Tretja postna meditacija p. Roberta Pasolinija: Poslanstvo. Oznanjajte evangelij vsem stvarem

P. Roberto Pasolini OFMCap

Poslanstvo 
Oznanjajte evangelij vsem stvarem

V prvih dveh postnih premišljevanjih smo šli skozi nekaj odločilnih stopenj Frančiškovega duhovnega izkustva. Prvo nas je vodilo v srce njegovega spreobrnjenja: ne zgolj preprosto dejanje volje, ampak globoka preobrazba občutljivosti, ki jo je izvršila milost, ki je sposobna grenko spremeniti v sladko in mu dati nov pogled nase in na resničnost. Drugo nam je pokazalo, kako to spreobrnjenje ni ostalo notranje in izolirano dejstvo: Gospod mu je dal brate in bratstvo je postalo konkreten prostor, v katerem se je ta izkušnja oblikovala.

Tretje premišljevanje nas vabi, naj stopimo korak naprej. Spreobrnjenje in bratstvo nista točka prihoda: svojo izpolnitev najdeta v poslanstvu. Tega, kar je Frančišek prejel – preoblikovana občutljivost, veselje bratov, odkritje Boga, ki ljubi tako, da se izprazni – ni mogoče zadržati; poklican je, da doseže in se dotakne življenja drugih.

Pot, ki jo bomo prehodili, je razdeljena na pet korakov: prvenstvo pričevanja nad besedo, po frančiškanskem uvidu, Kristus ne oznanja najprej samega sebe, ampak se pusti roditi skozi preoblikovano življenje; slog, da se pustimo sprejeti še preden hočemo nekaj ponuditi; umetnost čakanja na vprašanja drugega, ne da bi prehitevali z odgovori, za katere nihče na prosi; rodovitnost srečanja, kot kaže Frančiškovo potovanje k egiptovskemu sultanu; in kočno evangeljsko protislovje podrejenosti, ki ni šibkost, ampak najvišji način ljubezni – tiste, s katero se daruje Bog.

1. Roditi Kristusa

V začetnem frančiškanskem bratstvu se je iz skupnega bivanja in molitve rodilo nekaj nepričakovanega: želja, da bi z drugimi podelili izkušnjo in oznanjevanje evangelija. Bratom se je zgodilo to, kar se je zgodilo prvim učencem: potem ko so se naučili biti z Jezusom, čutijo, da tega, kar so prejeli, ne morejo zadržati zase.

»Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na lastne oči videli, kar smo si ogledali in kar so naše roke otipale, o Besedi življenja […] oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami« (1 Jn 1,1-3).

Najprej je skupnost življenja, potem oznanilo odrešenja. Najprej kontemplacija Besede, potem beseda, ki pričuje o njeni navzočnosti. Ni mogoče zares govoriti o nečem, kar še ni pognalo korenin v lastnem življenju.

Sv. Frančišek pozna pretanjeno skušnjavo, da bi govoril prave besede, ne da bi se najprej pustil preobraziti, da bi drugim posredoval nekaj, kar v nas še ni postalo meso. »Za nas, Božje služabnike, je torej velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo« (Opomini VI,3; FF 154).

Pripovedovanje o dejanjih svetnikov, ne da bi pustili, da nas njihov način življenja spremeni, tvega, da bi bil to le način, da jih občudujemo od daleč. Govorimo o njih, ostajamo pa na varnem. Zato je potrebna potrpežljivost: varovati to, kar smo videli in slišali, pustiti, da to zori v molitvi, dokler ne postane življenje, še preden postane beseda. »Blagor služabniku, ki v nebesih zbira zaklade dobrin, katere mu nudi Gospod, in jih ne skuša razkazovati ljudem, da bi tako prejel plačilo, kajti sam Najvišji bo razkril njegova dela tistim, katerim bo hotel. Blagor služabniku, ki ohranja Gospodove skrivnosti v svojem srcu« (Opomini XXVIII,1-3; FF 178).

