Prvega zasedanja izrednega konzistorija ob papežu Leonu XIV. se je udeležilo 178 kardinalov

Tiskovni urad Svetega sedeža

Povzetek prvega zasedanja izrednega konzistorija

Po sveti maši v baziliki sv. Petra se je ob 9.30 v dvorani Pavla VI. začelo prvo zasedanje izrednega konzistorija. Prisotnih je bilo 178 kardinalov, zbranih za mizami po svojih delovnih skupinah. V osmih skupinah so bili porazdeljeni kardinali ordinariji volivci (vključno z nunciji in kardinali volivci, ki so zaključili svojo službo ordinarijev) in 10 skupin kardinalov volivcev Rimske kurije in kardinalov ne volivcev.

Po petju himne Veni Creator je kardinal Rueda Aparicio, ki je moderiral to prvo zasedanje, odprl dogajanje in dal besedo kardinalu Reju, dekanu kardinalskega zbora, za uvodni pozdrav. Nato je z uvodnim nagovorom spregovoril sveti oče Leon XIV.

Ob sklepu papeževega nagovora je kardinal Rueda Aparicio poudaril prošnjo svetega očeta za pomoč, naslovljeno na kardinale, in mu zagotovil njihovo podporo z vero, veseljem in razpoložljivostjo. Kardinal je nato na kratko predstavil prvo zasedanje, ki je nosilo naslov: »V katerem svetu smo poklicani oznanjati evangelij?« Zatem je dal besedo kardinalu Ryśu, ki je podal svetopisemsko meditacijo, s katero je uvedel v razmišljanja delovnih skupin o »trpljenju, napetostih in vprašanjih, s katerimi se danes soočajo ljudstva in cerkvene skupnosti«, ter o »znamenjih upanja, zvestobe evangeliju in možnosti sprave, ki jih je treba predstaviti vsem«.

Po daljšem trenutku tihe molitve so imeli kardinali, razdeljeni v različne skupine, priložnost podeliti svoje misli v skladu s predstavljeno obliko.

Vsaka skupina se je odločila, kdaj si bo med delom vzela kratek odmor in ob 12.10 so na plenarnem zasedanju tajniki nekaterih skupin – vseh osem iz prve skupine in štirje iz druge – poročali o podeljenih razmišljanjih v skupinah. Vse skupine so z globokim zavedanjem poudarile trpljenje, ki ga doživljajo moški in ženske v tem času globokih družbenih preobrazb.

Med temami, ki so se pojavile kot odgovor na prvo vprašanje, je bila naraščajoča polarizacija znotraj družb in skupnosti, ki ustvarja politične napetosti in nasilje ter jo spodbujajo družbene delitve, uporaba lažnih informacij in razširjena komunikacija, ki ne spodbuja srečanja. Poudarjeno je bilo, kako polarizacija ovira vladanje in sobivanje ter kako nasilje narašča kot sredstvo za reševanje sporov, kar povzroča osebne antagonizme, agresijo ali, na mednarodni ravni, vojne in konflikte. Več skupin je poudarilo, kako mnogi deli sveta trpijo zaradi pomanjkanja spoštovanja do verskih in etničnih manjšin, kar spodkopava versko svobodo in vodi v sovražnost ali celo nasilje, zlasti proti Cerkvi. V zvezi s tem so nekatere skupine navedle tudi porast antisemitizma. Številne delovne skupine so razpravljale o zaostrenem individualizmu, krizi družine, zlasti osamljenosti, tako med starejšimi kot mladimi, kot vzroku za še hujše tegobe, porastu samomorov in uporabe drog. S tega vidika je bilo veliko povedanega o mladih, tudi v kontekstu ekonomske, finančne in krize na trgu dela. V središču mnogih razprav je bilo zaznavanje splošnega občutka nezaupanja, fatalizma in nemoči do institucij, demokracije in prihodnosti, kar je povezano tudi z upadanjem rodnosti, rastjo kriminalnih združb, mladoletniškega prestopništva in trgovine z drogami. V tem smislu je več skupin poudarilo vpliv sekularizma, izgubo transcendentnih in duhovnih vrednot ter smisla življenja in kako širjenje občutka utrujenosti ter odsotnost perspektive resnice zaznamujeta nezmožnost prepoznavanja drugačnosti in gradnje odnosov.

