Druga adventna meditacija p. Roberta Pasolinija OFM Cap: Obnova Gospodove hiše

P. Roberto Pasolini OFM Cap

Druga adventna meditacija p. Roberta Pasolinija OFM Cap, 
pridigarja papeške hiše 
2. Obnova Gospodove hiše 
Cerkev brez nasprotovanja

V prvem adventnem premišljevanju smo pogled usmerili v Gospodovo paruzijo na koncu časov in zrli podobo Boga, ki je napovedal in obljubil svojo slavno vrnitev. Spričo tega upanja smo se čutili poklicane k čuječnosti do sebe, da ne bi izgubili sposobnosti za opažanje Božje milosti, ki tiho deluje v zgodovini. Prav ta milost je moč, ki še naprej daje življenje svetu, Cerkvi pa ponuja vedno nove možnosti spreobrnjenja. Uči nas živeti kot v Noetovih dneh, pod potrpežljivim nebom, ki se nikoli ne naveliča obnavljati zaupanja v nas kljub našim krhkostim in protislovjem.

V drugem premišljevanju se hočemo zadržati pri občutljivi odgovornosti za sprejemanje te milosti ne samo kot posamezniki, ampak tudi kot skupnost verujočih. Krst nas je postavil za »Božje sodelavce«, da bi v času in zgodovini gradili njegovo »zgradbo« (1 Kor 3,9), ki je Cerkev: »znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu«, v skladu s pogumno in preroško definicijo, ki jo je o njej podal 2. vatikanski koncil (Lumen Gentium, 1).

Toda priče katere edinosti moramo postati? In na kakšen način lahko svetu ponudimo občestvo, ki se ne skrči na splošni klic k bratstvu, ampak postane trdna in verodostojna oporna točka, ki je sposobna prenoviti zaupanje?

1. Utvara poenotenja

Da bi odgovorili na ta vprašanja, se moramo vrniti natanko tja, kjer nas je pustilo prvo adventno premišljevanje: na dan po potopu. Po veliki katastrofi Sveto pismo odpre presenetljiv scenarij: Bog blagoslovi Noeta in njegove sinove ter jim ponovno zaupa zemljo. Človeško nasilje ni imelo zadnje besede in zgodovina se spet začne v novem ritmu. Prva Mojzesova knjiga celotno poglavje posveti dolgemu seznamu ljudstev, jezikov, ozemelj in rodovnikov. Pisan mozaik, za katerega se zdi, da hoče povedati, da življenje, ko se ponovno rodi, ne ustvarja identičnih kopij, ampak razlike. Božji blagoslov obrodi sadove v množenju oblik, obrazov in kultur.

Vendar pa to gibanje razdeljevanja in razločevanja človeštvo izpostavi nevarnosti, ki jo takoj zazna kot grožnjo: razpršenost. Potem ko je spoznalo krhkost bivanja, se nastajajoče človeštvo boji razdrobljenosti, da ne bi bilo več eno samo ljudstvo. V tem ozračju se pojavi pripoved o babilonskem stolpu, ki je postavljena takoj za seznamom ljudstev (1 Mz 10). Dogodek se začne z na videz pomirjajočo opombo: »Vsa zemlja je imela en jezik in iste besede« (1 Mz 11,1). Stanje, ki bi se lahko zdelo idealno za mir in sodelovanje. Vendar pa nadaljevanje hitro razkrije določeno dvoumnost.

Potem so rekli: »Dajte, sezidajmo si mesto in stolp z vrhom do neba in naredimo si ime, da se ne razkropimo po vsej zemlji!« (1 Mz 11,4).

Namen je jasen: ustvariti eno samo stično točko - utrjeno mesto in visok stolp - da bi zagotovili enotnost človeške družine in izgnali strah pred razpršitvijo. Na videz hvalevreden načrt skriva smrtno logiko: enotnosti ne išče s poravnavanjem razlik, ampak z uniformnostjo. Vsi govorijo isti jezik, ponavljajo iste besede, zasledujejo isti cilj. To so sanje o svetu, v katerem nihče ni drugačen, v katerem nihče ne tvega, v katerem je vse predvidljivo.