S temi besedami Frančišek svari pred zelo pretanjeno skušnjavo: uporabo Božjih stvari za iskanje odobravanja in priznanja. Tudi tisto, kar je pristno, če je izpostavljeno prezgodaj, tvega, da izgubi svojo resnico: zato Frančišek vabi, naj varujemo to, kar prejmemo, in pustimo, da dozori v srcu, dokler ne postane življenje. Nepotrjeno vodilo ta uvid prevzema in ga zaostri: »Toda vsi bratje naj pridigajo z deli. […] Duh mesenosti si namreč zelo prizadeva za besede, malo pa za dejanja« (NpVod XVII,3.11; FF 46.48).

Nek dogodek, ki ga uradni viri ne potrjujejo, a se popolnoma sklada s Frančiškovim duhom, jasno izraža to pedagogiko. Nekega dne je svetnik prosil brata Juniperja, naj ga spremlja pri pridiganju v mestu. V tišini sta hodila po ulicah, se ustavila pri bolnih, se nasmehnila otrokom, pomagala tistim, ki so bili v stiski. Nobenega govora. Ob povratku je br. Juniper vprašal: »Oče moj, kaj pa pridiga?« Frančišek je odgovoril: »Sva pridigala, brat moj, sva pridigala.«

Bolj zaupati v pričevanje kot v besede za Frančiška ni bila strateška odločitev: to je posledica globokega teološkega prepričanja, ki ga je treba razkriti. Kristus ni informacija, ki jo moramo posredovati  ampak skrivnost, ki biva v človeštvu in zahteva, da jo prepoznamo, da se lahko pojavi v življenju. Evangelija ne sporočamo tako kot preprosto novico; podarja se kot življenje, ki se počasi oblikuje.

V pismu Vsem kristjanom Frančišek ponuja presenetljiv in zelo konkreten pogled na krščansko življenje, v katerem vernik v odnosu do Kristusa privzame trojni odnos: odnos ženina, odnos brata in odnos matere. Najdrznejši – in morda najbolj izviren, je ravno zadnji: »(Smo) ženini, bratje in matere našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ženini smo, kadar se zvesta duša po Svetem Duhu zedini z Jezusom Kristusom. Njegovi bratje smo, kadar izvršujemo voljo njegovega Očeta, ki je v nebesih ; njegove matere smo, kadar ga nosimo v svojem srcu in svojem telesu po ljubezni in po čisti in iskreni vesti in kadar ga rojevamo s svetimi dejanji, ki morajo drugim svetiti za zgled« (2. pismo vsem kristjanom, 50-53; FF 200).

Roditi Kristusa ne pomeni o njem dobro govoriti ali z učinkovitimi besedami prepričati druge. Pač pa pomeni pustiti, da njegova prisotnost zares spremeni naš način življenja, dokler ne postane viden tudi drugim. To je izkušnja, ki jo doživi mati: najprej nosi otroka v sebi, mu da čas za rast, in šele potem ga rodi. Tako je tudi z vero. Najprej Kristus zasede prostor v nas, v tišini, v molitvi, v vsakdanjih odločitvah. In šele potem se lahko pojavi navzven, v gestah in načinu, kako stopamo v odnos z drugimi.

Ko se Kristusova skrivnost razodene v nas, se lahko začne nekaj premikati tudi v drugih. Ne zato, ker smo povedali bolj prave besede, ampak ker je v nas postalo vidno novo in drugačno življenje. Evangelij obrodi sadove takole: ne najprej preko tega, kar govorimo, ampak preko tega, kar uspe izraziti naša človeškost, preko tihega in učinkovitega delovanja Svetega Duha.

2. Pustiti se sprejeti

V začetku svoje izkušnje sv. Frančišek zbere brate, jim na dolgo govori o Božjem kraljestvu in jih potem po dva in dva pošlje po cestah sveta: »Pojdite, predragi, po dva in dva v različne konce sveta in ljudem oznanjajte mir in pokoro v odpuščanje grehov; in bodite potrpežljivi v preganjanih, prepričani, da bo Gospod izpolnil svoj načrt in držal svoje obljube. Ponižno odgovarjajte tistemu ki vas sprašuje, blagoslavljajte tistega, ki vas preganja, zahvaljujte se tistemu, ki vas žali in obrekuje, kajti v zameno nam je pripravljeno večno kraljestvo« (1 Čelano, XII,29; FF 366).

