Kateheza o celostni ekologiji: ekološko spreobrnjenje ni ločeno od hoje za Jezusom

Svetopisemski odlomek: Jn 20,14-16

Ko je to rekla, se je [Marija Mgdalena] obrnila in zagledala Jezusa, ki je stal tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Ona je mislila, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz vzela.« Jezus ji je rekel: »Marija!« Ona se je obrnila in mu po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj).

Cikel katehez – Jubilej 2025

Jezus Kristus, naše upanje
IV. Kristusovo vstajenje in izzivi današnjega sveta
5. Velikonočna duhovnost in celostna ekologija

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
V tem jubilejnem letu, posvečenem upanju, razmišljamo o odnosu med Kristusovim vstajenjem in izzivi današnjega sveta, torej našimi izzivi. Včasih želi Jezus, Živi, tudi nas vprašati: »Zakaj jokaš? Koga iščeš?« Z izzivi se namreč ne moremo soočiti sami, solze pa so dar življenja; očiščujejo naše oči in osvobajajo naš pogled.

Evangelist Janez nas opozarja na podrobnost, ki je ne najdemo v ostalih evangelijih: Marija Magdalena, ki je jokala ob praznem grobu, ni takoj prepoznala vstalega Jezusa, ampak je mislila, da je vrtnar. Besedilo je že s pripovedovanjem o Jezusovem pokopu ob sončnem zahodu zelo natančno: »Vzela sta torej Jezusovo telo in ga skupaj z dišavami povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja« (Jn 19,40-42).

Tako se v miru sobote in lepoti vrta konča dramatičen boj med temo in svetlobo, ki se je razvnel z izdajo, zaporom, zapuščenostjo, obsodbo, ponižanjem in umorom Sina, ki »je ljubil svoje, ki so bili na svetu, in jim izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Obdelovati in varovati vrt je prvotna naloga (prim. 1 Mz 2,15), ki jo je Jezus do kraja izpolnil. Njegove zadnje besede na križu »Dopolnjeno je« (Jn 19,30) vabijo vsakega od nas, da ponovno najde isto nalogo, svojo lastno nalogo. Zato je Jezus »nagnil glavo in izročil duha« (Jn 19,30).

Dragi bratje in sestre, Marija Magdalena se torej ni povsem motila, ko je verjela, da je srečala vrtnarja! V resnici je morala ponovno slišati svoje ime in razumeti svojo nalogo od Novega človeka, tistega, ki v nekem drugem Janezovem besedilu pravi: »Glej, vse delam novo!« (Raz 21,5). Papež Frančišek nam je z okrožnico Laudato si’ pokazal na veliko potrebo po konteplativnem pogledu: če človek ni varuh vrta, postane njegov uničevalec. Krščansko upanje torej odgovarja na izzive, pred katere je danes postavljeno vse človeštvo, tako da se ustavi na vrtu, kamor je bil Križani položen kot seme, da bi spet vstal in obrodil mnogo sadov.

Raj ni izgubljen, ampak ponovno najden. Jezusova smrt in vstajenje sta tako temelj duhovnosti celostne ekologije, zunaj katere besede vere ostanejo brez povezanosti z realnostjo, besede znanosti pa zunaj srca. »Ekološke kulture ni mogoče zvesti na vrsto nujnih in delnih odgovorov na probleme, ki zadevajo propadanje okolja, izčrpanje naravnih zalog in onesnaževanje. Napredovanju tehnokratskega vzorca bi se morali upreti z drugačnim gledanjem, drugačno miselnostjo, politiko, vzgojo, življenjskim slogom in duhovnostjo« (Laudato si’, 111).

Zato govorimo o ekološkem spreobrnjenju, ki ga kristjani ne morejo ločiti od spremenjene smeri, ki jo od njih zahteva hoja za Jezusom. Znamenje tega je, da se Marija na tisto velikonočno jutro obrne: le iz spreobrnjenja v spreobrnjenje lahko preidemo iz te solzne doline v novi Jeruzalem. Ta prehod, ki se začne v srcu in je duhoven, spreminja zgodovino, nas javno zavezuje in spodbuja solidarnost, ki že zdaj varuje osebe in ostala bitja pred požrešnostjo volkov, v imenu in moči Jagnjeta Pastirja.

Tako lahko sinovi in hčere Cerkve danes srečajo milijone mladih in odraslih moških in žensk dobre volje, ki so slišali krik revnih in zemlje ter pustili, da se je dotaknil njihovega srca. Veliko je tudi tistih, ki želijo prek bolj neposrednega odnosa s stvarstvom novo harmonijo, ki jih bo vodila onkraj mnogih ran. Po drugi strani pa »nebesa razglašajo Božjo slavo, nebesni svod oznanja, da je delo njegovih rok. Dan predaja dnevu sporočilo, noč razglaša nôči to spoznanje. To ni govorjenje, to niso besede, njihov glas je neslišen; po vsej zemlji se razlega njihovo zvenenje, do konca sveta njihove besede« (Ps 19,1-4).

Duh naj nam dá sposobnost, da bomo slišali glas tistih, ki nimajo glasu. Tako bomo videli, kar oči še niso videle: tisti vrt ali raj, h kateremu se približujemo le tako, da vsak sprejme in izpolni svojo nalogo.