Celo izbira materialov odseva to miselnost. Pripovedovalec ugotavlja, da graditelji uporabljajo opeke namesto kamna in bitumen namesto malte. Kamni ohranijo svojo nepravilnost, obdelujejo jih in zlagajo, ne da bi pri tem izničili njihovo obliko. Opeke pa so enake, poenotene, lahko se popolnoma položijo druga preko druge: simbol družbe, ki se boji napora svobode in ima raje varnost podobnosti. Rezultat je navidezna soglasnost: vsi so prilagojeni, vsi se strinjajo, nobene disonance ni. Vendar je ta povezanost samo površinska, dosežena za ceno odprave posameznih glasov.

Novejša zgodovina dobro pozna ta trend: dvajseto stoletje je doživelo totalitarizme, ki so bili sposobni vsiliti en sam način mišljenja, tako da so utišali nestrinjanje in preganjali tiste, ki so si drznili misliti drugače. Kadar koli se enotnost gradi z zatiranjem razlik, rezultat tega ni občestvo, ampak smrt. Danes, v dobi družbenih medijev in umetne inteligence nevarnost izenačevanja dobiva nove in bolj prefinjene oblike: algoritmi, ki izbirajo, to kar vidimo, ustvarjajo informacijske mehurčke, v katerih vsak sreča samo tiste, ki mislijo enako; umetne inteligence, ki poenotijo jezike in misli ter človeško zapletenost skrčijo na predvidljive vzorce; programske osnove, ki nagrajujejo hitro soglasje in kaznujejo premišljeno nestrinjanje.

Ta skušnjava ne prizanese niti Cerkvi. Koliko krat smo v zgodovini pomešali edinost vere s poenotenjem izrazov, občutljivosti, praks? Koliko krat smo si želeli takojšnjega soglasja, ker smo bili nesposobni sprejeti počasnejši ritem resnične skupnosti, ki se ne boji soočenja in ne briše odtenkov?

2. Zmeda kot terapija

Zaradi babilonskega načrta se je Bog odločil posredovati na presenetljiv način, daleč tako od nasilnega kaznovanja kot od brezbrižnosti. Svetopisemsko besedilo s prefinjeno ironijo pripomni, da je »Gospod stopil dol, da bi videl mesto in stolp« (1 Mz 11,5). Zgradba, za katero so si ljudje predstavljali, da lahko seže do neba, se tako izkaže za tako majceno, da se mora Bog skloniti, da bi jo opazoval. Pravo središče pripovedi pa se skriva v besedah, ki sledijo.

In Gospod je rekel: »Glej, vsi so eno ljudstvo in imajo en jezik. In to je začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič zadržalo, da ne bi storili vse, karkoli jim pride na um. Dajte, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo razumeli govorice drug drugega.« (1 Mz 11,6-7).

Na prvi pogled bi te besede lahko izgledale kot odziv ljubosumnega Boga, ki se boji človeške konkurence. Toda pozorno branje – in spomin na pravkar opisani potop – nam nakazujeta drugačno razlago: Bog noče kaznovati, ampak preprečiti smrtonosni tok, proces »razkroja«, ki ponovno ogroža življenje.

Kaj namreč pomeni zgraditi enotnost preko poenotenja? Pomeni zanikati osebe v njihovi enkratnosti, razlike žrtvovati skupnemu projektu, odpraviti drugačnost, ki omogoča srečanje. To je nevarna utopija družbe, sestavljene iz identičnih kopij, kjer nihče več ne more presenetiti ali biti presenečen. Kot je dejal sveti oče v nagovoru komunikacijskim delavcem: To je svet, »zaznamovan z zmedo jezikov, ki so pogosto ideološki ali skrajni, brez ljubezni« (Papež Leon, 12. maj 2025). Vendar v takšnem svetu ni nič božanskega: je antiteza stvarjenja. Bog ustvarja tako, da ločuje, razlikuje, diferencira: svetlobo od teme, vode od kopnega, dan od noči. Različnost je slovnica obstoja. Kadar se človeštvo odloči za pot poenotenja, preobrača ustvarjalni zagon in išče obliko varnosti, ki sovpada z odklanjanjem svobode.

Zmeda jezikov je torej dejanje zaščite, ne uničenja. Bog ne ločuje, da bi vladal, ampak razlikuje, da bi dovolil življenju ponoven razvoj. Človeštvu vrne najdragocenejšo dobrino: možnost, da niso vsi enaki. Prepreči, da bi se en sam glas vsilil kot absolutno merilo, ki bi zadušilo vsako drugačnost. Razpršitev tako postane zdravilo: prekine projekt smrti, prekine sanje o enotnosti za ceno svobode, povrne dostojanstvo posameznosti. Gre za terapijo, ki ponovno odpre prostor za zavezo, saj zaveze ni brez razdalje. Občestvo brez razlike ne obstaja.

