Ob koncu jubileja v Rimu na ogled sliki Rubensa in Caravaggia
Vatican News
Dve mojstrovini iz 17. stoletja
Mojstrovini iz 17. stoletja sta razstavljeni v baročni cerkvi v neposredni bližini Berninijevega Vodnjaka štirih rek. Peter Paul Rubens je oljno sliko Marija z otrokom, ki prihaja iz zasebne zbirke v Švici, ustvaril med letoma 1617 in 1618. Druga slika, ki je na ogled, pa je ena izmed treh različic slavnega dela z naslovom »Nejeverni Tomaž«, ki ga je Michelangelo Merisi (Caravaggio) ustvaril v sodelovanju s Prosperom Orsijem med letoma 1602 in 1607. Tudi ta oljna slika na platnu je del zasebne avstrijske zbirke v Firencah.
Umetnost in kateheza
Kateheze, ki so v središču teh dveh umetniških del, so povezane z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem Božjega Sina. Dva izmed največjih mojstrov v zgodovini umetnosti sta omenjeni sliki ustvarila v tesni povezavi z rimskim okoljem. Caravaggio je začel s slikanjem v času, ko je bil v večnem mestu, v zadnjih mesecih jubilejnega leta 1600. Rubens pa je svojo umetnino ustvaril po vrnitvi s potovanja v Rim, kjer je proučeval in občudoval kipe, kot je sam zapisal.
Od nejevere do gotovosti
Kot vedno sta svetloba in človeškost evangeljskega odlomka tudi v središču Caravaggieve slike, ki je te dni razstavljena v cerkvi svete Neže. Prikazuje trenutek, ko se vstali Kristus, ki se je že prikazal ženam, Petru, emavškima učencema in apostolom, zbranim v dvorani zadnje večerje, na koncu razodene tudi Tomažu, ki ga po smrti na križu ni več videl. »Daj svoj prst sem … Daj svojo roko in jo položi v mojo stran,« pravi Vstali, kot poroča Janez (Jn 20,24-29). »Moj Gospod in moj Bog!«, osuplo odgovori apostol in preide od nejevere h gotovosti.
Delo dveh avtorjev
Prva avtorska različica te slike se nahaja v zasebni zbirki v Švici. Caravaggio jo je naslikal za kardinala Gerolama Mattei med letoma 1600 in 1601, ki pa jo je kmalu podaril aristokratski družini Massimo. Giustinianiju je bila tako všeč, da je slikarja prosil za novo, skoraj identično različico, ki se danes nahaja v nemškem mestu Potsdam. Za razliko od prvih dveh verzij, slika, ki je trenutno na ogled v Rimu, prikazuje Jezusa s pokrito nogo. Poleg tega pa so znanstvene raziskave pokazale, da gre za delo dveh umetnikov: prvi je Caravaggio, drugi pa naj bi bil njegov tesni sodelavec, verjetno Prospero Orsi, ki je platno dokončal po Merisijevem pobegu iz Rima, po tem, ko je ubil Ranuccia Tomassonija.
Priče evangeljskega dogodka
Ob pogledu na sliko se zdi, da smo tudi sami vključeni v prizor, kot da bi bili med apostoli, ki so bili priče dogodku: osebe so namreč naslikane v naravni velikosti. Takoj nas nagovori Tomažev pogled, njegovo nagubano čelo, prst, ki prodre v Jezusovo meso. V naslednjem trenutku opazimo zelo ganljiv detajl: Tomaževo roko drži in vodi Kristusova roka. Gospod je tisti, ki prevzame pobudo in vsakega izmed nas vabi, naj se ga »dotaknemo«; naj izkusimo njegovo navzočnost vstalega v našem vsakdanjem življenju.
Prihodnost Deteta Jezusa
Na Rubensovi sliki pa Devica Marija nežno drži in izroča Dete Jezusa: stoji gol na tkanini, ki je položena na kamnito podlago. Jezus gleda na desno stran. To delo namreč posnema ikonografijo stranskega dela Rubensovega triptiha iz leta 1617, v središču katerega je upodobil Kristusovo snemanje s križa. Božji Sin je torej že kot otrok usmerjen v prihodnost, ki ga čaka: dati življenje za človeštvo in ga odrešiti greha in smrti. V tem smislu tkanina spominja na prt v praznem grobu.
Umetniški vplivi
Rubens, ki se je rodil kot kalvinist in pri štirinajstih letih postal katoličan, je gojil veliko pobožnost do Marije. V Detetu Jezusu na sliki je upodobil malega Alberta, enega izmed svojih devetih otrok. V Antwerpnu je študiral latinsko in klasično literaturo, nato pa pri mojstru Janu Brueghlu starejšemu. Leta 1600 se je odpravil na osemletno potovanje v Italijo. V tem obdobju je obiskoval dvore in umetnostne zbirke v Benetkah, Mantovi, Rimu in Genovi. Sklenil je prijateljstvo s kardinaloma Del Monte in Scipione Borghese ter pogosto obiskoval gradbišče palače Farnese, kjer je delal Annibale Carracci. Iz stika z italijanskimi umetniki je nastala živahnost njegovega slikarskega jezika: sinteza flamskega navdiha, beneškega kolorizma in Michelangelove monumentalnosti. Slika, razstavljena v cerkvi svete Neže, spominja na kip Marije Porodnice, ki jo je leta 1516 za baziliko svetega Avguština v Rimu izklesal Jacopo Sansovino.