Te besede niso Frančiškova domislica, ampak zelo natančno povzemajo naročilo, s katerim je Jezus poslal svoje učence (prim. Lk 10,1-12). Evangelij priporoča bistveni slog: odidejo brez gotovosti, »brez denarnice in torbe«, ko pridejo v hišo naj zaželijo mir, naj v hiši ostanejo, naj »jedo in pijejo, kar imajo« (Lk 10, 4.7). In doda odločilno podrobnost: učenci so poslani tja, kamor je Jezus »nameraval sam iti« (Lk 10,1).

To globoko spremeni način razumevanja poslanstva. Učenci ne prinašajo nečesa, kar manjka, ampak pripravljajo srečanje, ki ga želi uresničiti Jezus sam. Ni vse odvisno od njih: kar jim ne uspe storiti, bo izpolnil sam Gospod. Nismo mi v središču oznanila, ampak Božji obraz, ki ga lahko s preprostostjo naredimo prosojnega in dostopnega.

Jezusova pojasnila ohranjajo logiko, ki preobrača mnoge naše navade. Učenci so poslani brez zaščite, »kakor jagnjeta med volkove« (Lk 10,3), z eno samo nalogo, da prinesejo mir in sprejmejo, kar jim je ponujeno. Šele potem – in znotraj gostoljubnosti, ki so jo sprejeli – lahko rečejo: »Približalo se vam je Božje kraljestvo« (Lk 10,9). Dogajanje je jasno: najprej pustiti se sprejeti, potem oznanjati.

Ne gre za to, da bi prinašali nekaj od zunaj, kot da bi zapolnili popolno pomankanje, ampak da prepoznamo dobro, ki je že navzoče in ga poimenujemo. To zaporedje – sprejeto gostoljubje, potem oznanilo – vsebuje pomembno pedagogiko. Kdor se pusti sprejeti v goste, naredi gesto šibkosti, s katero se na videz odreka pobudi. V resnici pa razkriva globlji pomen evangelija: sprejeti sprejemanje pomeni priznati, da drugi ni samo prejemnik, ampak tudi nekdo, od katerega lahko nekaj prejmemo. Pomeni resno vzeti njegovo človečnost, njegovo sposobnost za dobro, njegovo razpoložljivost.

Na ta način se ustvari nov prostor, v katerem se evangelij ne kaže kot nekaj vsiljenega od zunaj, ampak kot prepoznanje prisotnosti, ki že deluje. Da se to zgodi, je potrebno stvarno uboštvo: predstaviti se, ne da bi imeli vse in ne da bi imeli vse pod nadzorom, sprejeti odvisnost od dobrote in občutljivosti drugih, in sprevideti, da je Božje kraljestvo že navzoče na skriti način, tudi v življenju nekoga, ki ga še ne pozna.

Ta ubog in razorožen slog močno izziva naš način razumevanja evangelizacije. Skozi stoletja smo tvegali, da ga živimo kot enosmerno gibanje: šli smo drugim z didaktičnim, včasih tudi obsojajočim odnosom, pripravljeni dopolniti tisto, kar manjka in vse spraviti na naše kategorije.

Zdi pa se, da Jezusova beseda in pričevanje sv. Frančiška nakazujeta preprostejšo in obenem bolj zahtevno pot: pustiti se sprejeti, prepoznati tisto, kar je v drugem že blizu Bogu in temu ponuditi možnost, da se pokaže. Evangelizirati v tej perspektivi pomeni povedati drugim – tudi ne da bi kaj rekli – da je lepo, da obstajajo, da ima njihovo življenje vrednost. Ne zato, da bi jih preprosto potrdili v tem, kar so, ampak da bi jih spremljali, da postopoma spoznajo resnico in lepoto, ki jo nosijo v sebi, ne da bi se nam mudilo, da jih spravimo na naše ideje.

Kraljestvo ne raste z včasih preveč prisiljenim prozelitizmom, ampak ko naš način stopanja v odnose omogoči tistemu, ki ga srečamo, da izrazi najboljše od sebe in se tako odpre za Božje razodetje. Tam Kraljestvo postane blizu in dostopno. V tem načinu oznanjevanja ni nič spektakularnega, je pa nekaj globoko resničnega.

