Kard. Czerny se spominja neomajne vere čeških mučencev Bule in Drbole
Vatican News
Ne poraz, ampak zmaga življenja
Duhovnika iz škofije Brno sta bila zaprta in umorjena med letoma 1951 in 1952 v času preganjanja Cerkve s strani komunističnega režima, ki je bil v državi vzpostavljen leta 1948. Kardinal je v svojem govoru poudaril, da v njunem življenju »ne obhajamo poraza, ampak zmago življenja; ne spominjamo se groba, ampak zore. Zremo sijaj pšeničnega zrna, ki po tem, ko je desetletja ostalo skrito v brazdi češke in moravske zemlje, sedaj klije pred našimi očmi«. Ta poganjek, ki je predrl ledeno zemljo komunizma in zatiranja, je po prefektovih besedah »živi dokaz, da nobeno nasilje ne more zadušiti Božjega življenja v tistem, ki se izroči Njemu. Obhajati beatifikacijo Jana Bule in Vaclava Drbole pomeni potopiti roke v žive rane Cerkve in češkega ljudstva ter osebno otipati, kako resnična je Gospodova obljuba: "Jaz sem z vami vse dni". Ta obljuba je zapisana s krvjo in veseljem teh dveh duhovnikov«.
Bula je bil žrtev zarote državne tajne policije in je bil aretiran 30. aprila 1951. Kljub temu, da je bil v zaporu, je bil kasneje obtožen, da je pripravil atentat, v katerem so bili 2. julija 1951 v kraju Babice ubiti nekateri komunistični funkcionarji. Obsodili so ga na smrt z obešanjem, kar se je zgodilo 20. maja 1952 v zaporu v Jihlavi. Tudi Drbola, ki je bil aretiran 17. junija 1951, je bil obtožen za atentat v Babicah, medtem ko je bil zaprt v istem zaporu. Usmrčen je bil 3. avgusta 1951.
Ne fanatizem, ampak življenje, podarjeno iz ljubezni
Oba duhovnika so preslepili in zaprli zaradi pasti, ki so jo nastavile lažne priče. Utrpela sta nasilje in mučenje, kar je vodilo v izkrivljanje dogodkov in prisilnih podpisov lažnih priznanj krivde. Zato sta bila kot žrtvi montiranih sodnih procesov obsojena na smrt. Kardinal Czerny je zatem spomnil na besede iz Svetega Pisma, ki pravijo, da so duše pravičnih »v Božjih rokah«. Vendar pa po njegovih besedah te roke niso »abstraktno zatočišče«, ampak so bile za Jana in Vaclava Božje roke rešetke zapora v Jihlavi; bile so prah dolgih zasliševanj; bile so dostojanstvo, ki sta ga ohranila kljub najbolj podlim ponižanjem«.
Nadalje se je prefekt zaustavil pri njunem mučeništvu. »Ni šlo za smrt, ki bi jo iskala iz fanatizma, ampak za življenje, podarjeno iz ljubezni. Jan Bula je imel samo 31 let, ko so ga odpeljali na morišče. Bil je mlad duhovnik, poln sanj in pastoralnega zanosa. Neupravičeno je bil obtožen sodelovanja pri atentatu, ki je bil dejansko zarota tajnih služb, da bi uničile vero ljudstva. Tudi Vaclav Drbola, ki je bil malo starejši, je bil aretiran s podobno zvijačo. Koliko sta morala prejokati v temi svojih celic, ko sta čutila težo krivice in bolečine za njuni družini in župniji!«, je dodal kardinal Czerny.
Zgled neomajne vere
Zavedala sta se nevarnosti, ki so jima grozile v dramatičnem kontekstu sovražnosti do Cerkve ter sta kljub težkim pogojem v zaporu in mučenju vse sprejemala z vero in zaupanjem v Božjo voljo. V nadaljevanju je kardinal navedel besede iz Knjige modrosti »Bog jih je preizkusil kakor zlato v topilnici« ter jih povezal z zgledom čeških duhovnikov mučencev. »Ogenj režima ni uničil zlata njune vere; sežgal je samo ostanke človeškega strahu in omogočil, da je zasijala pripadnost Kristusu, ki vzbuja osuplost. Po pripovedovanjih je Jan Bula v zadnjih urah pred smrtjo ohranjal nadnaravni mir, vedrino, ki ni od tega sveta. To je mučeništvo: ne gre za dejanje človeškega junaštva, ampak za prepustitev Božji milosti, vse dokler ne ostane več prostor za "jaz", ampak samo za "nas" Cerkve in za "Ti" Boga. "Če pšenično zrno ne umre, ostane samo", pravi Janezov evangelij. Jan in Vaclav bi lahko izbrala varnost, zavetje tišine pri sostorilstvu. Namesto tega pa sta sprejela, da ju je "prežvečila" zgodovina in sta po Tertulijanovih besedah postala seme novih kristjanov na tej njuni zemlji in na skrivnosten način po vsem svetu.«
Ob koncu govora je kardinal Czerny dejal, da kri obeh duhovnikov »ni krik po maščevanju, ampak seme notranje svobode. Samo Kristusova ljubezen ju je obvarovala pred zanko, obrekovanjem ali skrajno osamljenostjo. Sodišče sta spremenila v prižnico in zapor v oltar. Nista bila jeklena moža, bila sta moža molitve. Njuna moč ni bila v mišicah, ampak v kolenih, upognjenih pred tabernakljem pred aretacijo, ter v srcu, ki je bilo med mučenjem združeno z Marijo«.