Bog gotovo želi, da bi bili ljudje združeni, vendar ne na kakršen koli način. Enotnost, ki se rodi iz brisanja razlik, ni občestvo, ampak zlitje: izenačenost, ki človeštvo skrči na maso. Za boljše razumevanje babilonske nevarnosti nam Nova zaveza ponuja zrcalno razliko: binkošti. V Apostolskih delih ljudje, ki prihajajo iz različnih narodov – in ki govorijo različne jezike – razumejo apostole vsak v svojem jeziku (Apd 2,1-12). Gre za odločilno podrobnost: jezikovna pluralnost ni odpravljena in Sveti Duh ne vsiljuje enega samega univerzalnega jezika. Apostoli govorijo svojega in poslušalci razumejo svojega: različnost ostane, vendar nič več ne ločuje. Ni poenotenja, kljub temu pa je občestvo. Ni enega samega glasu, in vendar vsi slišijo isto veselo oznanilo. Binkošti bodo odgovor Boga na babilonsko stisko: ne brišejo razlik, da bi ustvarile enotnost, pač pa jih spremenijo v tkanino širšega občestva.

3. Tempelj, ki ga je treba obnoviti

Človeštvo bo potrebovalo veliko časa, da bo ponotranjilo babilonsko lekcijo in razumelo, da srečanje med Bogom in človekom postane možno samo tam, kjer se skupaj ohranjajo enakosti, ki združujejo, in razlike, ki občestvo delajo resnično.

Od dvanajstega poglavja Prve Mojzesova knjige, svetopisemska zgodovina, kakor vemo, zoži svoj pogled in se osredotoči na zgodovino enega samega ljudstva, Izraela, ki ga je Bog po daru zaveze poklical, da zasede enkratno mesto v zgodovini zveličanja. Po osvoboditvi iz egiptovske sužnosti, po dolgem in napornem potovanju skozi puščavo in po vstopu v obljubljeno deželo si Izrael postopoma zaželi obliko organiziranosti, podobne tisti, ki so jo imeli okoliški narodi: kralja, ki vodi ljudstvo, in potem tempelj, v katerem je treba varovati Gospodovo navzočnost in njegovo postavo.

Obe izbiri bosta s seboj prinesli nenehno dvoumnost. Monarhija, ker simbolično predstavlja skušnjavo, da bi oblast Boga, edinega pravega kralja in varuha Izraela, nadomestili s človeškim vladarjem. Tempelj, ker bo njegova poklicanost biti hiša molitve vedno ostala izpostavljena tveganju, da se spridi v oblikah, ki bodo sveti prostor skrčile na zunanjo obrednost, ločeno od življenja in od živega srečanja z Gospodom. Ni naključje, da je prvi načrt gradnje templja, ki je dozorel v srcu kralja Davida, naletel na plah in skoraj zmeden odziv s strani Boga. Po preroku Natanu mu Gospod reče: »Mi boš mar ti zidal hišo za moje bivališče? […] Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod naredil hišo« (2 Sam 7,5.11). Kot bi Bog Davida spomnil, da pobuda zaveze vedno izhaja od Njega in je ne more vsebovati stavba, ki bi jo zgradil človek.

Zgodovina bo pokazala, kako zelo stvarna je ta ambivalenca. Jeruzalemski tempelj bo večkrat porušen, ljudstvo pa bo po močnem glasu prerokov te trenutke - skupaj z izgnanstvi, ki jih bodo spremljala - razumelo kot posledico svoje nezvestobe Postavi. Vendar bodo prav ti trenutki oddaljenosti od dežele in templja za Izrael postali priložnost za ponovno, globlje odkritje daru zaveze in iskrene želje po vrnitvi k življenju po njej.

Posebno pomemben trenutek je umeščen v povratek iz babilonskega izgnanstva in v naporno obnovo Jeruzalemskega obzidja in templja. Ezdrova in Nehemijeva knjiga o tem zelo živahno poročata: »Jeruzalem je opustošen, njegova vrata pa so požgana z ognjem« (Neh 2,17). Spričo tega mučnega scenarija upravitelj Nehemija izreče poziv: »Pridite, zgradimo jeruzalemsko obzidje«. Vrnjenci odgovorijo: »Vstanimo in gradimo!« in »okrepili so svoje roke za dobro« (Neh 2,18). Takoj je bilo jasno, da bo obnova počasna in da ji bodo nasprotovali. Vendar ljudstvo ne izgubi poguma: »Nebeški Bog nam bo naklonil uspeh in mi, njegovi služabniki, hočemo vstati in graditi« (Neh 2,20).