Papež Frančišek je to izrazil z veliko jasnostjo: »Vsi imajo pravico sprejeti evangelij. Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki nalaga novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje, kaže lepoto obzorja in podarja zaželeno gostijo. Cerkev ne raste s prozelitizmom, ampak »s privlačnostjo« (papež Frančišek, Evangelii gaudium, 14.

Rasti s privlačnostjo: to se zgodi, ko naša navzočnost ne duši svobode drugega, ampak jo prebudi; kadar naše oznanilo ne bremeni, ampak odpira prostor. Morda je ravno to tisto, kar svet čaka, da bo prepoznal v krščanskih skupnostih: kraje, na katerih kakovost Kraljestva postane vidna in se širi – z obzirnostjo in močjo, s pogumom in spoštovanjem.

3. Počakati na vprašanja

Spoštovanje, s katerim se Frančišek približa drugim – priznavajoč v vsakem človeku Božjo prisotnost, ki je že na delu, omogoča pravi dialog. Ne gre samo zato, da znamo govoriti, ampak predvsem, da znamo poslušati. In ko napoči trenutek, da znamo posredovati besede upanja, ki prihajajo od Boga.

V tej perspektivi evangelizirati ne pomeni takojšnjega dajanja odgovorov, ampak znati počakati, da se pojavijo vprašanja. Gre prej za notranjo držo kot za način komuniciranja: rojeva se iz prepričanja, da Bog potrjuje in dopolnjuje naše revno pričevanje. Če je tako, nam ni treba hiteti. Kdor zaupa v ta Božji slog – ki je srečen, da pusti, da ga predstavimo mi – zna čakati in dati prostor drugim.

Frančiškanski viri ohranjajo prizor, ki z veliko preprostostjo kaže ta način oznanjevanja evangelija. Pri nekem samotišču nad Borgo San Spolcro je živelo nekaj bratov, medtem ko so se v bližnjih gozdovih skrivali razbojniki, ki so pogosto prihajali ropat mimoidoče. Včasih so prišli v samotišče prosit za kruh, vendar so jim ga bratje zaradi njihove napadalnosti nehali dajati.

Ko je sv. Frančišek nekega dne šel mimo tega samotišča, se je seznanil s položajem in bratom predlagal nekaj nepričakovanega: »Pojdite, preskrbite si dobrega kruha in dobrega vina, nesite jim ga v gozdove, kjer veste, da so, in jih pokličite z vpitjem: 'Bratje razbojniki, pridite k nam: bratje smo, ki vam prinašamo dober kruh in dobro vino!' Takoj bodo prišli k vam. Nato boste po tleh razprostrli prt, nanj pripravili kruh in vino ter jim ponižno in veselo stregli, dokler bodo jedli. Po obedu jim oznanite Gospodove besede in na koncu jim zaradi Božje ljubezni povejte prvo prošnjo: naj vam obljubijo, da ne bodo nikogar pretepli ali mu škodovali. Kajti če jih boste prosili vse naenkrat, vas ne bodo poslušali; premagani od ponižnosti in ljubezni, ki jim ju boste pokazali, pa vam bodo to obljubili« (Asiška kompilacija 115; FF 1669). Bratje so ubogali. Razbojniki so prišli, jedli, poslušali – in na koncu so nekateri vstopili v red, drugi so spremenili življenje, spet drugi so se odločili, da ne bodo več nasilni.

Ta prizor pokaže nekaj zelo konkretnega: ne moremo nekoga prositi, naj spremeni življenje, dokler mu nismo dali izkusiti sprejetosti, spoštovanja in zaupanja. Če so prošnje prehitre, tudi moralno najbolj pravilne, naša povabila ne bodo uspela priti do srca drugega. Najprej moramo ustvariti prostor, da se lahko rodi želja in prošnja po spremembi življenja. Šele takrat je tisto, kar rečemo, lahko resnično slišano.

To je Jezusov slog. Ko sreča Zaheja, od njega ne zahteva ničesar, ne predava mu o etiki. Preprosto mu reče: »Danes moram ostati v tvoji hiši« (Luka 19,5). In to zastonjsko in nepričakovano srečanje je v Zaheju porodilo željo po preobrazbi njegovega življenja.

