Šestdeset let diplomatskih odnosov med Malto in Svetim sedežem
Kardinal Parolin je med homilijo spregovoril o brodolomu svetega Pavla na obali Malte (prim. Apd 27–28) ter dejal, da ne gre le za temeljni spomin za Cerkev na Malti, ampak tudi za globoko evangeljsko pripoved o zaupanju, odgovornosti in odnosih, ki je bila izrečena v trenutku nevarnosti in negotovosti.
Izpostavil je, da diplomatski odnosi med Malto in Svetim sedežem, vzpostavljeni pred šestdesetimi leti, niso zgolj pravni dogovor ali politična ugodnost. »Gre za institucionalni izraz že živetega občestva, način zagotavljanja, da se srečanje, dialog in sodelovanje lahko nadaljujejo na urejen in zvest način.«
Naš svet »pozna nenehne nevihte: vojno, razseljevanje, družbeno razdrobljenost in strah pred prihodnostjo«, pri čemer je kardinal izpostavil vlogo Cerkve v mednarodni skupnosti ter poudaril, da Sveti sedež ne trdi, da lahko pomiri vsako nevihto, ampak si »ponižno in vztrajno prizadeva ohranjati prepričanje, da nihče ne sme biti izgubljen, da je mir mogoč in da dialog ni nikoli zaman«.
»Vzpostavitev diplomatskih odnosov med Malto in Svetim sedežem pred šestdesetimi leti ni zaznamovala začetka odnosov, temveč institucionalni razvoj mnogo starejše, dvatisočletne vezi. Dala je stabilno obliko dialogu, ki so ga že oblikovali zgodovina, vera in skupna odgovornost.«
Ta odnos se je skozi desetletja razvijal s potrpežljivostjo, poslušanjem in medsebojnim spoštovanjem. »Pokazal je, da lahko Cerkev in država, če vsaka spoštuje avtonomijo druge, rodovitno sodelujeta za skupno dobro. Takšno sodelovanje ni samoumevno. Zahteva ponižnost, jasnost in vztrajnost,« je dejal Parolin.
Nadaljeval je, da apostolska nunciatura nikoli ni bila oddaljena ali zgolj formalna ustanova na Malti, ampak »prisotnost, ki je prisluhnila in bila pozorna, tesno usklajena z življenjem krajevne Cerkve in globoko spoštljiva do državnih institucij«. »V pomembnih trenutkih družbene preobrazbe in političnega zorenja, od osamosvojitve do evropske integracije, je ta prisotnost pomagala ohranjati poti dialoga, preprečevati nesporazume in spodbujati rešitve, utemeljene na razumu, medsebojnem spoštovanju in dobri volji.« Sklenjeni sporazumi niso zgolj pravni instrumenti, ampak »znamenja potrpežljive izgradnje zaupanja, izraz skupne želje po služenju družbi«.
Diplomatski odnosi niso namenjeni samim sebi, ampak so »sredstvo za občestvo, ki Cerkvi omogoča izpolnjevati njeno poslanstvo, državi pa služiti svojemu ljudstvu za njegovo največje dobro«.
Gre za temeljno evangeljsko načelo. »Strukture se spreminjajo, projekti se razvijajo, načrti se preoblikujejo – vendar ljudi nikoli ne smemo zapustiti. To načelo je v središču poslanstva Cerkve in njenega diplomatskega delovanja: prvenstvo človeške osebe, ustvarjene po podobi in podobnosti Boga,« je zatrdil in izpostavil, da sta Malta in Sveti sedež to načelo ohranjala živo z dialogom in sodelovanjem.
»Spomin na Pavla, ki je zaupan Malti, ni relikvija preteklosti. Je odgovornost za sedanjost in prihodnost: ostati kraj sprejemanja, most med kulturami in glas miru, ki je zakoreninjen v veri,« je še dejal kardinal Parolin. »Brodolom svetega Pavla nas uči, da nevihte ne morejo preprečiti Božjih načrtov. Pogosto se razodenejo prav v njih in skozi njih. Ko vera ostane trdna, ko se ponudi gostoljubnost, ko se sprejme odgovornost, morje nima zadnje besede.«