Zatem najdemo dolgo kroniko prostovoljcev, ki so drug ob drugem velikodušno ponudili svoje delo za obnovo mestnega obzidja. Pripoved je sugestivna, ker je rečeno, da je vsak sprejel odgovornost za obnovo dela obzidja, neposredno nasproti njegovi hiši. Ni pa manjkalo tudi sovražnikov, ki so ovirali obnovitvena dela. Vrnjenci so prisiljeni, da so bili zelo budni in da so se branili.

Tisti, ki so gradili obzidje, in tisti, ki so prinašali gradivo, so bili oboroženi. Z eno od svojih rok so opravljali delo, z drugo pa držali orožje. Vsak od graditeljev je bil opasan okoli ledij z mečem in je gradil (Neh 4,11-12).

Ko so končno položeni novi temelji templja, se zdi, da se prizorišče napolni z navdušenjem. Duhovniki s trombami, leviti s cimbali, vse ljudstvo slavi Gospoda pojoč: »Ker je dober, ker vekomaj traja njegova dobrota nad Izraelom« (Ezr 3,11). To je trenutek skupnega veselja, skorajda neke radosti, ki se zdi, da odvezuje breme let izgnanstva.

A se takoj zgodi nekaj nepričakovanega. Medtem ko mnogi vzklikajo od veselja, drugi - zlasti starejši, ki so videli prvi tempelj - bruhnejo v nezadržen jok. Sveto pismo pripomni: »Ni bilo mogoče razločiti glasu veselega vzklikanja ljudstva od jokanja ljudstva (Ezr 3,12-13).

Ta zadnji prizor je izredno močan. Pesem ni več enotna: dva glasova se dvigata, glas veselja in glas bolečine, ne da bi se takoj ujemala. To je stvarno ozračje, v katerem poteka obnova Gospodovega templja. Ko se ponovno gradi sveti prostor, nihče ne začne iz nič: obstajajo ranjeni spomini, nostalgija, neizogibne primerjave med tem, kar se izgublja, in tem, kar se rojeva, med tem, kar je bilo, in tem, kar bo. Obnova nikoli ne more biti jasno začrtana pot: sestavljajo jo navdušenja in solze, novi zaleti in globoka objokovanja.

4. Obnova Cerkve

Svetopisemska pripoved o obnovi templja postane dragocen pripomoček za razumevanje skrivnosti Cerkve in njene trajne potrebe po obnovi v času in prostoru. Tako kot jeruzalemsko obzidje in tempelj je tudi Cerkev - božja in človeška resničnost obenem - poklicana, da se pusti nenehno obnavljati, da bi bila njena zgodovinska oblika prosojna za lepoto evangelija. To so predvsem razumeli svetniki, ki so bolj kot drugi zaslutili, kdaj »Božja hiša« kaže znake utrujenosti.

Med njimi Frančišek Asiški zavzema posebno mesto. V tišini svojega iskanja zasliši glas, ki mu pravi: »Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo, ki je, kot vidiš, vsa v ruševinah« (Vita Seconda Tomaža Čelanskega VI,10 - FF 593). Asižan začne odgovarjati na Božji klic in obnavlja kamnite stavbe. Hitro razume, da je tempelj, ki je potreben obnove, sama Cerkev, ranjena od delitev in obremenjena z oblikami življenja, ki nič več ne razodevajo svežine evangelija. S korenitostjo svoje hoje za Kristusom Frančišek vrne Cerkvi svetlo preprostost evangeljskega bratstva.

Ne gre za izjemo: skozi stoletja je Cerkev vedno začutila in živela potrebo po obnovi, da bi ostala zvesta sama sebi in da bi hkrati še naprej služila svetu. 2. vatikanski koncil je spomnil, da je Kristus Cerkev, ki roma, poklical k »stalnemu prenavljanju« in da »vsaka prenova Cerkve bistveno obstoji v tem, da Cerkev pomnoži zvestobo svoji poklicanosti« (Unitatis Redintegratio, 6). Prenova torej ni neka izredna zahteva, ampak je redna drža Cerkve, ki hoče ostati zvesta evangeliju in apostolskemu poslanstvu.

