Za blaženega razglašen španski duhovnik Salvador Valera Parra

Kardinal Semeraro je na začetku homilije spomnil na pastoralno pismo, ki so ga škofi Almerie, Cartagene in Getafe izdali pred beatifikacijo Salvadoreja Valere Parre z naslovom Življenje posvečeno drugim. V njem najdemo povzetek življenja novega blaženega, ki ga »je posvetil mnogim ljudem, zlasti bolnim, revnim in potrebnim vsega, ki so hodili po ulicah in živeli v hišah te dežele, kjer živite in hodite danes tudi vi,« je dejal kardinal.

Bl. Salvador Valera Parra (1816–1889)   (© Diocese de Almería)

Živeti za druge 

Valera Parra je širil tisto, kar je apostol Pavel imenoval »Kristusov vonj« (2 Kor 2,15). »Tako nam je zapustil pričevanje in življenjski zgled. Življenje župnika Valere je bilo življenje za druge.«

Pripišemo mu lahko, kar je nekoč rekel papež Frančišek, da ima namreč vsak od nas, v okolju, v katerem živi, vzvišeno poklicanost, da je prijeten Kristusov vonj. »Kako lepo je srečati osebo, ki ima te vrline: ljubečo in veselo osebo, ki ustvarja mir, velikodušno osebo, ki ni skopuška, dobrohotno osebo, ki vsakogar sprejme, dobro, zvesto in blago osebo, ki ne pozna napuha ... Ko srečamo takšne ljudi, začutimo nekaj prijetnega vonja Kristusovega Duha okoli nas« (prim. papež Frančišek, kateheza, 21. avgust 2024).

»Tako je bilo tudi za tiste, ki so srečali Valero, in to je vabilo, ki ga Cerkev danes, ko je ga je razglasila za blaženega, namenja vsakemu med nami; namenja ga vsem, zlasti pa tistim, ki kot duhovniki živijo pastoralno službo,« je dejal Semeraro.

Skrb za duše

V nadaljevanju homilije je spregovoril o evangeliju, ki v ospredje postavlja lik Dobrega pastirja (prim. Jn 10,11-16), ki ga napoveduje prerok Ezekiel (prim. Ezk 34,11-16). V ospredju sta dva poudarka: dati življenje in poznati.

»Dobri pastir dá svoje življenje« (Jn 10,11). »Ko slišimo te besede, se naše misli neizogibno obrnejo k dejanju, s katerim Jezus daruje svoje življenje za nas: ljubil nas je in umrl za nas! Vendar pa v tem primeru Janezovo besedilo ne namiguje na smrt, temveč na izpostavljanje življenja, na tveganje življenja, ki se ga živi na način, da postane korenina, iz katere se črpa hrano. Pomislimo lahko na mater, ki nosi svojega otroka v svojem telesu in daje življenje, tako da ga hrani s svojim telesom, mu daje varnost, mu pomaga rasti. Tudi življenje, ki nam ga vsak dan daje Jezus, ne prihaja k nam od zunaj, ampak je bilo v nas položeno z darom krsta, z milostjo, da smo v Jezusu in z Jezusom otroci enega Očeta v nebesih.«

Kardinal Semeraro je izpostavil, da je na enak način svoje življenje daroval tudi Valera, ki so ga običajno klicali Cura Valera. »V njem je beseda cura dobila najpristnejši pomen. Izvira iz latinskega izraza cura animarum (skrb za duše) in dobesedno pomeni ljubiti ljudi, biti jim blizu, razumeti njihove težave, jim lajšati trpljenje. Valera je živel v obdobju, zaznamovanem z epidemijo kolere, dogodki, ki so povzročali uničenje in žrtve, ter naravnimi nesrečami. Vendar pa ni pobegnil, ampak je ostal blizu ljudem, obiskoval bolne, pomagal slabotnim, podpiral ostarele ljudi. In to dejansko je cura animarum!«

Poznati pomeni ljubiti

Druga pomembna poteza dobrega pastirja je poznati. Po kardinalovih besedah ne gre le za intelektualno dejanje, ampak je prav tako povezano s srcem in svobodo: »Gre za poznavanje, ki je povezano z ljubeznijo: spoznanje, ki izvira iz ljubezni, in ljubezen, ki izvira iz spoznanja. Čeprav ni mogoče ljubiti tistega, česar ne poznamo, je prav tako res, da le ljubezen omogoča resnično poznavanje, obnovljeno, notranje in globoko poznavanje. Jezus torej pozna svoje ovce “po ljubezni”. “Poznam, torej ljubim,” je zatrjeval sveti Gregor Veliki.«

Živi evangelij

V prej omenjenem pastoralnem pismu Življenje posvečeno drugim so škofje zapisali, da so vrata srca blaženega Valere »bila vedno odprta za vse vernike, ki so mu bili zaupani«. Rečemo lahko, je dodal Semeraro, da njegov zgled ni omejen na duhovnike in pastirje Cerkve, ampak se nanaša na vse Jezusove učence: »V svetu, ki je zaznamovan z naglico, individualizmom in površinskostjo, se podoba Valere dviga kot opomin, da je resnična veličina v preprostosti, tihi predanosti in vztrajni zvestobi.«

Kardinal je omenil še izraz, ki se nahaja v pismu španskih škofov, namreč peti evangelij, ki ga je takole povzel: »Peti evangelij je tisti evangelij, ki ga je vsak Jezusov učenec poklican napisati s svojim življenjem. In to je storil naš novi blaženi. Bil je živi evangelij. Vse in vsakega je gledal z Jezusovimi očmi; vse in vsakega je ljubil z Jezusovim srcem. Je vzor in zgled za vse nas. Kajti tudi to je poslanstvo svetnikov.«