Petrocchijeva komisija: ne ženskemu diakonatu, čeprav sodba ni dokončna

Vatican News

»Status quaestionis v zvezi z zgodovinskim raziskovanjem in teološkim preiskovanjem ter ob upoštevanju njune medsebojne povezanosti izključuje možnost nadaljevanja v smeri sprejemanja žensk v red diakonata, ki bi bil razumljen kot stopnja zakramenta svetega reda. V luči Svetega pisma, tradicije in cerkvenega učiteljstva je ta ocena trdna, čeprav danes ne omogoča oblikovanja dokončne sodbe, kot je to v primeru duhovniškega posvečenja«. To je sklep, do katerega je prišla druga komisija, ki ji je predsedoval upokojeni nadškof l'Aquile kardinal Giuseppe Petrocchi. Na podlagi mandata papeža Frančiška je komisija preučevala možnost podeljevanja diakonskega posvečenja ženskam in je svoje delo sklenila februarja letos. To je zapisano v sedemstranskem poročilu, ki ga je kardinal 18. septembra poslal Leonu XIV. In je zdaj objavljeno na papeževo željo.

Komisija je na prvi seji (2021) ugotovila, da »je Cerkev v različnih časih, na različnih krajih in v različnih oblikah priznala naziv diakon/diakonisa v povezavi z ženskami, vendar mu ni pripisala enoznačnega pomena«. Leta 2021 je teološka razprava soglasno pripeljala do ugotovitve, da »sistematično poglobljeno raziskovanje diakonata v okviru teologije zakramenta posvečenja, vzbuja vprašanja o združljivosti posvečevanja žensk v diakone s katoliškim naukom o posvečenih služabnikih«. Komisija je prav tako soglasno podprla ustanovitev novih služb, ki »bi lahko prispevale k sinergiji med moškimi in ženskami«.

Na drugi seji, julija 2022, je komisija odobrila (s 7 glasovi za in enim proti) besedilo, ki je v celoti navedeno na začetku tega članka in izključuje možnost sprejema žensk v diakonat kot stopnjo zakramenta svetega reda, vendar brez oblikovanja »končne ocene«.

Nazadnje, na zadnji delovni seji, februarja 2025, potem ko je sinoda omogočila vsem zainteresiranim, da pošljejo svoje prispevke, je komisija pregledala ves prejeti material. »Čeprav je bilo veliko prispevkov, je svoje prispevke poslalo le dvaindvajset posameznikov ali skupin, ki so zastopali le nekaj držav. Zato, čeprav je gradivo obsežno in v nekaterih primerih spretno argumentirano, ga ni mogoče šteti za glas sinode, še manj pa za glas Božjega ljudstva kot celote.«

V poročilu so povzeti argumenti za in proti. Zagovorniki trdijo, da katoliška in pravoslavna tradicija, da je posvečenje diakona (pa tudi duhovnika in škofa) pridržano samo moškim, nasprotuje »enakopravnosti moškega in ženske kot Božji podobi«, »enakemu dostojanstvu obeh spolov, ki temelji na tej svetopisemski podlagi«; izpoved vere, da »ni več Judov in Grkov, sužnjev in svobodnih, moških in žensk, ker ste vsi 'eno' v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28); družbeni razvoj, »ki predvideva enakopraven dostop obeh spolov do vseh institucionalnih in operativnih funkcij«.

Na nasprotni strani je bila izražena naslednja teza: »Kristusa moškost in s tem moškost tistih, ki prejemajo sveti red, ni naključna, ampak je sestavni del zakramentalne identitete, ki ohranja Božanski red odrešitve v Kristusu. Spreminjanje te stvarnosti ne bi bilo preprosto popravljanje duhovniškega poslanstva, ampak kršenje poročnega pomena odrešenja«. Ta odstavek je bil dan na glasovanje in dobil 5 glasov za potrditev te oblike formulacije, medtem ko je 5 drugih članov glasovalo za njegov izbris.

Z 9 glasovi za in enim proti je bila izražena želja, da se razširi »dostop žensk do služb, ustanovljenih za službo občestvu (...), s čimer se zagotovi tudi ustrezno cerkveno priznanje diakoniji krščenih, zlasti žensk. To priznanje bo preroški znak, zlasti tam, kjer ženske še vedno trpijo zaradi diskriminacije na podlagi spola«.

V svojih zaključkih kardinal Petrocchi poudarja, da obstaja »intenzivna dialektika« med dvema teološkima usmeritvama. Prva trdi, da je posvečenje diakona namenjeno službi in ne duhovništvu: »ta dejavnik bi odprl pot k posvečevanju diakonis«. Druga pa vztraja »na enotnosti zakramenta svetega reda, skupaj s poročnim pomenom treh stopenj, ki ga sestavljajo, in zavrača hipotezo o ženskem diakonatu: poleg tega opozarja, da bi bilo nerazložljivo izključevanje iz drugih stopenj svetega reda, če bi bil odobren sprejem žensk v prvo stopnjo svetega reda«. Zato je po mnenju kardinala za nadaljevanje študije nujno potrebna »stroga in obsežna kritična analiza diakona kot takega, to je njegove zakramentalne identitete in cerkvenega poslanstva. Ob tem bi bilo potrebno pojasniti nekatere strukturne in pastoralne vidike, ki trenutno niso v celoti opredeljeni«. Dejansko obstajajo celotni kontinenti, na katerih je diakonsko poslanstvo »skoraj neobstoječe«, in drugi, na katerih deluje z dejavnostmi, ki se pogosto »ujemajo z vlogami laikov ali pri bogoslužju«.