Sveti oče v Albanu: V svet prinašajmo ogenj ljubezni, ki se poniža in služi
Med homilijo je pozval, naj v svet prinašamo ogenj ljubezni, ki se poniža in služi, ki se brezbrižnosti zoperstavi s skrbnostjo in oblastnosti s krotkostjo. Izhodišče je bil evangelij današnje 20. nedelje med letom, 17. avgusta, v katerem Jezus pravi: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49).
Svet nas navaja, da mir zamenjujemo za udobnost, dobro pa za umirjenost. Mi pa smo pozvani k odločitvi, da »ne bomo živeli več zase, da bomo v svet prinesli ogenj«. »Ne ognja orožja in niti ognja besed, ki upepeljuje druge,« je dejal sveti oče. »Ampak ogenj ljubezni, ki se poniža in služi, ki se brezbrižnosti zoperstavi s skrbnostjo in oblastnosti s krotkostjo; ogenj dobrote, ki ne stane kot orožje, ampak zastonj prenavlja svet. Lahko nas stane nerazumevanja, zasmehovanja, celo preganjanja, a ni večjega miru kot v sebi imeti njegov plamen.«
Ogenj, ki ga je prinesel Jezus, zažiga predsodke, opreznosti in strahove, ki še vedno izključujejo revne. »Ne pustimo Gospoda zunaj naših cerkva, naših domov in našega življenja. V revnih mu pustimo vstopiti in tako se bomo pomirili s svojo revščino, tisto, ki se je bojimo in jo zanikamo, ko za vsako ceno iščemo mirnost in varnost.«
Homilija papeža Leona XIV. med mašo z revnimi
Albano, 17. avgust 2025
Dragi bratje in sestre, v veselje mi je, da smo se zbrali pri obhajanju nedeljske evharistije, ki nam podarja še globlje veselje. Če je dar že to, da smo danes skupaj in smo premagali razdaljo ter si gledamo v oči kot pravi bratje in sestre, je še večji dar, da v Gospodu premagujemo smrt. Jezus je premagal smrt – nedelja je njegov dan, dan vstajenja – in mi jo že sedaj premagujemo z njim. Tako je: vsak od nas pride v cerkev z nekaj utrujenosti in strahu – včasih bolj, včasih manj – in takoj smo manj sami, skupaj smo in odkrijemo Kristusovo Besedo in Telo. Tako naše srce prejme življenje, ki presega smrt. Sveti Duh, Duh Vstalega je tisti, ki to počne med nami in v nas, tiho, nedeljo za nedeljo, dan za dnem.
Nahajamo se v starodavnem svetišču, katerega stene nas objemajo. Imenuje se »rotonda« in njegova krožna oblika, kot pri Trgu svetega Petra in drugih starejših in novih cerkvah, nam daje občutek, da smo sprejeti v Božjem naročju. Od zunaj se nam cerkev, kot vsaka človeška stvarnost, lahko zdi robata. A njena božanska resničnost se pokaže, ko prestopimo prag in naletimo na sprejetost. Tako so naša revščina, naša ranljivost in predvsem neuspehi, zaradi katerih se nas lahko prezira in obsoja – in včasih se mi sami preziramo in obsojamo –, končno sprejeti v blago moč Boga, ljubezen brez osornosti, brezpogojno ljubezen. Marija, Jezusova mati, je za nas znamenje in napoved Božjega materinstva. V njej postanemo Cerkev mati, ki rojeva in obnavlja ne v kreposti svetne moči, ampak s krepostjo ljubezni.
Morda nas je v pravkar prebranem evangeliju presenetilo to, kar pravi Jezus. Mi iščemo mir, a slišali smo: »Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost« (Lk 12,51). In skoraj bi mu odgovorili: »Ampak, kako, Gospod? Ti tudi? Imamo že preveč razdeljenosti. Ali nisi prav ti rekel med zadnjo večerjo: Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem?« »Da – bi nam lahko odgovoril Gospod – jaz. A spomnite se, da sem tisti večer, moj zadnji večer, takoj zatem v zvezi z mirom dodal: Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« (Jn 14,27).
Dragi prijatelji, svet nas navaja, da mir zamenjujemo za udobnost, dobro pa za umirjenost. Zato, da bi med nas prišel njegov mir, šalom Boga, nam Jezus mora reči: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49). Morda se bo tudi naša družina, kot napoveduje evangelij, in celo naši prijatelji razdelili glede tega. Nekateri nam bodo svetovali, naj ne tvegamo, naj si prizanesemo, saj je pomembno, da smo mirni, drugi pa niso vredni ljubezni. Jezus pa se je pogumno potopil v našo človeškost. To je »krst«, o katerem govori (prim. Lk 12,50): krst križa, popolna potopitev v tveganja, ki jih prinaša ljubezen. In ko – kot pravimo – »prejmemo obhajilo«, se hranimo s tem njegovim drznim darom. To odločitev goji maša. Odločitev, da ne bomo živeli več zase, da bomo v svet prinesli ogenj. Ne ognja orožja in niti ognja besed, ki upepeljuje druge. Ne tega. Ampak ogenj ljubezni, ki se poniža in služi, ki se brezbrižnosti zoperstavi s skrbnostjo in oblastnosti s krotkostjo; ogenj dobrote, ki ne stane kot orožje, ampak zastonj prenavlja svet. Lahko nas stane nerazumevanja, zasmehovanja, celo preganjanja, a ni večjega miru kot v sebi imeti njegov plamen.
Zato bi se danes rad, skupaj z vašim škofom Vincencem, zahvalil vsem vam, ki si v škofiji Albano prizadevate prinašati ogenj ljubezni. Spodbujam vas, da ne delate razlik med tistimi, ki pomagajo, in tistimi, ki se jim pomaga, med tistimi, za katere se zdi, da dajejo, in tistimi, za katerega se zdi, da prejemajo, med tistimi, ki so videti revni, in tistimi, ki čutijo, da lahko dajo svoj čas, sposobnosti in pomoč. Smo Gospodova Cerkev, Cerkev ubogih, kjer smo vsi dragoceni, vsi smo subjekti, vsak je prinašalec edinstvene Božje Besede. Vsak je dar za druge. Porušimo zidove. Zahvaljujem se vsem, ki si v krščanskih skupnostih prizadevajo olajšati srečanje med osebami, ki se razlikujejo po poreklu, po ekonomskem, duševnem in čustvenem položaju: samo skupaj, samo tako, da postanemo eno Telo, v katerem je tudi najslabotnejši soudeležen v polnem dostojanstvu, smo Kristusovo Telo, Božja Cerkev. Do tega pride, ko ogenj, ki ga je prinesel Jezus, zažge predsodke, opreznosti in strahove, ki še vedno izključujejo tiste, ki imajo v svoji zgodovini zapisano Kristusovo revščino. Ne pustimo Gospoda zunaj naših cerkva, naših domov in našega življenja. V revnih mu pustimo vstopiti in tako se bomo pomirili s svojo revščino, tisto, ki se je bojimo in jo zanikamo, ko za vsako ceno iščemo mirnost in varnost.
Naj za nas posreduje Devica Marija, ki ji je sveti starec Simeon pokazal sina Jezusa kot »znamenje nasprotovanja« (prim. Lk 2,34). Naj se razkrijejo misli naših src in naj ogenj Svetega Duha iz kamnitih src naredi mesena srca.
Sveta Marija, prosi za nas!
