Kard. Czerny v Chiclayu: Sodelovati z drugimi za dobro vseh, zlasti najšibkejših

Vatican News

Ljubezen, ki nosi bolečino drugega, ni nikoli samo ideja

Kardinal je uvodoma dejal, da papež Leon XIV. v poslanici za svetovni dan bolnikov spominja tudi na osebno življenjsko izkušnjo misijonarja in škofa v Peruju, kjer je »ugotovil, da veliko ljudi deli usmiljenje in sočutje« v skladu s slogom, ki ga predlaga prilika o usmiljenem Samarijanu. Ob tem je prefekt poudaril, da »ljubezen, ki nosi bolečino drugega – in je v središču papeževe poslanice – ne more biti nikoli samo ideja, rezultat abstraktnih teoloških ali socioloških razmišljanj; o takšni ljubezni lahko govorimo samo izhajajoč iz lastne izkušnje in osebne vere; iz živega spomina na trenutke, ko smo se zavedali njenega delovanja. Pri tej evharistiji želimo tudi mi Bogu življenja izkazati globoko hvaležnost za trenutke, ko smo bili na nek način deležni te ljubezni, ki ozdravlja in rešuje,« je dejal kardinal Czerny in se v nadaljevanju zaustavil ob prebrani Božji besedi. Izpostavil je, da je rdeča nit, ki povezuje svetopisemske osebe – kot so Izaija, psalmist, stotnik ter mnogi drugi – med seboj in vsakega od nas z njimi, prav izkušnja tiste božje ljubezni, ki s tem ko »nosi bolečino drugega«, lahko podarja življenje, zdravje, rešitev. Združeni v izkušnji bolečine in ljubezni, ki ozdravlja, se po kardinalovih besedah lahko tudi mi prepoznamo v zapisu papeža Leona XIV. v poslanici za svetovni dan bolnikov: »Čutiti, da smo eno v Enem, pomeni, da se v resnici čutimo udje telesa, v katerem v skladu s svojim poklicem nosimo Gospodovo sočutje do trpljenja vseh ljudi. Poleg tega bolečina, ki nas gane, ni tuja bolečina; to je bolečina nekega uda našega lastnega telesa, za katerega naša Glava naroča, naj poskrbimo zanj za dobro vseh.«

V nadaljevanju homilije se je prefekt Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju zaustavil ob treh vidikih, ki jih nakazujeta prebrana Božja beseda in poslanica svetega očeta.

Izkušnja ljubezni je osebna; je pot spreobrnjenja

Prvi govori o dejstvu, da je izkušnja ljubezni, ki ozdravlja, vedno osebna izkušnja, in kot takšna mora biti vedno resnična pot spreobrnjenja. Ob tem je kardinal omenil preroka Izaija v prvem berilu, ki Ezekiju najprej napove bližnjo smrt (prim. 2 Kr 20,1), potem pa je poklican, da se vrne in kralju s strani Boga prinese povsem drugačno novico, ki mu povrne upanje na ozdravitev in življenje (prim. 2 Kr 20, 4-5). »Ljubezen je proces spreobrnjenja v najbolj pristnem pomenu besede! Gre za to, da "gledamo z očmi Boga", da se ne zadovoljimo s hladnim razglašanjem zloveščih prerokb ali oznanjanjem tragičnih napovedi, ampak da smo vedno pripravljeni spremeniti svojo pot, da bi se z upanjem vedno znova in znova sklonili k drugemu! Kot piše papež, izhajajoč iz citata sv. Avguština, "nihče ni bližnji drugemu, dokler se mu ne približa prostovoljno. […] Ljubezen ni pasivna, ampak gre naproti drugemu; biti bližnji ni odvisno od fizične ali socialne bližine, ampak od odločitve, da bomo ljubili". Danes prosimo Gospoda za ta prvi dar: stori me za bližnjega drugemu, tako, da se bom lahko "spreobrnil" k njemu; da bom dopustil, da njegova bolečina – ki jo želim vzeti nase – korenito spremeni smer mojih čustev, mojih misli, mojih načrtov! Tako bom lahko – po papeževih besedah – spoznal, da "osebna soudeležba pri trpljenju drugega vključuje darovanje sebe, pomeni iti onkraj zadovoljevanja potreb, da bi zagotovili, da bi bila naša oseba del daru"«.

