Šport bogati življenje in prispeva k družbeni blaginji. Papeževo pismo "Življenje v obilju"
Nota Dikasterija za kulturo in vzgojo
Pismo papeža Leona XIV. o športu »Življenje v obilju«
»Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10)
V pomembnem pismu, objavljenem danes, ob odprtju zimskih olimpijskih iger, papež Leon XIV. slavi vrednost športa kot kulturne stvarnosti, ki bogati življenje športnikov in gledalcev ter prispeva k družbeni blaginji.
Z začetnim razmišljanjem o pomenu olimpijskega gibanja je izpostavljena vloga športa pri spodbujanju miru, kot je izraženo s prizadevanjem Olimpijske listine za večje razumevanje in prijateljstvo med narodi, da se zgradi »boljši in mirnejši svet«. Predvsem se spodbuja »vse države, da ponovno odkrijejo in spoštujejo orodje upanja, kar je olimpijsko premirje, simbol in obljuba sprave v svetu«.
Papež Leon XIV. nato nadaljuje z razmišljanjem o pomenu športa za človeški razvoj, njegove prednostne vloge pri prispevanju k polnosti in izobilju življenja. Šport lahko razumemo kot »šolo življenja«, ki uči vrednote in pogosto služi kot metafora življenja.«
Pojem športa kot »šole življenja« predlaga, da športna dejavnost ni le fizična aktivnost, ampak globoka vzgojna in duhovna pot, ki oblikuje človeka v celoti. V tem kontekstu šport deluje kot laboratorij za razvoj vrlin, socialnih veščin in čustvene zrelosti, ki presegajo prizorišče iger.
Šport je opisan kot pot proti etiki in odličnosti (aretē), kjer se udeleženci naučijo boriti za doseganje najvišjih ravni uspešnosti, pri tem pa ohranjajo samokontrolo, ki združuje strast in disciplino. Z redno vadbo športniki gojijo trening, vztrajnost in lojalnost, saj se zavedajo, da je pravi uspeh rezultat dolge in potrpežljive poti in ni takojšen rezultat.
Šport v športnikih vzbuja določeno zrelost, saj se naučijo soočati z zmago in porazom. V idealnem primeru se naučijo zmagovati brez prevzetnosti ali poniževanja nasprotnika, priznavajo vrednost skupnega prizadevanja; in izgubljati, ne da bi se počutili poraženi kot posamezniki, neuspeh obravnavajo kot lekcijo resnice in ponižnosti ter z upanjem sprejemajo človeško krhkost.
Šport deluje kot močan posrednik v medosebnih odnosih, saj posameznikom pomaga preiti od egocentrizma k bratski solidarnosti. Šport uči pomembnost ekipnega dela, občutek enotnosti pri doseganju skupnega cilja. Ekipni športi nas učijo, kako ceniti raznolikost medsebojnih prednosti in toleranco do slabosti. Na bolj globalni ravni lahko šport, ki je nekakšen univerzalni jezik, ustvari izjemno priložnost za združevanje ljudi različnih kultur, verstev in etničnih skupin v skupni dejavnosti, ki poudarja bistveno enotnost človeške družine.
Sveti oče prav tako izpostavlja, da šport lahko veliko nauči tudi navijače in gledalce. Šport je namreč ena najbolj razširjenih in priljubljenih kulturnih pojavov v sodobnem svetu. Lahko spodbuja občutek pripadnosti in identitete, ki navijačem njihove ekipe prinaša veselje, včasih pa tudi bolečino. To postane problematično, ko se spremeni v obliko fanatizma, ki vodi k polarizaciji in celo spopadom in nasilju. »Posebej zaskrbljujoče je, ko je navijaštvo povezano z drugimi oblikami politične, socialne in verske diskriminacije in se posredno uporablja za izražanje globljih oblik zamere in sovraštva.« Ko fanatizem prevlada, se izgubi občutek bratstva.
Šport je bil vedno povezan z vzgojo in papež Leon XIV. to dejstvo še posebej poudarja. V skladu s humanistično tradicijo se šport šteje za bistvenega, ker vzgaja človeka v celoti, duha, dušo in telo skupaj (1 Tes 5,23). Obnavlja harmonijo med fizičnim počutjem in notranjim ravnovesjem ter preprečuje »fragmentacijo« človeka. Če se ga pravilno izvaja, šport postane oblika asketizma, kjer napor treninga služi kot praksa, ki oblikuje notranje življenje.
Sveti oče prav tako poudarja, da je treba vrednost športa braniti, ter opozarja na nekatere dinamike, ki bi lahko ogrozile njegovo sposobnost prispevati k obilju življenja. Opozarja, da se notranja vrednost in lepota športa izgubita, ko se ta zreducira na »zgolj spektakel ali produkt«. Ko prevlada »diktatura dosežka« ali pretirano iskanje denarja in dobička, se harmonija športa poruši. V takih primerih športniki tvegajo, da bodo obravnavani kot »blago«, veselje igre – ki je srce njene vzgojne moči – se zmanjša in na koncu javnost ostane razočarana.
Ena od novosti papeževega pisma je poudarja na pomembnosti pastorale športa kot pravega »prostora za razločevanje in spremljanje«. Sveti oče poziva škofovske konference, naj ustanovijo komisije, posvečene športu, ter tako okrepijo mrežo, ki razvija in usklajuje pastoralo športa.
Šport kot šola življenja uči, da »obilje ne izvira iz zmage za vsako ceno«, ampak iz veselja, da hodimo skupaj, se spoštujemo in delimo potovanje.
