Kardinal Semeraro: Mučenci pričujejo o velikem upanju
Vatican News
Kardinal je med homilijo uvodoma spomnil na pastoralno pismo, ki ga je škof škofije Jaen napisal vernikom v pripravi na beatifikacijo. To Cerkev imenuje »zibelka mučencev« ter »dežela, obilno napojena s krvjo mučencev«. Hkrati spomni na Božjo previdnost, da beatifikacija poteka v jubilejnem letu, posvečenem kreposti upanja. »Gre za leto, ki nas vse spodbuja, da bi bili priče upanja,« je poudaril prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov ter dodal, da se številnim mučencem te Cerkve, ki so »seme kristjanov« (Tertulian, Apologeticus, 50: PL 1,535), sedaj pridružuje nova dolga vrsta mučencev. Ob tem je navedel besede krajevnega škofa, ki je o novih blaženih zapisal: »Človeško gledano niso bili junaki, niti borci za ideologijo, niti padli v vojni za zemeljske interese. Njihovo edino orožje je bila ljubezen. Umrli so odpuščajoč svojim morilcem … To mučeniško odpuščanje je najvišji sad upanja, ki se ne ukloni zlu.«
V nadaljevanju homilije je kardinal Semeraro spomnil na nauk papeža Benedikta XVI. v okrožnici Rešeni v upanju (prim. št. 39). »V tem dokumentu opozarja, da je v našem življenju veliko situacij, v katerih nam lahko zadoščajo tudi človeška upanja, mala upanja. Vendar pa obstajajo tudi druge, v katerih potrebujemo nekaj trdnejšega, bolj konkretnega, bolj tehtnega. Gre za okoliščine, v katerih potrebujemo "veliko upanje". To so trenutki, ko potrebujemo prijatelje, brate in sestre, ki nam s svojim pričevanjem pomagajo razumeti, da je mogoče iti naprej, da nam bo uspelo. So trenutki, ko "potrebujemo pričevalce, mučence, ki so se popolnoma darovali, da nam to dan za dnem jasno pokažejo. Tudi v majhnih alternativah (izbirah) vsakdanjika moramo dajati prednost dobroti pred udobnostjo, saj vemo, da prav tako resnično živimo življenje"«.
Na vprašanje, od kod izhaja ta notranja moč, je po prefektovih besedah papež odgovoril, »da njen izvor ni v voluntarističnem trudu, ampak v upanju, ter izpostavil načelo, o katerem je dobro razmisliti: "sposobnost trpeti zaradi resnice je mera človečnosti". S tem stavkom Benedikt XVI. nikakor ne poveličuje bolečine kot take; nikakor ne govori o trpljenju, ki je samo sebi namen, ampak se sklicuje na moč, ki izhaja iz upanja in ljubezni do vsega, kar je resnično, pravično in sveto. Skratka, gre za razpoložljivost, da tvegaš za nekaj večjega,« je poudaril kardinal Semeraro in spomnil na besede papeža Leona XIV., ki je med eno izmed katehez dejal: »V svetu je razširjena bolezen pomanjkanja zaupanja v življenje« ter poudaril, da življenje vključuje smisel, smer, saj se brez upanja »življenje lahko zdi kot premor med dvema večnima nočema; kot kratek odmor med pred in po našem prehodu na zemlji« (prim. Splošna avdienca, 26. november 2025).
Prefekt je izpostavil, da nas tovrstna razmišljanja vodijo k vprašanju: kje je navsezadnje resnični pogum? Ob pričevanju novih mučencev je po njegovih besedah pravi odgovor še vedno tisti, ki nam ga je zapustil Benedikt XVI.: »Trpeti z drugimi, za druge; trpeti zaradi resnice in pravice; trpeti iz ljubezni in zato, da bi postali zares ljubeči – to so temeljne prvine človečnosti; odprava teh prvin bi uničila človeka samega … Krščanski veri v zgodovini človečnosti je lasten prav ta pomen, da je v človeku na nov način in v novi globini rojevala sposobnost za te odločilne oblike trpljenja, odločilne za njegovo človečnost.«
Kardinal Semeraro je zatem dejal, da so v tej luči novi blaženi mučenci zagotovo »zgled krščanstva. Mučeništvo je najvišje pričevanje krščanske vere, saj uteleša popolno ljubezen do Kristusa in bratov, trpljenje spreminja v odrešenje in kri v seme evangelizacije. To je sicer mogoče opisati, vendar spričo človeške krutosti in notranje moči mučenca besede včasih ne zadoščajo. To je nekoč izkusil sveti Ambrož, ki je v zvezi s sveto Nežo vzkliknil: Appellabo martyrem, predicavi satis, "rekel sem mučenka in s tem sem povedal vse"! Morda šele zdaj ponovno začenjamo dojemati veličino besede "mučenec". Dolgo časa je bil v Cerkvi izgubljen njen pomen, saj je bilo obdobje mučencev potisnjeno v ozadje in se je štelo, da se je končalo v prvih štirih stoletjih. Potem se je izgubil celo pomen besede in tako so "mučenci" postali asketi in menihi, tisti, ki so bežali iz sveta. Govorilo se je, da je minil čas "rdečega mučeništva" in da ga je nadomestilo "belo mučeništvo", ki ga dosežemo z neprestanim bojem proti zlu, ki nas iz notranjosti ogroža z našimi strastmi.«
Ob koncu homilije pa je prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov spomnil še na besede papeža Frančiška, ki je dejal, da je danes »več mučencev kot v prvih časih Cerkve. Toliko bratov in sester, ki pričujejo za Jezusa in so preganjani. Obsodijo jih, ker imajo Sveto pismo. Ne smejo nositi znamenja križa. In to je Jezusova pot […] Krščansko življenje ni poslovna prednost, ni kariera: je preprosto slediti Jezusu … Pomislimo, če imamo v sebi željo, da bi bili pogumni v pričevanju za Jezusa …« (Homilija v Domu svete Marte, 4. marec 2014).
Svoje razmišljanje med beatifikacijo je kardinal Semeraro sklenil z naslednjimi besedami: »Ko častimo te nove blažene in tudi vse druge njihove tovariše, prosimo Gospoda, da bi čutili in ohranjali to željo, ki je povezana s krščansko krepostjo srčnosti: krepostjo, ki nas med drugim usposablja, da premagamo strah, celo strah pred smrtjo, in da se soočimo s preizkušnjami in preganjanji, zavedajoč se Jezusovih besed: "Zaupajte, jaz sem svet premagal" (Jn 16,33) (prim. Katekizem Katoliške cerkve, št. 1808). Zato molimo: O, Gospod, na priprošnjo novih blaženih in vseh njihovih tovarišev nas vedno podpiraj v upanju in pogumu Tvoje ljubezni«.
