog je bližje, kot si predstavljamo

»Katoličanom po vsem svetu želim povedati, da je Bog bližje, kot si lahko predstavljamo. In prosim vas, molite za naš narod, da ne bi bili priče le ruševinam, ampak tudi temu, kako Bog vse obnavlja.« To so besede, ki jih dve leti po izbruhu vojne v Ukrajini v pogovoru za vatikanske medije želi podeliti grkokatoliški duhovnik 34-letni Oleksandr Bohomaz.

Svitlana Dukhovych – Vatikan

Oleksandr Bohomaz je devet mesecev deloval na ozemlju, ki je bilo pod rusko okupacijo. Bil je večkrat zaslišan in nato izgnan. »Bilo je kot veliko koncentracijsko taborišče. Nismo vedeli, kdaj bodo prišli, nam dali vrečo na glavo in nas odpeljali. Ostajal sem blizu ljudem. V čast mi je biti ob njih.«

Mesto Melitopol, ki se nahaja na jugu Ukrajine, ki je bilo okupirano 26. februarja 2022. Oleksandr je takrat služil tamkajšnji grkokatoliški skupnosti, dokler ni bil devet mesecev po okupaciji izgnan z zasedenega ozemlja z obtožbo, da »spodbuja rasno in medversko sovraštvo«.

Melitopol – žive in trdne grkokatoliških skupnosti

Pripoveduje, da je skupnost dobila nov zagon leta 2010 s prihodom slovaškega duhovnika Petra Krenickyja, ko so se v mestu in okoliških vaseh začele ustanavljati nove župnijske skupnosti. »V Melitopolu, kjer se je leta 2010 vse začelo z enim duhovnikom in tremi župljani, je 23. februarja 2022 bilo pet grkokatoliških duhovnikov in en rimokatoliški duhovnik. Opravljali smo pastoralne dejavnosti z otroki in mladimi, odprli smo središča za ostarele osebe, invalide in brezdomce,« se spominja Oleksandr.

Večina članov teh novoustanovljenih grkokatoliških skupnosti so bili nekdanji politični zaporniki iz zahodne Ukrajine, ki jih je sovjetska vlada izgnala na prisilno delo v Sibirijo. Ko so bili izpuščeni, jim je bilo prepovedano vrniti se v svoje regije, zato so se naselili na jugu in vzhodu Ukrajine. Veliko je tudi prebivalcev, ki so po drugi svetovni vojni prišli iz zahodnega dela države v Melitopol zaradi dela.

»Bilo je tudi veliko ljudi, ki prej niso imeli nobenega stika s Cerkvijo, niso bili krščeni, mi pa smo jih krstili kot odrasle. To niso bile zelo velike skupnosti, vendar so bile trdne. Seveda ni bilo enostavno, vedno smo se morali zelo truditi. A imam lepe spomine, saj sem tam preživel prvih sedem let svoje duhovniške službe in je to postal moj dom. Prihajam iz regije Herson. Moja vas je še vedno pod rusko okupacijo in Melitopol je postal moje drugo rojstno mesto. Rad bi se tja vrnil, o tem sanjam, molim in verjamem, da se bomo vrnili.«

Nismo verjeli, da bo zares prišlo do vojne

Tako kot številni Ukrajinci tudi Bohomaz ni verjel, da bo prišlo do vojne. »Najprej sem si zastavljal vprašanja: Zakaj? Kaj se bo zgodilo? Ali smo bolj grešni od drugih? Zakaj je to zlo prizadelo ravno nas? Bil sem obupan.« Vendar pa se ni želel prepustiti tem mislim. Skupaj z drugimi župniki so začeli ukrepati, da bi se odzvali na pastoralne in humanitarne potrebe. »Nadaljevali smo z delom, čeprav je bilo težko. Nismo vedeli, kdaj bodo prišli, nam na glavo nataknili vrečo in nas odpeljali. Vemo, da sta dva duhovnika redemptorista iz Berdianska (120 km od Melitopola) že več kot leto dni v ujetništvu in o njiju ne vemo ničesar. Mislili smo, da bi se to lahko zgodilo tudi nam, zelo nas je skrbelo. Počitek smo našli v delu in služenju.«

Služiti ljudem, ki so potrebovali Božjo besedo in zakramente

Oleksandr se spominja, da je v prvih tednih v trenutku obupa spraševal Boga: »Gospod, kdo sem? Kaj počnem tukaj? In odgovor, ki sem ga prejel v svojem srcu, je bil, da sem duhovnik in da moram opravljati službo. Tako sem nadaljeval svoje poslanstvo in skupaj z drugimi duhovniki smo obiskovali skupnosti, obhajali maše, opravljali spovedi. V nekem trenutku – bilo je že poletje, ko so potekala prva zaslišanja in preiskave – sem spoznal, da mi je v čast biti ob strani vernikom. Tega si nisem zaslužil, saj sem precej bojazljiv človek, vendar mi je Bog dal to milost in hvaležen sem mu, da sem lahko bil z ljudmi, ki so bili žejni Božje besede in zakramentov. Veliko župljanov je zapustilo domove, vendar tega med nedeljskimi mašami ni bilo opaziti, saj so prihajale nove družine. To mi je dajalo nekaj tolažbe, čeprav je bila vrv okoli mojega vratu vsakič tesnejša in tesnejša ...«

Težko je bilo videti ...