Sveta zgodovina, ki smo jo prehodili od Babilona do vrnitve Izraela iz izgnanstva, nam ponuja nekaj temeljnih meril za razločevanje. Predvsem, cerkvena prenova nikoli ne sovpada s skušnjavo, da bi vse poenotili. Tako kot v Babilonu je nevarnost, da bi enotnost spremenili v izenačenje, vedno na preži: mišljenje, da občestvo zahteva samo enakost sloga, občutljivosti in izraza. Cerkev, ki se prenavlja, ni poenotena Cerkev, ampak Cerkev, ki je sposobna sprejeti raznolikost, ko Duhu prepusti nalogo, da jo uredi v harmonijo, ki večja od naših meril.

Iz prizora graditeljev obzidja, ki z eno roko delajo in z drugo držijo orožje, se pokaže druga prvina. Prenova ni nikoli naivno ali mirno početje: zahteva stalen duhovni boj, ker nas krst usposobi ne samo za gradnjo, ampak tudi za zoperstavljanje temu, kar nasprotuje evangeliju. Kdor se neha bojevati, - proti ošabnosti, lenobi, utvaram ali ideologijam - tudi neha graditi Kristusovo telo. Cerkev se prenavlja v tolikšni meri, kolikor njeni člani sprejmejo, da bodo ostajali v pristnem duhovnem boju, ne da bi se zatekali k bližnjicam čistega konservativizma ali nekritičnih novotarij.

Končno nam prizor obnove, kjer se nekateri veselijo, medtem ko drugi bruhnejo v nezadržen jok, predaja še zadnji nauk. Vsaka resnična prenova gre skozi pripravljenost nositi breme občestva. Obnoviti Cerkev pomeni sprejeti ta preplet: sobivanje navdušenja in nostalgije, upanja, ki se rodi, in ran, ki še vedno krvavijo. Občestvo ni nikoli enotno čutenje, ampak kraj, na katerem se različni glasovi naučijo ostati blizu, ne da bi se medsebojno brisali. Gre za zahtevo, da znamo poslušati tudi tisto, kar ne sovpada z našimi občutki, da znamo sprejeti bolečino drugega, ne da bi ga sodili, da dovolimo, da se nas njegova zgodovina dotakne. V tej potrpežljivi sposobnosti »trpeti« skupaj, se Cerkev vrača k temu, da je v resnici dom za vse, in da razdrobljeno petje ljudstva sčasoma postane največja hvalnica.

5. Razlaga upadanja

Šestdeset let po 2. vatikanskem koncilu si lahko dovolimo jasnejši pogled na to, kar je bilo z morda malo pretiranim optimizmom pozdravljeno kot »pomlad Duha«. Tako kot se je dogajalo prvim kristjanom, ki so čakali na Gospodov ponovni prihod, smo tudi mi poklicani, da preoblikujemo naša upanja: preroški uvidi koncila so zahtevali daljši in bolj zapleten čas, ker so bili globoko prepleteni z cerkvenim zorenjem in s kulturnimi preobrazbami.

Če se ne pomirimo s to dolgo pripravo, tvegamo, da ne bomo razumeli časa, v katerem živimo: časa, v katerem kritični elementi sobivajo z znaki presenetljive življenjske moči. Po eni strani je očiten upad praks, števil in zgodovinskih struktur krščanskega življenja;  po drugi se pojavljajo nova vrenja Duha: raste središčnost Božje Besede, laiki razvijajo svobodnejšo in bolj misijonarsko prisotnost, sinodalna pot se uveljavlja kot nujna oblika, krščanstvo cveti na mnogih področjih sveta in nova verska inteligenca skuša združiti  starodavno dediščino z globljim razumevanjem človeškega.

Pojemanje in vrenje se ne izključujeta: sta dve plati iste bolečine, v kateri Duh očiščuje to, kar lahko zapustimo in rojeva to, kar mora rasti. Sicer pa, ali nas ni tega učil Jezus, ko je opisal širitev Božjega kraljestvo po logiki semena?

Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu (Jn 12,24).

Vsaka prenova vključuje resničnosti, ki cvetijo, in druge, ki ugašajo. To nas ne bi smelo presenetiti: gre za velikonočno dinamiko, v kateri sta smrt in vstajenje neločljiva. Seveda, nam je težko sprejeti smrt in v trenutkih upadanja prepoznati sledi večjega upanja.