Apostolska dela pripovedujejo o prizoru, ki še bolje osvetli ta prehod. V osmem poglavju Filip na zapuščeni cesti sreča etiopskega uradnika, ki bere preroka Izaija, ne da bi ga razumel. Ne začne takoj pojasnjevati besedila. Približa se, hodi poleg njega in mu postavi zelo preprosto vprašanje: »Ali razumeš, kaj bereš?« (Apd 8,30).

Na tej točki se mora drugi sam izpostaviti: »Kako bi mogel razumeti, ko pa me nihče ne pouči?« (Apd 8,31). Potem evnuh na osnovi besedila, ki ga bere, postavi Filipu drugo, še globlje vprašanje: »Prosim te, o kom to prerok govori?« (Apd 8,34). Šele potem, ko so se pojavila ta vprašanja, mu Filip z nekaj kratkimi besedami začne oznanjati Jezusa. Na tej točki evnuh sam vpraša: »Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?« (Apd 8,36).

V pripovedi naredi globok vtis ravno to: oznanilo zaseda malo prostora, medtem ko vse drugo – skupna pot, poslušanje, vprašanja – v resnici pripravlja srečanje. Način, kako pridemo do tega, da spregovorimo o Kristusu, je enako odločilen, kot besede, ki jih izrečemo. Evangelizirati ne pomeni, da tišino napolnimo z odgovori, ampak da spremljamo osebe tako dolgo, da lahko prepoznajo in izrazijo vprašanja, ki odpirajo njihovo življenje za Kristusovo zveličanje. Ta vprašanja so namreč že prostor, v katerem je Bog prisoten in deluje.

Vendar pa obstaja še globlji odlomek. Filip ne ostane zunaj prizora: z evnuhom stopi v vodo. To dejanje pove nekaj bistvenega. Ne moremo nekoga spremljati v veri, ne da bi bili osebno vpleteni. Ta vpletenost izhaja iz pripravljenosti deliti svojo šibkost in svojo potrebo po odrešenju. Tudi tisti, ki je že krščen, je namreč potreben stalnega vračanja k studencu svojega življenja v Kristusu, da se pusti prenoviti, da ostane živ na poti spreobrnjenja. Samo na ta način se lahko to, kar govorimo, v resnici dotakne življenja drugih.

Ko se besede rodijo iz resnične izkušnje, dosežejo druge. Ko pa ostanejo abstraktne in neosebne, ne prepričajo nikogar. Niti nas ne, ki jih izgovarjamo. Oznanjati evangelij pomeni spoštljivo približati se življenju drugih in priznati, da v zapletenosti njihovega življenja že obstaja iskanje smisla, dobrega in resnice.

Priče Vstalega niso ljudje, ki imajo vse odgovore. To so moški in ženske, ki so se naučili poslušati svoja vprašanja in živeti s svojimi lučmi in sencami, pri čemer se vsak dan pustijo učiti Kristusu. Na ta način ponižno vsak dan znova začnejo hoditi kot učenci, in prenašajo napor življenja skupaj z drugimi.

4. Srečati drugega

Frančiškov značaj je bil že od mladih nog značaj nekoga, ki čuti potrebo, da da življenje za nekaj velikega. Besede pisatelja J. D. Salingerja v romanu Mladi Holden se zdijo zanj še posebej primerne: »Nezrelega človeka odlikuje to, da hoče plemenito umreti za cilj, zrelega človeka pa, da hoče zanj živeti.« Ko Asiški ubožec sreča Gospoda Jezusa, ta junaški vzgib ne izgine, ampak spremeni smer: postane želja, da bi dal življenje za evangelij. Ta želja ga leta 1219 pripelje do tega, da krene na peto križarsko vojno in doseže križarske tabore pri Damietti, egiptovskem pristaniškem mestu v Nilovi  delti ravno med obleganjem mesta, v trenutku najhujšega spopada med križarsko in sultanovo vojsko.

