Pismo Dikasterija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja: Preroštvo prisotnosti
Pismo Dikasterija za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja
Preroštvo prisotnosti: posvečeno življenje tam, kjer je dostojanstvo ranjeno in vera preizkušena
Dragi posvečeni možje in žene, s tem pismom vas želimo nagovoriti na vseh koncih sveta, na krajih vašega življenja in vašega poslanstva, da bi vam izrazili hvaležnost za zvestobo evangeliju in za dar življenja, ki postane seme, raztreseno v gube zgodovine. Življenja, ki je včasih zaznamovano s preizkušnjo, vedno pa živeto kot znamenje upanja.
V preteklem letu smo bili med potovanji in pastoralnimi obiski Dikasterija deležni daru, da smo se tega življenja dotaknili in da nas je doseglo, ko smo srečali obraze toliko posvečenih oseb, ki so poklicane, da delijo zapletene razmere: okolja, ki jih zaznamujejo spori, družbena in politična nestabilnost, revščina, odrinjenost, prisiljene migracije, verske manjšine, nasilje in napetosti, ki postavljajo na preizkušnjo dostojanstvo ljudi, svobodo in včasih tudi samo vero. Te izkušnje razodevajo moč preroške razsežnosti posvečenega življenja kot »prisotnosti, ki ostaja«: ob ranjenih ljudstvih in ljudeh, na krajih, kjer evangelij pogosto živijo v razmerah krhkosti in preizkušenj.
Ta »ostajati« privzema različne obraze in napore, ker so različne tudi zapletenosti naših družb: tam, kjer je vsakdanje življenje prepredeno z institucionalno krhkostjo in negotovostjo; tam, kjer verske manjšine doživljajo pritiske in omejitve; tam, kjer blaginja sobiva z osamljenostjo, polarizacijo, novimi oblikami revščine in z brezbrižnostjo; tam, kjer migracije, neenakost in razširjeno nasilje izzivajo civilno sobivanje. V mnogih delih sveta politične in družbene razmere postavljajo na preizkušnjo zaupanje in izčrpavajo upanje: prav zaradi tega vaša zvesta, ponižna, ustvarjalna in obzirna prisotnost postaja znamenje, da Bog ne zapusti svojega ljudstva.
Evangeljski »ostajati« ni nikdar negibnost in ne vdanost v usodo. Gre za dejavno upanje, ki poraja drže in dejanja miru: besede, ki razorožijo ravno tam, kjer se zdi, da rane spopadov brišejo bratstvo; odnosi, ki pričujejo željo po dialogu med kulturami in verstvi; odločitve, ki varujejo majhne tudi takrat, ko biti ob njihovi strani zahteva ceno, ki jo je treba plačati; potrpežljivost v procesih tudi znotraj cerkvene skupnosti; vztrajnost v iskanju poti sprave, ki jih je treba zgraditi v poslušanju in molitvi; pogum za razkrinkanje razmer in struktur, ki zanikajo dostojanstvo ljudi in pravičnost. Ravno zaradi tega to »ostajati« ni samo osebna ali skupnostna odločitev, ampak postane preroška beseda za vso Cerkev in za svet.
V tem »ostajati« kot seme, ki sprejme smrt, da bi se življenje lahko razcvetelo v različnih in dopolnjujočih se oblikah, se izraža preroškost vsega posvečenega življenja. Apostolsko življenje naredi vidno dejavno bližino, ki podpira ranjeno dostojanstvo; kontemplativno življenje s priprošnjo in zvestobo varuje upanje, kadar je vera na preizkušnji; svetne ustanove pričujejo za evangelij kot nevsiljiv kvas v družbenih in poklicnih okoljih; Red devic kaže moč zastonjskosti in zvestobe, ki odpira za prihodnost; puščavniško življenje spominja na Božje prvenstvo in na bistveno, ki razoroži srce. V različnosti oblik se uteleša ena sama prerokba: ostajati z ljubeznijo, brez zapuščanja, brez molčanja, ko iz svojega življenja naredimo besedo za ta čas in to zgodovino.
Prav znotraj te prerokbe »ostajati« zori pričevanje za mir. Papež Leon XIV. na to vztrajno opozarja v svojih govorih, ko miru ne kaže kot abstraktno utopijo, ampak kot zahtevno in vsakodnevno pot, ki terja poslušanje, dialog, potrpežljivost, spreobrnjenje uma in srca, zavračanje logike zlorabe moči najmočnejših. Mir se ne rodi iz nasprotovanja, ampak iz srečanja, iz podeljene odgovornosti, iz sposobnosti poslušanja in sinodalne poti, iz ljubezni do vseh v skladu z evangelijem, za katerega smo vsi bratje. Zato posvečeno življenje, če ostaja blizu ranam človeštva, ne da bi popustilo logiki spora, ne da bi se odpovedalo govoriti Božjo resnico o človeku in zgodovini, postane – pogosto brez hrupa – tvorec miru. Predragi, zahvaljujemo se vam za vašo vztrajnost, ko se sadovi zdijo oddaljeni, za mir, ki ga sejete tudi takrat, kadar ni priznan.
Kot hvaležen spomin še naprej varujmo izkušnjo jubileja posvečenega življenja, ki nas je spomnila, da smo poklicani biti romarji upanja na poti miru: Ne gre za slogan ali za formulo. Konkretno smo ga izkusili tudi na poti, ki je pripravljala naše srečanje v Rimu. To je evangeljski slog, ki ga moramo še naprej vsak dan utelešati tam, kjer je dostojanstvo ranjeno in je vera preizkušena.
Vse vas izročamo Gospodu, naj vas naredi trdne v upanju in krotke v srcu, sposobne ostajati, tolažiti, začenjati znova: in tako biti v Cerkvi in v svetu preroštvo prisotnosti in seme miru.
S. Simona Brambilla MC, prefektinja
Ángel F. kard. Artime SDB, podprefekt
