Msgr. Marín: Cerkev, ki sliši krik najranljivejših, je Cerkev, ki sliši Kristusov krik
Okoli 200 socialno ranljivih oseb iz rimske škofije se je v soboto, 11. julija 2026, v Castel Gandolfu udeležilo kosila s svetim očetom. Pred papeževim blagoslovom in krajšim nagovorom, je zbrane pozdravil tudi msgr. Luis Marin de San Martin, prefekt Dikasterija za karitativno služenje, ki je dopoldne za udeležence daroval tudi sveto mašo.
Papežu Leonu XIV. se je najprej zahvalil za prisotnost na skupnem kosilu: »To, da ste z nami za isto mizo, da ste nas sprejeli, nas spominja, da Božje kraljestvo raste, ko nihče ni zgolj gost ali dobrotnik, ampak se vsi prepoznavamo kot bratje in sestre, poklicani, da drug od drugega prejemamo darove, ki jih Bog deli s presenetljivo obilnostjo. Spominja nas, da se upanje rojeva iz srečanja, da se bratstvo gradi, ko si delimo pot, in da evangelij oživi, ko postane konkretna bližina, ko hodimo, kot danes, drug ob drugem, kot Božja družina.«
Narava ni pomembnejša od človeka
Nadškof Marin je dejal, da niso zbrani zgolj zato, da bi občudovali naravno dediščino izjemne lepote, ampak »da bi živeli globljo izkušnjo: da bi v središče postavili najbolj ranljive, ki so pravi zaklad in utripajoče srce Cerkve«. Sveti oče nas uči – je dodal –, da »skrb za stvarstvo pomeni tudi skrb za človeka«. »Narava ni pomembnejša od človeka. Prava ekologija ne more obstajati brez pristne pozornosti do zadnjih; ne moremo skrbeti za naš skupni dom, ne da bi najprej skrbeli za tiste, ki ga naseljujejo in za katere obstaja večja verjetnost, da bodo izključeni.«
Ubogi so priče Božje zvestobe
V Jezusovih besedah: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3), prepoznamo Gospodove uboge: »moške in ženske, ki se v svoji ranljivosti še naprej izročajo Bogu in postajajo priče njegove zvestobe«.
»Zgodovina odrešenja nam kaže, da Gospod sliši njihov krik, hodi z njimi in iz njihovega upanja naredi poseben kraj svoje navzočnosti. Krščansko izročilo nas uči, da se Kristusovo obličje razodeva v najbolj slabotnih in da je Bog navzoč v njih – ne metaforično, ampak zakramentalno.«
Približati se ranam pomeni ostati zvesti evangeliju
Zato prednost, ki jo Bog daje najslabotnejšim, postane prednost tudi za skupnost učencev. Po Marinovih besedah to »ni ena izbira med mnogimi«, temveč »bistvena razsežnost poslanstva« te skupnosti: »Prisluhniti kriku trpečih, pustiti se izzvati njihovi bolečini in njihovemu upanju, približati se njihovim ranam pomeni ostati zvest evangeliju in sodelovati pri samem Kristusovem delu. Ko Cerkev postavi v središče najbolj ranljive, naredi evangelij viden in pričuje, da v Božjem srcu nihče ni odrinjen na rob. V nasprotju s kriteriji sveta je v Bogu vse lepo.«
Izključeni so protagonisti poslanstva Cerkve
Pri karitativnem služenju se vsak dan učimo, da mora človek, ki iztegne roko, da bi nekaj dal, imeti tudi ponižnost, da se pusti srečati. »Izključeni niso le prejemniki poslanstva Cerkve: so njeni protagonisti. Evangelizirajo Cerkev, jo očiščujejo, opozarjajo na bistveno in jo spominjajo, da je vse dar. Kot nam pravi sveti Janez Zlatousti: Če ne najdeš Kristusa v revežu pri vratih cerkve, ga ne boš našel niti v kelihu na oltarju.«