Med premirjem Frančišek s spremljevalcem prečka fronto in se pojavi pred egiptovskim sultanom Al-Malik al- Kamilom. Straže ga ujamejo, grdo ravnajo z njim, ga vklenejo, vendar se ne umakne in zahteva, da ga peljejo k njihovemu gospodu. Vse preseneti, kar se zgodi: kar se je zdelo začetek mučeništva, postane srečanje, zaznamovano s spoštovanjem in sprejemom. Kot poroča Tomaž Čelanski, sultan v Frančišku prepozna Božjega moža, ga pozorno posluša in ga v trenutku slovesa zdravega in varnega pospremi nazaj v krščanski tabor, ter ga celo prosi, naj moli zanj, da bi mu Gospod pokazal pot, ki mu je najbolj všeč (1 Čelano 57; FF 422-423). Tudi pričevanje drugega kronista Jakoba Vitryjskega potrjuje, da je bil Frančišek prepoznan kot »Božji človek« in je zbudil spoštovanje celo pri tistih, ki so veljali za sovražnike (prim. FF 2226-2228).

Kako naj razumemo ta dogodek? Na prvi pogled se zdi, da se je zgodilo malo: sultan se ne spreobrne in Frančišek ni našel mučeništva, ki ga je iskal. In vendar se prav v tem srečanju zgodi nekaj pomembnega. Frančišek se ne predstavi z govorom, ki bi ga imel, ampak z načinom, kako se postavi: preprost, ubog, brez zaščite. Ne skuša vsiliti svoje ideje, pred drugega se postavi tak, kakršen je.

In ta drža spremeni vse. Sultana ne prevzamejo izredne besede, ampak to, kar vidi: moža, ki v resnici živi to, v kar veruje. V Frančišku prepozna človeka, v katerem sta vidna Kristusovo uboštvo in ponižnost. Sultan se ne čuti napadenega, ali postavljenega pod vprašaj, ampak sprejetega od svojega nepričakovanega gosta. Zaradi tega se tudi sam odpre: posluša, spoštuje, pokaže se celo velikodušnega.

V tem trenutku ne pride do spreobrnjenja v smislu, kot mi vedno pričakujemo, ampak se rodi nekaj ravno tako resničnega: resnično srečanje med dvema možema, različnima po veri in zgodovini, ki jima uspe biti drug pred drugim brez strahu. Prav ta način srečanja pusti sled v zgodovini in sčasoma postane tudi način, ki omogoča odnos in dialog med različnimi verstvi, ne da bi se moral eden vsiljevati drugemu. Frančišek se ne odpove svoji veri, pač pa se približa drugemu tako, da mu omogoči, da izrazi najboljše v svoji človeškosti. V tem srečanju ni nikogar, ki bi prevladal nad drugim, sta pa dva moža, ki priznavata dostojanstvo drug drugega.

Pravi »čudež« v Damietti ni bilo sultanovo spreobrnjenje. Čudež je v tem, da sta sredi vojne dva moža našla pot do resničnega srečanja in se razšla v miru. Oba sta ostala v svoji veri, in prav zaradi tega je to srečanje resnično. V tej izmenjavi se je zgodilo nekaj, česar ni mogoče meriti s kategorijami uspeha ali neuspeha. Frančišek se vrne brez očitnih rezultatov, ampak z globljo vednostjo: evangelij se ne oznanja, da bi premagali, ampak da bi srečali. Drugi ni cilj, ki ga je treba doseči, ampak  prag, pred katerim se ustavimo in čakamo, da nas sprejme. Evangelizirati ne pomni za vsako ceno skrajšati razdaljo, pač pa jo prečkati, ne da bi jo izbrisali, ohranjajoč razlike kot prostor, v katerem Bog še naprej deluje v srcu vsakega človeka.

5. Vsem podrejeni

Potovanje v Egipt je pustilo v Frančišku globoko, tiho in trajno sled. O tem ne govori v svojih spisih – kot ne bo nikoli govoril o stigmah – in vendar tisto srečanje v naslednjih letih ponovno pride na površje v nekaterih odločitvah in nekaterih besedah, ki jih napiše.

