Jubilejna kateheza o Nikolaju Kuzanskem: Upati pomeni ne vedeti

Svetopisemski odlomek: Rim 8,24-25

Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.

Jubilejna kateheza

Upati pomeni ne vedeti – Nikolaj Kuzanski

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Prispeli ste na cilj svojega romanja, a kot Jezusovi učenci se zdaj moramo naučiti prebivati v novem svetu. V jubileju smo postali romarji upanja prav zato: vse je treba gledati v luči vstajenja Križanega. V tem upanju smo rešeni! Naše oči pa se še niso navadile. Zato je Vstali, preden se je dvignil v nebo, začel vzgajati naš pogled. In to počne še danes! Dejansko stvari niso take, kot se zdijo: ljubezen je zmagala, čeprav imamo pred očmi veliko kontrastov in vidimo spopad med mnogimi nasprotji.

V 15. stoletju, prav tako nemirnem obdobju, je Cerkev imela kardinala, ki je še danes bolj malo znan. Bil je velik mislec in služabnik edinosti. Ime mu je bilo Nikolaj in prihajal je iz Kuze v Nemčiji: Nikolaj Kuzanski. On nas lahko nauči, da upati pomeni tudi »ne vedeti«. Kot piše sveti Pavel, »kdo bo namreč upal to, kar že vidi?« (Rim 8,24). Nikolaj Kuzanski ni mogel videti edinosti Cerkve, ki so jo pretresala nasprotja in je bila razdeljena med Vzhodom in Zahodom. Ni mogel videti miru v svetu in med verstvi v dobi, v kateri se je krščanstvo čutilo ogroženo od zunaj. Medtem ko je potoval kot papeški diplomat, je molil in razmišljal. Zato so njegovi zapisi polni luči.

Mnogi njegovi sodobniki so živeli v strahu, nekateri pa so se oboroževali in pripravljali nove križarske vojne. Nikolaj pa se je že kot mladenič odločil, da se bo družil s tistimi, ki so imeli upanje, ki so poglabljali nove discipline, ki so brali klasike in se vračali k virom. Verjel je v človeštvo. Razumel je, da je nasprotja treba držati skupaj, da je Bog skrivnost, v katerem to, kar je v napetosti, najde edinost. Nikolaj je vedel, da ne ve, in zato je vedno bolje razumel stvarnost. Kako velik dar za Cerkev! Kakšen klic k prenovi srca! To so njegovi nauki: narediti prostor, skupaj držati nasprotja in upati to, kar se še ne vidi.

Kuzanski je govoril o »učeni nevednosti« kot znamenju inteligence. Protagonist nekaterih njegovih spisov je nenavaden lik: idiot. Je preprosta oseba, neizobražena in učenim ljudem zastavlja osnovna vprašanja, ki njihova prepričanja postavljajo v negotovost.

Tako je v tudi v današnji Cerkvi. Koliko vprašanj spodnese naše poučevanje! Vprašanja mladih, vprašanja revnih, vprašanja žensk, vprašanja nekoga, ki je bil utišan ali obsojen, ker je drugačen od večine. Živimo v blagoslovljenem času: koliko vprašanj! Cerkev postane strokovnjakinja za človeštvo, če hodi s človeštvom in ima v svojem srcu odmev njegovih vprašanj.

Dragi bratje in sestre. Upati pomeni ne vedeti. Mi še nimamo odgovorov na vsa vprašanja. Vendar pa imamo Jezusa. Sledimo Jezusu. In zato upamo to, kar še ne vidimo. Postajamo ljudstvo, v katerem se nasprotja zlivajo v edinost. Kot raziskovalci vstopamo v novi svet Vstalega. Jezus hodi pred nami. Mi pa se učimo tako, da napredujemo korak za korakom. To ni le pot Cerkve, ampak vsega človeštva. Pot upanja.