Sveti oče: Marija sije kot podoba upanja za svoje otroke

Nagovor papeža Leona XIV. med molitvijo Angelus

Castel Gandolfo, Marijino vnebovzetje, 15. avgust 2025

Dragi bratje in sestre, lep praznik!
Očetje drugega vatikanskega koncila so nam zapustili čudovito besedilo o Devici Mariji, ki bi ga danes, ko obhajamo slovesni praznik njenega vnebovzetja, rad prebral skupaj z vami. Na koncu dokumenta o Cerkvi koncil pravi takole: »Kakor Jezusova Mati v nebesih, kjer je že poveličana v telesu in duši, predstavlja podobo in začetek Cerkve, ki bo dovršena v prihodnjem veku, tako na zemlji sveti potujočemu Božjemu ljudstvu kot znamenje varnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan (prim. 2 Pt 3,10).«

Marija, ki jo je Kristus vzel s telesom in dušo s seboj v slavo, sije kakor podoba upanja za svoje otroke, ki romajo skozi zgodovino.

Kako naj ne pomislimo na Dantejeve verze v zadnjem spevu Raja? V molitvi, ki jo položi na usta svetemu Bernardu in se začne »mati Devica, hči svojega sina« (XXXIII, 1), pesnik slavi Marijo, ki je tukaj med nami smrtniki »živahen vrelec upanja« (ibid., 12), torej živi izvir, iz katerega priteka upanje.

Sestre in bratje, ta resnica naše vere je popolnoma uglašena s temo jubileja, ki ga živimo: »Romarji upanja«. Romar potrebuje cilj, ki usmerja njegovo potovanje: lep in privlačen cilj, ki vodi njegove korake in ga spodbuja, ko je utrujen, ki v njegovem srcu vedno poživi željo in upanje. Na življenjski poti je ta cilj Bog, neskončna in večna Ljubezen, polnost življenja, miru, veselja in vsega dobrega. Človeško srce privlači takšna lepota in ni srečno, dokler je ne najde; in dejansko tvega, da je ne bo našel, če se izgubi sredi »mračnega gozda« zla in greha.

A tukaj je milost: Bog nam je prišel naproti, prevzel je naše meso, narejeno iz zemlje, in ga odnesel s seboj, simbolično rečeno »v nebesa«, torej v Boga. To je skrivnost Jezusa Kristusa, utelešenega, umrlega in vstalega za naše odrešenje; in neločljiva od Njega je tudi skrivnost Marije, žene, od katere je Božji Sin prevzel meso, ter skrivnost Cerkve, Kristusovega mističnega telesa.

Gre za eno samo skrivnost ljubezni in torej svobode. Kakor je Jezus rekel »da«, tako je tudi Marija rekla »da«, verovala je Gospodovi besedi. Njeno celotno življenje je bilo romanje upanja skupaj z Božjim Sinom in njenim Sinom, romanje, ki jo je prek križa in vstajenja pripeljalo v domovino, v Božji objem.

Zato, ko smo na poti kot posamezniki, družine in skupnosti, še posebej ko se pojavijo oblaki in pot postane negotova in težka, dvignimo pogled, glejmo njo, našo Mater, in ponovno bomo našli upanje, ki ne razočara (prim. Rim 5,5).