Cerkev ima šest novih častitljivih Božjih služabnikov

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Miguel Costa y Llobera

Bil je kanonik katedrale na španskem otoku Majorka. Rodil se je leta 1854 v plemiški in premožni družini in kljub očetovemu nasprotovanju postal duhovnik. Bil je goreč pridigar in spovednik, mož molitve in pesnik ter profesor sakralne arheologije in zgodovine literature. Stebra njegovega duhovnega življenja sta bila evharistična adoracija in marijanska pobožnost. Na materialne dobrine ni bil navezan, ampak je z njimi pomagal revnim. Posebno pozornost je posvečal bolnikom. Umrl je v sluhu svetosti, leta 1922, ko je v cerkvi bosonogih karmeličank maševal ob tristoletnici kanonizacije svete Terezije Avilske.

Gaetano Francesco Mauro

Bil je škofijski duhovnik iz Kalabrije, ki je živel ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan v Furlaniji, ko je bil zajet, pa je bil zaprt v različnih avstrijskih koncentracijskih taboriščih, kjer je zbolel za tuberkulozo. Po vrnitvi v Kalabrijo se je posvetil lajšanju bede, krivic in verski vzgoji podeželskega prebivalstva. Leta 1925 je ustanovil Versko združenje podeželskih oratorijev (A.R.D.O.R.). Sveti sedež ga je leta 1943 združil s kongregacijo Pobožnih delavcev, ki jo je leta 1602 ustanovil Carlo Carafa: tako je nastala kongregacija podeželskih katehistov pobožnih delavcev, ki je po drugi svetovni vojni okrepila svoje misijonsko delo na podeželju Kalabrije. Mauro v svojih dnevnikih opisuje »temno noč«, obliko depresije, ki jo je vedno živel v trdni veri in z upanjem.

Giovanni Barra

Giovanni Barra se je rodil leta 1914 v kmečki družini v bližini Torina. Bil je škofijski duhovnik, pomočnik pri Katoliški akciji. Posvečal se je delu z mladimi, med drugim je v hribih odprl tudi hišo, kjer so v poletnem času potekala srečanja za mlade in družine. Od leta 1969 je bil rektor semenišča za odrasle poklice v Torinu, kjer je molitev postavil v središče formacije bogoslovcev. Kot duhovnik novinar je ustanovil več revij in sodeloval z različnimi intelektualci. Tudi v bolezni ni nikoli izgubil veselja, ki ga je doživljal kot izraz polnosti življenja v Bogu.

Vicente López de Uralde Lazcano

Med novimi častitljivimi Božjimi služabnik je tudi Vicente López de Uralde Lazcano, duhovnik Marijine družbe, ki je med letoma 1894 in 1990 živel v Španiji. Bil je človek molitve, globoko združen z Gospodom, učitelj, kaplan in spovednik, ki so ga cenili dijaki, duhovniki in drugi v kolegiju sv. Filipa Nerija v Cádizu, kjer je deloval 62 let.

Maria Margherita Diomira Učlovečene Besede

Rodila se je leta 1651 kot Maria Allegri. Bila je redovnica Kongregacije trdnih v dejavni ljubezni Dobrega Pastirja. Predana je bila molitvi, odlikovala jo je ljubezen do evharistije in Device Marije. S telesno pokoro je zadoščevala za grehe, imela je darove prerokovanja, videnja, zamaknjenja, prejela je celo stigme. Številni ljudje, med njimi tudi plemiči, duhovniki in škofje, so k njej prihajali po nasvete in duhovno tolažbo. Zbolela je za tuberkulozo in svoje trpljenje darovala iz ljubezni do Gospoda. Umrla je v Firencah, stara komaj 26 let.

Bertilla Antoniazzi

Med novimi častitljivimi Božjimi služabniki je tudi laikinja: Bertilla Antoniazzi, ki je živela med letoma 1944 in 1964 v Benečiji. Pri komaj devetih letih je bila sprejeta v bolnišnico zaradi težav z dihanjem, ki so bile povezane z revmatičnim endokarditisom. Bolezen jo je primorala, da je bila ves čas doma, vendar pa je razumela, da je njeno poslanstvo tolažiti trpeče ter z darovanjem svojega življenja in bolezni približati grešnike in duše Bogu. Nikoli se ni zapirala vase: z zdravniki in medicinskimi sestrami je vzpostavila prijateljske odnose, z drugimi bolniki pa si je intenzivno dopisovala v pismih. V popolnem zaupanju v Boga v molitvi se ni nikoli pritoževala, niti v zadnjih dveh letih življenja, ko se je njeno stanje še poslabšalo. Na romanju v Lurd leta 1963 Marije ni prosila za ozdravljenje, ampak za svetost.