Kot je še dejal msgr. Marin, nas k tej evangeljski resnici neprestano poziva poslanstvo svetega očeta: »Cerkev, ki sliši krik najranljivejših, je Cerkev, ki sliši Kristusov krik. Cerkev, ki se sklanja nad rane človeštva, je Cerkev, ki kaže usmiljeno obličje Očeta in postane verodostojno znamenje Božjega kraljestva.«
Kard. Baggio: V Božjih očeh ni nihče odveč, vsak človek je dar za skupnost
Zbrane je nagovoril tudi kardinal Fabio Baggio, generalni direktor Borga Laudato Si’. Kot je dejal, je prisotnost svetega očeta za vse razlog velikega veselja in spodbude: »Potrjuje pot Cerkve, ki želi biti blizu, sposobna obravnavati rane našega časa in prepoznati Kristusovo obličje v vsakem človeku. Vaš nenehni opomin na nedotakljivo dostojanstvo vsakega človeškega bitja nas vabi, da gradimo vedno bolj odprte skupnosti, kjer lahko vsakdo najde svoje mesto in se počuti kot del družine.«
Po kardinalovih besedah jih Borgo Laudato Si’ sprejema v svojem najpristnejšem izrazu, kot »dom za skupno življenje, kjer nas lepota stvarstva spominja, da smo del ene človeške družine, poklicane varovati zemljo in predvsem skrbeti drug za drugega«.
V času, ko kultura odmetavanja odriva na družbeni rob mnogo ljudi – revne, migrante, ostarele, ranljive ali preprosto označene kot »nekoristne« – si ta kraj prizadeva biti »majhno znamenje upanja«. »Tukaj želimo s svojim življenjem še bolj kot z besedami spomniti, da v Božjih očeh ni nihče odveč in da je vsak človek dar za celotno skupnost,« je dejal kardinal in zatrdil, da Borgo Laudato Si’ želi biti »dom, v katerem se vsak lahko čuti sprejetega, priznanega in ljubljenega v svojem dostojanstvu«.
»Vaša navzočnost – se je kardinal obrnil na Leona XIV. – nas spominja, da je Cerkev zares dom, ko vsak človek najde svoje mesto za isto mizo, in da se bratstvo gradi s preprostimi, a globoko evangeljskimi dejanji: srečevanjem, poslušanjem drug drugega, deljenjem kruha in spoznanjem, da smo vsi otroci istega Očeta.«
Kard. Reina: Upanje spremeniti v konkretna dejanja pravičnosti, miru in bratstva
Vikar rimske škofije, kardinal Baldo Reina, pa se je v svojem pozdravnem nagovoru zahvalil svetemu očetu, ker nas s svojim zgledom spominja, da »Cerkev ne živi zase, ampak za poslanstvo, ki ji ga je zaupal Kristus«: »Hvala Vam, ker spodbujate naše skupnosti, naj se ne bojijo iti ven, biti blizu, ponižno živeti na človeških in bivanjskih obrobjih našega mesta.«
»Cerkev se je skozi čas naučila skupaj prisluhniti kriku zemlje in kriku revnih, ker sta en sam krik, ki se dviga do Očetovega srca. In Gospod nas prosi, da ga ne le poslušamo, ampak se pustimo vznemiriti, da se nanj odzovemo s pogumom, da sočutje spremenimo v odločitve, vero v dela, upanje v konkretna dejanja pravičnosti, miru in bratstva.«
»To kosilo nas spominja, da vsak skupni obrok postane šola bratstva in da Cerkev raste vsakič, ko nekdo v tišini in brez iskanja priznanja še naprej umiva noge svojim bratom in sestram v Kristusovem imenu. Tam, v zvestobi majhnih vsakdanjih dejanj, evangelij še naprej postaja telo na ulicah Rima in mesto obnavlja v njegovi poklicanosti, da naj je Cerkev, ki je prva v ljubezni in sprejemanju,« je še dejal kardinal Reina.