Zmanjšanje števila spontano razlagamo kot krizo, ki jo moramo takoj rešiti. Dejansko je ravno razlaga tega občutljivega trenutka v zgodovini Cerkve - zlasti na Zahodu - postala polje nasprotovanja. Vsaka stran odgovornost za krizo ugotavlja pri drugi in skuša vsiliti svojo predstavo o Cerkvi. Nekateri trenutno stanje razlagajo kot posledico neuspeha pri udejanjanju koncila; drugi nasprotno ravno v koncilskem dogodku vidijo vzrok za določeno osiromašenje skupnosti in krščanskega pričevanja. Ta nasprotujoča si razumevanja, zrcalna v svoji togosti, tvegajo, da bodo oborožila vsak tradicionalizem in vsak progresivizem ter Cerkev utrdila na ideoloških stališčih, ki ne izhajajo iz razločevanja, ampak iz strahu.

Morda je resnica bolj preprosta in bolj zahtevna: v še nikoli videni spremembi dobe se tudi Cerkev napreza za ohranitev svojega temelja. Spričo hitrih in včasih nedoumljivih preobrazb krščanska skupnost teži k polarizaciji, ko niha med dvema nasprotnima skušnjavama: zateči se v nedotakljive gotovosti, ali pa se odpreti vsem novostim, da bi ostala pomembna. Oba odziva pa Cerkev izpostavljata resnemu tveganju: da čas upada spremeni v čas propada, kjer se ne zmanjšujejo samo številke, ampak tudi zaupanje, jasnost in duhovna širina.

Upad postane propad, ko Cerkev izgubi zavest o svoji zakramentalni naravi in se dojema kot družbena organizacija; ko se vera skrči na etiko ali na dobro počutje; liturgija na učinek, ko teologija oslabi in krščansko življenje zdrsne v moralizem.

V tako zapletenem kontekstu je skušnjava po poenostavljanju močna: domotožje po preteklem ali čakanje nedoločene prihodnosti. In vendar ravno upad lahko postane čas milosti, če se z njim soočimo brez strahu. Čas, ki nas vabi, da odložimo utvaro o Cerkvi, ki je vedno močna, vedno družbeno pomembna, vedno v središču pozornosti. Čas, ki nam pomaga ponovno odkriti Cerkev kot delo, ki ni nam ne pripada, ki ga ne zagotavljajo človeške strategije ali načrti, ampak vzbrsti vsakokrat, ko se vrnemo v srce evangelija. Sprejeti upad ne pomeni vdati se. Prej pomeni, izogibati se nasprotjem, ki delijo in vsak dialog naredijo nerodoviten. Pomeni, da ne iščemo takojšnjih in lahkih rešitev, ampak se učimo ostajati zvesti tudi takrat, ko ustaljene oblike oslabijo. To je povabilo k življenju v treznosti in zaupanju, ne da bi se pustili priganjati strahu ali tesnobi, da moramo rešiti vse.

To je duh povratnikov, ki se vrnejo v Jeruzalem: ne obnavljajo celotnega mesta, ampak se posvetijo majhnemu kosu obzidja na delu, ki je pred njihovo hišo. Tudi pri nas prenova prihaja iz ponižnih in konkretnih dejanj. Vsak lahko ponudi košček svoje zvestobe, svoje potrpežljivosti, svoje ljubezni. Nihče ne more sam prenoviti celotne Cerkve. In vendar se Cerkev prenavlja skozi majhen del, ki ga vsak izmed nas dan za dnem sprejme, da ga bo obnovil.

Konec koncev Cerkev ni nekaj, kar bi gradili po svojih merilih: je dar, ki ga moramo sprejeti, ga varovati in mu služiti. Razodetje na to močno opozarja: »Novi Jeruzalem ne izvira iz naših rok, ampak se že pripravljen spušča z neba, od Boga. To je najvišja podoba Cerkve kot prejete, ne narejene resničnosti: dom, v katerem bo vsaka solza obrisana in vsaka razdalja zapolnjena. Sprejeti Cerkev kot dar - tudi danes, v času upada in novih poganjkov - pomeni še sedaj živeti iz obljube, ki nas usmerja k tisti izpolnitvi, v kateri bo Bog vse v vseh.

Molimo

O Bog, ki z živimi in izbranimi kamni pripravljaš večno bivališče za svojo slavo, še naprej razlivaj na Cerkev milost, ki si ji jo podaril, da bo ljudstvo verujočih vedno napredovalo v izgradnji nebeškega Jeruzalema. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

p. Roberto Pasolini, OFM Cap, 
pridigar papeške hiše