V Rimu bosta potekala 5. svetovno srečanje in jubilej ljudskih gibanj

Vatican News

Na novinarski konferenci so sodelovali kardinal Michael Czerny, prefekt Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju, duhovnik Mattia Ferrari, koordinator Svetovnega srečanja ljudskih gibanj, ter Micheline Mwendike Kamate, ki je podelila svoje pričevanje o življenju v enem izmed najbolj prizadetih krajev na svetu: to je Goma na severu Demokratične republike Kongo.

Kardinal Czerny: Napredek mora vključevati uboge

Kardinal Czerny je uvodoma izpostavil, da pristnega napredka ni mogoče doseči brez soudeležbe ubogih. Navedel je različne odlomke apostolske spodbude papeža Leona XIV. Dilexi te in poudaril, da ubogi želijo »živeti dostojnejše življenje tako, da razvijajo svoje sposobnosti in prispevajo svoj delež«. Vendar pa mnogim žal to ni dano: po prefektovih besedah statistike kažejo, da od 78 % do 85 % svetovnega prebivalstva živi z manj kot 20 dolarji na dan.

Kardinal je na kratko predstavil nastanek in razvoj ljudskih gibanj in posvaril pred vsakršno obliko paternalizma, ki se omejuje na zadovoljevanje takojšnjih potreb revnih, o čemer je govoril že Janez Pavel II.
Dokument iz Aparecide je nadalje po kardinalovih besedah »vztrajal pri potrebi, da se marginalizirane skupnosti obravnava kot subjekte … in ne kot objekte karitativnosti drugih … Njihova izkušnja revščine jim daje sposobnost, da prepoznajo vidike stvarnosti, ki jih drugi ne vidijo; zato jih mora družba poslušati. Enako velja za Cerkev« (DT 100).
Jorge Mario Bergoglio je kot nadškof Buenos Airesa in nato kot papež Frančišek ljudska gibanja poslušal, sprejemal in jih spodbujal. Tudi papež Leon XIV. zapiše, da so ljudski voditelji »tisti, ki znajo vključiti vse ... Ne izogibajo se in ne bojijo se mladih, ki so doživeli bolečino ali nosijo breme križa« (DT 80).

Ljudski voditelji vedo, da solidarnost »pomeni tudi boj proti strukturnim vzrokom revščine in neenakosti, pomanjkanju dela, zemlje in stanovanj ter zanikanju socialnih in delovnih pravic. Pomeni soočanje z uničujočimi učinki imperija denarja... Solidarnost, razumljena v najglobljem pomenu, je način ustvarjanja zgodovine, in to je tisto, kar počnejo ljudska gibanja« (DT 81).

Mattia Ferrari: Proces, ne dogodek

Duhovnik Mattia Ferrari je v nadaljevanju predstavitve poudaril, da srečanje, ki bo potekalo v prihodnjih dneh, ni »dogodek, ampak del procesa, ki se je začel pred več leti na mnogih koncih sveta, kjer ljudska gibanja hodijo skupaj s krajevnimi Cerkvami«.
Pojasnil je, da ta gibanja sestavljajo ljudje, ki jim je bil onemogočen dostop do zemlje, nastanitve, dela ali osnovnih pravic ter se združujejo v boju proti nepravičnosti in za izgradnjo solidarnostne ekonomije. Njihovo sodelovanje s Cerkvijo, ki ga je najprej spodbudil papež Frančišek, se je razvilo v sinodalni proces, ki traja še danes.

Letošnje srečanje bo peto po vrsti in prvo, na katerem bodo delegacije ljudskih gibanj spremljale njihove krajevne Cerkve, ki jih bodo zastopali škofje, duhovniki, redovniki in laiki. Po Ferrarijevih besedah se bodo na ta način uresničile »sanje papeža Frančiška, ki je dejal, da bi morala Cerkev sama spremljati uboge«.

Program srečanja in romanja

Program bo vključeval tri glavne dogodke:
Med 21. in 24. oktobrom bo v stavbi Spin Time Labs v Rimu potekalo svetovno srečanje ljudskih gibanj, v okviru katerega se bodo udeleženci 23. oktobra v dvorani Pavla VI. srečali tudi s svetim očetom.
Od 22. do 24. oktobra se bo v večernih urah na Trgu Viktorja Emanuela odvijal festival »Dialogi z mestom in njegovimi prebivalci«, organiziran s podporo mesta Rim, ki bo nudil prostor za srečanje in podelitev s prebivalci in socialnimi partnerji.
Sledilo bo še jubilejno romanje 25. in 26. oktobra, ki bo sovpadalo z jubilejem sinodalnih skupin in participativnih organov. Ob tej priložnosti bo papež Leon XIV. v nedeljo, 26. oktobra 2025, vodil slovesno somaševanje v baziliki svetega Petra.

Micheline Mwendike: Bratstvo je še vedno mogoče

Ob koncu je spregovorila Micheline Mwendike Kamate iz Demokratične republike Kongo. Njeno pričevanje je bilo glas tistih, ki najbolj trpijo zaradi ekonomske in okoljske nepravičnosti. Predstavila je paradoks svoje države: bogata je z rudninami, ki so bistvene za globalni prehod na druge vire energije, kljub temu pa v njej živi na milijone ljudi, ki trpijo lakoto in pomanjkanje. Po njenih besedah je krivica, ki jo prenašajo afriška ljudstva, »posledica strukturnega nasilja, ki se je nakopičilo skozi stoletja s kolonizacijo, neokolonializmom in diktaturo ekonomije, ki ubija«.

V ljudskih gibanjih je začela sodelovati, ker je čutila, da mora skupaj z drugimi ljudmi, ki trpijo zaradi nepravičnosti, prispevati svoj delež. Borijo se za »pravičnost in solidarnost kot način življenja«. Skupaj s skromnostjo in vztrajnostjo nadaljujejo z gradnjo bratske družbe in solidarne ekonomije. Svetu želijo dati naslednje sporočilo upanja: »Skupaj s tistimi, ki trpijo krivice in se borijo proti njim, lahko izgradimo drugačen svet; lahko pripomoremo k temu, da je življenje lepše. Tudi spričo vojn, krivic, nasilja, korupcije je še vedno smiselno sanjati o bratstvu. To verjamemo in te sanje uresničujemo vsak dan,« je še poudarila Micheline v svojem pričevanju.