Pod okupacijo je za Oleksandra bilo najtežje videti, da so nekatere osebe izdale svojo domovino za denar in so sodelovale z Rusi. »Prav tako je bilo težko videti, kako je okupator uničeval in sovražil to deželo, v kateri sem se rodil, odraščal in ki jo imam tako zelo rad, kako so z ljudmi ravnali kot zvermi. Bilo je kot veliko koncentracijsko taborišče ... Okupacija je veliko koncentracijsko taborišče in vse, kar smo slišali o Severni Koreji ali videli v filmih o Sovjetski zvezi, smo mi tukaj zares videli in doživeli.«

Verbalno in moralno nasilje

Tudi zaslišanja so bila zelo težka. »Na ruskih kontrolnih točkah je bilo zelo hudo,« se spominja Oleksandr. »Ob nedeljah sem imel vedno bogoslužje v Melitopolu, nato pa sem šel v vasi in moral sem iti skozi nekaj kontrolnih točk. Velikokrat so me verbalno nadlegovali ... včasih sem čutil moralno nasilje in kmalu zatem sem moral iti v župnišča, kjer so ljudje pričakovali mojo spodbudo. Spomnim se, da sem nekoč prišel v župnijo in rekel: “Čakate, da vas bom spodbudil, jaz pa vas prosim, da me vi spodbudite, da molite zame, ker se počutim zelo slabo.” Še nikoli nisem videl takšne medsebojne podpore, kot sem jo doživel med okupacijo.«

Ostajalo je občutenje Božje navzočnosti

Oleksandr nadaljuje, da mnogi ljudje, ki so prestali hudo trpljenje, pravijo, da se moramo v težkih trenutkih osredotočiti na sedanjost in ne razmišljati o prihodnosti. »Vojna me je naučila, da se osredotočim na vsak dan posebej. Današnji dan je bilo treba živeti čim bolj učinkovito in produktivno, saj nisem vedel, kaj se mi bo zgodilo jutri. V tretjem ali četrtem mesecu okupacije sem ugotovil, da sem nehal sanjati. Od jutra do večera sem veliko poslušal ljudi, ki so se prihajali pogovarjat z mano. Potem sem si mislil: “Bog, dan je minil, jaz pa nisem nič naredil, ves dan sem poslušal.” Toda to je bila tudi pomembna služba. Običajno so vsi govorili skoraj isto, vendar sem jih moral poslušati, potem pa sem med prijatelji iskal nekoga, s katerim bi se lahko pogovoril, saj se mi je v glavi nabiralo toliko stvari. Okupacija me je naučila osredotočiti se na sedanjost, poslušati ljudi in ceniti njihovo prisotnost. Občutek Božje navzočnosti je bil neverjeten.«

Obtožen »spodbujanja rasnega in medverskega sovraštva«

1. decembra 2022 zjutraj je ruska vojska že sedmič prišla k Oleksandru Bohomazu in ga zasliševala približno tri ure. Nato so ga odpeljali v Vasylivko, na eno od zadnjih kontrolnih točk, kjer so ga obvestili, da je izgnan in ga obtožili “spodbujanja rasnega in medverskega sovraštva”. Vožnja skozi demarkacijsko območje je trajala približno tri ure. Ni bilo fizično težko, bilo pa je nevarno: nad glavo so leteli naboji, tla so bila prekrita z minami. Pred njim so bili ukrajinski vojaški položaji, za njim pa trpljenje in hkrati izkušnja človeške podpore in Božje navzočnosti. »Ko sem prečkal to območje, sem molil: Gospod, ne zapusti me, tako blizu si mi. Strah me je, da bi te izgubil. Razumem, da je tam svoboda, vendar te prosim: v tej svobodi bodi ob meni, kot si bil v času okupacije.«

Pastoralna oskrbovae vojakov na fronti

Oleksandr sedaj opravlja svoje poslanstvo v grkokatoliški župniji v Zaporožju, pogosto pa obiskuje tudi vojake. »Žrtvujejo svoja življenja, da bi se jaz lahko vrnil domov. In pri tem mislim tudi na svoje prijatelje, ki so padli. Vedno, ko obiščem vojake, ki se borijo na najbolj nevarnih območjih, vidim, da so zaradi vojne tako travmatizirani, da jim je to grozoto težko ubesediti. Ne zmorejo in nočejo govoriti. Ko grem tja, molim: Jezus, ne grem jaz, ampak ti. Ne darujem maše jaz, ampak si ti tisti, ki obhajaš in praviš: Mir z vami.«

Bog je bližje, kot si mi predstavljamo

Ob koncu pogovora Oleksandr želi vsem katoličanom po vsem svetu reči: »Bog je bližje, kot si predstavljamo. To sem doživel, ko sem prečkal demarkacijsko črto in nisem vedel, ali bom prišel na drugo stran živ ali ne, in ko sem sedel v avtomobilu z okupatorji, ki so me peljali.«

Zaprosi za molitev za ukrajinski narod, »da bi bili vsi priča ne le ruševinam, ampak tudi temu, kako Bog obnavlja«. »Pred kratkim,« pravi, »sem bil v Huljajpolu (mesto blizu frontne črte) in imel sem občutek, da je velikan vzel kladivo in uničil celotno mesto. S pogledom sem se hotel oprijeti nečesa nedotaknjenega, a ni bilo ničesar. Pa vendar želimo biti priča temu, kako Bog obnavlja. Mislim, da je to to: ljubiti Boga in verjeti, da nas ljubi. To je najpomembnejša stvar, ki jo morajo katoličani danes slišati: da Bog ljubi. Ko namreč verjamem, da me Bog ljubi, me ni strah. In to mi daje svobodo, svobodo delati dobro, se žrtvovati in celo dati svoje življenje, saj vem, da me bo On sprejel.«

Četrtek, 22. februar 2024, 15:29