Minilo je 20 let od umora duhovnika Andrea Santora, »človeka dialoga«

Vatican News

Umorjen med molitvijo v cerkvi

Andrea Santoro je bil umorjen 5. februarja 2006 medtem ko je v cerkvi molil. Klečal je v zadnji klopi, obrnjen proti oltarju, v rokah je držal Sveto pismo v turškem jeziku. Nenadoma so ga od zadaj zadeli streli iz pištole in je takoj padel na tla. Morilec je bil šestnajstletni dijak, ki je izjavil, da je to storil v imenu Alaha, da bi se maščeval za Mohamedove karikature, objavljene nekaj dni pred tem v satiričnih časopisih v Danski in Norveški. Duhovnik je bil znan po svojem prizadevanju za spodbujanje dialoga med krščanstvom in islamom na Bližnjem vzhodu, kamor je želel sam iti kot »obrtnik miru« in graditelj mostov.

Človek vere in odločnosti

Za vatikanske medije je o spominu na don Andrea spregovoril msgr. Pierpaolo Felicolo, njegov dolgoletni prijatelj in predsednik Fundacije Migrantes. »Po dvajsetih letih mi močno ostaja naslednje: človek velike vere in odločen človek. Don Andrea je bil odločen, vedel je, kaj dela, vendar je bila njegova odločnost ukoreninjena v veri. Vero je zajemal iz Svetega pisma: pogosto ga je bral, podčrtoval, premišljeval. Vedno si ga videl hoditi s Svetim pismom v roki (tisto, ki ga je imel pri sebi, ko je bil umorjen, je shranjeno kot relikvija). Bil je goreč in se je rad pogovarjal z ljudmi, spremljal je tudi težke situacije. Zdi se, kot bi bilo včeraj, ko nas je novica o njegovi smrti zadela kot puščica v srce in povzročila zelo bolečo rano. Kljub temu, da sta minili že dve desetletji, pa njegova zapuščina ni nikoli zbledela. Njegovo življenje in delo nam pravita, da je dialog mogoč, tudi danes v svetu, ki samo kriči in nikogar ne posluša. Da lahko sprejemanje evangelija, vera, premišljevanje Božje besede pripeljejo do radikalnih odločitev, kot je bil njegov odhod v Turčijo, kjer je postal človek resničnega dialoga, pozornosti do bližnjega; da je mogoče premagati razlike in predsodke; da se je vedno mogoče srečati, tudi če imamo različna stališča ali pripadamo različnim veram. Pokazal nam je, da je dialog mogoč tudi v različnih in kompleksnih svetovih kot je Bližnji vzhod. Potrebna sta velika gorečnost ter veliko srce in don Andrea ju je imel: do te mere, da je podaril svoje življenje,« je še dejal msgr. Felicolo.

Zapuščina: ekumenski in medverski dialog

Santoro je bil za vsako ceno zavezan dialogu, ki ni nekakšno cerkveno načrtovanje, ampak zavezanost kristjana, da bi svet živel v miru. Po njegovi smrti je nastalo Združenje don Andrea Santoro, namen katerega je ohranjati spomin in duhovnost tega duhovnika mučenca ter biti povezava med rimsko škofijo in anatolskim vikariatom. Še za časa življenja pa je Santoro s skupino župljank ustanovil »Okno za Bližnji vzhod« z namenom, da bi »ponovno odkrili tok limfe, ki združuje judovske korenine in krščansko deblo, ter spodbudili iskren in spoštljiv dialog med krščansko in muslimansko dediščino.« Želel je spodbujati spoštovanje, mir in občestvo med sestrskimi krščanskimi Cerkvami in judovstvom ter med krščanstvom in islamom. Želel je, da bi se ljudje različnih ver spoznavali, cenili in spoštovali v medsebojnih razlikah v izmenjavi vzajemnih darov med Bližnjim vzhodom in Zahodom. Danes obstaja veliko združenj mladih in odraslih, ki pri Santoru črpajo navdih ter udejanjajo njegov nauk.

Prenos posmrtnih ostankov v Rim

2. decembra 2022 so posmrtne ostanke don Andrea prenesli v župnijo svetih Fabijana in Venancija. Naslednji dan so jih položili v grob pod velikim lesenim križem, kjer je kot župnik navadno molil. »Ko se je Andrea vrnil v župnijo, je vladala tišina, ki me je resnično ganila. Tako kot tudi pred dvajsetimi leti, ko je bil umorjen: koliko svetih maš, koliko molitve v tej cerkvi. Don Andrea nam daje resnično misliti: z razumom, predvsem pa s srcem. V vsakem izmed nas je znal malo bolj razplamteti plamen vere. Vedno je govoril, da moramo biti plameni vere, ki svetijo v temi; in danes je tema tudi posledica pomanjkanja dialoga.« Po besedah msgr. Felicola je bil Santoro po značaju precej energičen. »Včasih se je lahko zdel mrk, vedno je bil v gibanju, imel je tisoč srečanj, a ko te je pogledal, se je njegov obraz omehčal in ti je znal samo z očmi jasno povedati, da te ima rad. Ko je bil umorjen, smo izgubili očeta, brata, prijatelja, sina, zgled,« je sklenil svoje spominjanje predsednik Fundacije Migrantes.