Prvo sled lahko doumemo v pismu, ki ga je idealno napisal vsem voditeljem sveta in jih prosil, naj se vsak večer javno oznanja Božja slava, da bi se vsi ljudje lahko povezali (prim. Pismo vsem voditeljem ljudstev 7; prim. FF 213). Gre za nenavaden predlog, ki so ga mnogi povezali z izročilom, ki ga je videl in poslušal na Vzhodu: tisti glas, ki je večkrat na dan klical vernike k molitvi. Frančišek ne kopira, prepozna pa nekaj dobrega, to sprejme in predela. Isto se zgodi v Hvalnicah Bogu Najvišjemu, kjer zaporedje Božjih imen nosi odmev molitve, ki je še danes razširjena v islamski tradiciji (prim. Hvalnice Bogu najvišjemu; FF 261).

Iz teh posebnosti izhaja zelo pomenljiva poteza: v srečanju z drugim ni samo nekaj, kar lahko damo, ampak tudi nekaj, kar lahko prejmemo. Iz tega zavedanja izvira drža radikalne odprtosti drugemu, ki jo je Frančišek gotovo vključil v svoje lastno razumevanje evangelija. V Nepotrjenem vodilu najdemo kratko poglavje, ki bratom pokaže, kako morajo živeti, ko so med ljudmi drugačne vere. Frančišek piše, naj se »podvržejo zaradi Boga vsaki človeški ustanovi« (Nepotrjeno vodilo XVI, 6; FF 43). Gre za močno besedo, ki bo v Oporoki postala še bolj jasna: »vsem podrejeni«. Pred vsako besedo, pred vsakim oznanilom je način, kako biti v odnosu z drugim: da se ne postavljamo nad njega, ampak se odločimo, da bomo spodaj.

Ta izraz je lahko narobe razumljen. Po evangeliju in v Frančiškovi občutljivosti podrejenost ne pomeni izgubo lastne identitete in ne vdaje drugemu zaradi šibkosti. Gre za svobodno izbiro spoštovanja in dialoga. Pomeni priznati, da drugi ni teren, ki ga je treba osvojiti, ampak življenje, ki ga moramo srečati, spoštovani in sprejemati. Kdor sprejme, da se postavi v to držo, omogoči drugemu, da se odpre, da se pojavi, da se pokaže takšen, kot je. Ta drža je že sama po sebi globoko evangeljsko dejanje.

V bistvu gre za isto gibanje, s katerim se je Božji sin predstavil, se podaril svetu. Himna v Pismu Filipljanom pravi, da je Kristus: »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,7-8).

Bog se ni vsilil človeku, ampak mu je naredil prostor. Ni ljubosumno varoval svoje veličine, ampak jo je izročil drugim, da bi jo lahko sprejeli in živeli. To je oblika ljubezni.

Zato torej oznanjevanje Kristusa s pozicije premoči in nadzora tvega izdajo prav tistega evangelija, ki bi ga hoteli posredovati. Naša verodostojnost se ne rojeva iz vloge, temveč iz življenja, ki sprejme, da vstopi v to dinamiko ljubezni. To je zaslutil Frančišek, ko je svoje brate poimenoval »manjši«. Ni jim dodelil nekega naziva, ampak konkreten način, kako biti v svetu. Prav ta majhnost, ta živeta ponižnost oznanilo evangelija naredi rodovitno. Ko se ne vsiljujemo, ampak pustimo prostor, se lahko zgodi nekaj: v drugih, pa tudi v nas. Kajti vsaka ustvarjenina, ko je sprejeta in ni prisiljena, lahko pusti, da se pokaže dobro, ki ga nosi v sebi – tisto dobro, v katerem je na skriti način že prisotna Kristusova skrivnost.

Vsemogočni, večni, pravični in usmiljeni Bog, daj nam, bednim, da bomo po tvoji ljubezni delali, kar vemo, da hočeš, in da bomo vedno hoteli, kar je tebi všeč, da bomo notranje očiščeni, notranje razsvetljeni in vžgani z ognjem Svetega Duha sledili stopinjam tvojega ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, in da bomo s pomočjo tvoje milosti mogli priti k tebi, Najvišji, ki v popolni Trojici nedeljivo eden živiš in kraljuješ v slavi, vsemogočni Bog, na vse veke vekov. Amen.

P. Roberto Pasolini, OFM Cap, 
pridigar papeževe hiše