Razpravljali so o potrebi po obravnavanju pojava migracij na človeški in krščanski način, saj spreminjajo podobo ljudi, družb in skupnosti, zaradi česar je potreba po resničnih politikah vključevanja nujna, hkrati pa se pojavljajo nove oblike izključevanja. Omenjena je bila tudi ekološka kriza, korupcija in trpljenje življenja v velikih mestih.

Soočene s temi scenariji, s trpljenjem, opisanim na toliko ravneh, so vse skupine poudarile potrebo, da je Cerkev mati, gostoljuben kraj, tudi s prestrukturiranjem župnij, sposoben priznati lastne napake in trpljenje spremeniti v trenutek rasti, ki svet opominja, da smo ena človeška družina. V tem kontekstu se je pojavila tudi močna zavest o odgovornosti, ki je Cerkvi zaupana v sedanjem zgodovinskem trenutku. Številne skupine so opazile, da se Cerkev, medtem ko številne institucije doživljajo krizo verodostojnosti, čuti poklicano, da z avtoriteto govori v imenu človeškega dostojanstva, miru, sprave in skupnega dobrega. In še posebej v kontekstih, kjer je blizu trpljenju ljudi, narašča zavedanje, kako lahko zagotovi verodostojnost, ki je primanjkuje drugim institucijam. Cerkev je strokovnjakinja za pristne odnose in na svet gleda s sočutjem: vidi mlade z naraščajočo žejo po evangeliju, s katerimi lahko skozi bližino gradijo boljši svet; vidi, kako je sinodalnost previdnostna pot za Cerkev in človeštvo, da najdeta odgovore, ki jih išče svet; kako sta karitativnost in spodbujanje solidarnosti pristno pričevanje velikodušnih moških in žensk, laikov in laikinj; kako so lahko migranti blagoslov za skupnosti, ki jih sprejemajo; kako si prizadeva za mir in vključenost vseh v skupnosti vere. V tem smislu je bila omenjena tudi vrednost pričevanja Cerkve, ko je manjšina, majhna čreda med mnogimi ljudstvi sveta. Različne skupine so poudarile pomen vzgoje kot prostora za obnovo skupnega dobrega in rast poklicev ter opisale ljudsko pobožnost in praznovanje vere Božjega ljudstva kot znamenja upanja.

Razpravljali so o tem, kako so vsa prizadevanja za zavračanje nasilja in spodbujanje dialoga, kot sta ekumenski in medverski dialog, znak tega, kakor tudi temeljna vloga molitve pri ohranjanju miru. V istem smislu so nekatere skupine navedle nedavno potovanje svetega očeta v Španijo in besede papeža Leona, zvestega in svobodnega glasu v teh časih.

Papež Leon je ostal do začetka razprav po skupinah, nato pa se je vrnil, preden se je plenarno zasedanje nadaljevalo. Ob koncu predstavitev skupin je na kratko spregovoril, se zahvalil prisotnim in ponovno poudaril vrednost sodelovanja in dialoga. Navedel je meditacijo njegove eminence kardinala Ryśa, podobo skoraj mrtve žrtve: »Če nismo slepi, je res, da je toliko trpljenja.« Osamljenost in trpljenje, je dejal papež, sta posledica te družbe, izziva, na katerega Cerkev odgovarja s povabilom vseh k občestvu, ne le z odpiranjem cerkva in obhajanjem zakramentov, temveč z ustvarjanjem priložnosti in izkušenj srečanja.

Prvo zasedanje se je zaključilo z molitvijo Angelov Gospodov.