Pomen skupnosti in Marijin zgled

Drugi vidik, ki ga je omenil papežev posebni odposlanec v Chiclayu, se nanaša na podelitev poslanstva v skrbi za bolnike. Sveti oče se v poslanice obširno posveti tej temi, v kateri poudari socialno razsežnost sočutja in pokaže, kako »ta izkušnja, ki se uresničuje v prepletu odnosov, presega zgolj posameznikovo zavzetost«. Te besede je kardinal povezal z drugim berilom iz Jakobovega pisma, kjer beremo: »Kdor je bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo in ga mazilijo z oljem v Gospodovem imenu« (Jak 5,14); ter »Priznavajte torej drug drugemu grehe in molite drug za drugega, da boste ozdraveli« (Jak 5,16). »V teh besedah – ki jih lahko prepoznamo kot ozadje tako imenovanih "zakramentov ozdravljenja", ki jih danes obhajamo v tem svetišču, predvsem v korist najšibkejših in najbolj ranjenih – lahko najdemo sled učinkovitosti tega "skupnostnega načela" v cerkvenem delovanju v skrbi za bolnike. Na god Lurške Marije bi rad vsaj omenil, kaj se dogaja znotraj meja tega svetišča, polnega bolečine in pričakovanj rešitve tolikih moških in žensk. Ti lahko v raznolikosti služb, povezanih s potrebami vsakega bolnika, skupaj dajo veliko več, kot bi na prvi pogled lahko pričakovali od posameznikov. V tem nam je Marija učiteljica: tako kot v Kani, tako v Lurdu, tako na vsakem kraju trpljenja nam ponavlja: "Karkoli vam reče, storite" (Jn 2,5); to počne z materinsko nežnostjo in odločnostjo nje, ki nas vabi, da združimo roke z drugimi, in nam ponovno zaupa poslanstvo, da svoje osebno prizadevanje povežemo s prizadevanjem vseh tistih, ki želijo odgovoriti na božji klic k sočutju in skrbi. Samo tako lahko Bog sam še odgovori na potrebe mnogih, razširja svoje rešilno delovanje prek dejanskega prizadevanja tistih, ki jih združuje le želja, da bi služili bratom, in ki skupaj nase vzamejo njihovo bolečino. Danes v tem svetišču, posvečenem Mariji, naši Gospe Miru, prosimo za drugi dar: stori, da bom sposoben sodelovati z drugimi za dobro vseh in – predvsem – najbolj ranljivih, da bom podaril, kar lahko, in premagal skušnjavo tistega nezaupljivega ali včasih arogantnega individualizma, ki me oddaljuje od bratov v poslanstvu skrbi za tiste, ki so najbolj potrebni pomoči«.

Ljubezen do drugih je izraz ljubezni do Boga

Ob koncu homilije pa je kardinal Czerny spomnil na besede papeža Leona XIV., da »služiti bližnjemu pomeni ljubiti Boga v dejanjih«. »Z drugimi besedami, kot kristjani nikoli ne smemo pozabiti, da je naša ljubezen do drugih vedno konkreten izraz naše ljubezni do Boga; in, obratno, ne moremo reči ali misliti, da ljubimo Boga, ne da bi hodili po poti ljubezni, to je ljubezni, podarjene drugemu, ki me potrebuje.« V prebranem evangeljskem odlomku »Jezus dvakrat poudari zglednost stotnikove vere – odnos z Bogom (prim. Mt 8,10.13). Zdi se, da ljubezen stotnika do bolnega služabnika ter upanje, da bo sedel za mizo "z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu" (Mt 8,11), prav v tem odnosu z Bogom, katerega izraz je vera, najdeta svoj "ključ"«.

Homilijo je papežev posebni odposlanec sklenil z naslednjim povabilom navzočim: »Prosimo torej Gospoda za dar vere, ki jo hvali pri stotniku, medtem ko ga z besedami psalmista ponovno prosimo za nas in za vse trpeče človeštvo: "Gospod, usliši mojo molitev, moj klic naj pride k tebi […] To bo zapisano za rod v prihodnosti in ljudstvo, ki bo ustvarjeno, bo hvalilo Gospoda.« (Ps 102,2.19).